Pozabi na to, da mi je ime Ula, lahko me kličeš kar j*** jumbo plakat

Zjebani smo. Čist.

Kako hudo in težko je, mi je prejšnji teden med drugim na hitro in v parih minutah dala vedeti Tanja Gobec, ko so se ji »pred kamero«, na plano in v živo naenkrat zgnetli in izbljunili vsi privatni in profesionalni »faktorji«.

Novinarka, ki se je drugi novinarski in televizijski kolegi (prepričana sem) tudi bojijo, ker vedo, da nikdar ne bodo tako dobri in kredibilni, kot ona, in prav zato z navdušenjem čakajo, kje in kdaj ji bo spodletelo, je bila človek.

Utrujen, zmozgan, morda vinjen, morda na tabletah, pahnjen v situacijo, poškodovan, scentrifugiran, »zjeban« – človek.

Sicer ne mislim pisati o tem, ali bi jo njena »hiša« morala zaščititi in bi vsaj za voljo tega, da ne bi v velikem zamahu nadaljevala lastne Bangladeš čin, čin fame o RTV-jevcih, v studio lahko poslala drugega voditelja/novinarja? In ne razglabljati o tem ali je zdaj, nekaj dni kasneje, vse pozabljeno in v redu, ker se pač to komurkoli lahko zgodi, saj smo le vsi ljudje. Ker ni. Ni »uredu«.

V tej situaciji predvsem vidim zrcalo trenutnega »zeitgeista«. Tega, kako je posameznik v tem fantastičnem sodobnem svetu, nekdo, ki se nima več časa uloviti, niti ustaviti. Postali smo službovalniki, navadni jebeni delavci, sami svoje sence, ki za voljo »getting things done«, kompenziramo lastne želje in ljubezni, mir, rast, sploh pa osnove, kvalitetno hrano, human touch pozornost pa počitek in sanje.

Kako vam uspe – odpeljati otroke v vrtec, iti na tržnico, plačati položnice, oprati nedeljsko žehto, zlikati nedeljsko žehto, imeti čista okna in reciklirane smeti pa še kak mesečni »priliv« – se je ravno dan nazaj na FB spraševala Tina Marinšek. Feedback pa več kot 180 všečov in vsaj 12 odgovorov, ki se med drugim berejo: 'ne vem, predvsem premalo spim'.

Ali pa – če imaš dva otroka in aktivno kariero – si pač kot pevka skupine Lollobrigda, pred ekskluzivnim dogodkom predstavitve nove paštete, zalepiš svoje črne pete, ki so se ogulile med tlakovci starega mestnega jedra, kar sama doma - z gafo tejpom, lepilnim trakom, ki na filmskem ali reklamnem setu vedno rešuje življenja, in high fashion design ojačaš z navadnim izolircem. To je resnično življenje ljudi, ki tonemo v »opravkih«.

In roko na srce, to ima moja mami najrajši, če rečeš, – naš (ustvarjalni) »gore list« – je izčrpan.

Brezvoljni, izpraznjeni, - zjebani, čist - po vele dogodkih ali čisto privat, mimobežno na sobotni kavi v ljubljanskem bistorju, sedimo skupaj kot mini kupi nesreče in se smejimo sami svojim podočnjakom, zdravniškim potrdilom o nujnem počitku v izogib adrenalinskemu zlomu, lastnim naklonjenostim do piva, ker je v vsem tem preobremenjenem shitu, morda en drink tisti pljusk adrenalina, ki ga nujno potrebuješ, da sploh uspeš zgurati teden do konca.

E, to ni v redu, to je bolno.

Norost je, da sedim v zakulisju gala dogodka v družbi vsaj sedmih ljudi, ki komaj čakamo, da odklenemo svoja vhodna vrata, ne glede na to, da je po tleh kup za oprati in v kuhinji veselica posodja. Da se enkrat že konča tole dogodkovje, katerega del moramo biti, ker če si kul in del scene, se pač »moraš pojavljati«, ker drugače zblediš, se nate pozabi, vse tvoje delo in vsebina pa sta pljuskneni v le toilette, saj se tvoj naslednik že pelje v »dvigalu«.
Norost je, da si še z na pol »zadnjimi močmi« rečemo, ej – če ne drugega, smo pa vsaj ta en drink spili skupaj. Ker se to še leta ne bi zgodilo, ker – jebiga, ni časa.

Ker je danes tako, da ne glede na to, kako dobro delaš – pa si lahko vrhunski chef, podjetnica, oblikovalka unikatnih čevljev, kaskaderka, tv novinar, pisatelj ali igralka – vse to kar si – še zdaleč ni dovolj, vse to je treba predvsem še prodat in svojemu imenu nalepit brand, temu pa še marketinško in prodajno vrednost.

Včasih se mi zdi, da lahko pozabiš na to, da mi je ime Ula, lahko me kličeš kar jebeni jumbo plakat.

A naše življenje je med vsemi dogodkovnimi aplavzi valda fab, vsaj na daleč. Poglej moj Instagram, no.

Pa se »splača« priti še semle in se je treba iti tjale pofočkat, da si pridemo, veš, vsaj malo nasproti, ej, pa tem komercialnim izzivom in priložnostim ne smeš reči ne, ni dobro za »hišo« in ni prav zate, ker se to zna dvojno in grdo vrniti.

Opa - in če slučajno postaviš še preveč vprašanj in hočeš biti več kot le »preko kurca sam neki da nardimo, ker smo lih obljubli in si v parih dneh izmislili projekt, ki bi ga morali delati nekaj mesecev« aktiven in angažiran, no to, to pa nedaj bože - takrat te lahko in te bodo, trust me - elegantno »outsoursali«.

Because that is the new name of the game ali – kot je rekel Sašo Hribar v zadnjem Radiu GaGa, špilamo se knjigo prvih vtisov, dragi moji, nič hudega, če je zadaj vse trhlo in prazno. Sam, da neki je.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Foto: Črt Piksi

Za prijaznost ob nastajanju fotografij se zahvaljujemo bistroju Biro.