Poljub, Ula: Iskanje smisla v času, ko viralne vsebine na YouTubu vzbujajo sram, krč, morda celo gnus

Ne morem več, ne da se mi. Res. I give up. Sem si ponavljala nekaj dni nazaj.

Čemu bi se kot voditeljica in novinarka trudila raziskovati, pisati, beležiti, osvetljevati drugačne zgodbe, srčne, ta spolirane ali tiste bolj iz undergrounda, pripovedi in ljudi, ki zahtevajo samo nekaj več tehtnega razmisleka, dva, tri ekstra možganske preskoke ... Zakaj? Če v resnici v mainstreamu za vse to skupaj skorajda ni več posluha?

Tako je vsaj videti, čutiti. Od znotraj in zunaj.

Zakaj bi se potem človek trudil biti prijazen, pogumen, iskren in globok, če pa je vse kar pali le tisto, na površju, instant, groteskno, seksi ali trženjsko obarvano, tisto, kar strese toliko, kolikor šokira? Da se potem cedi slina, da se fejst na debelo opravlja, da se zraven zavija z očmi in obenem lahko lepi še zakisane opazke. Ko postajajo viralne vsebine, ki se jih razumsko ne da povsem razumeti, ob gledanju posnetkov pa čisto zares fizično nekaj čutiš – a ne gre za navdušenje, solze ali kurjo polt, temveč srednje intenziven izbuljen pogled, sram, krč, morda celo gnus?

In to dela, to pali. To je za lajke, za večstotisočke ogledov, za družbena omrežja, za Slovenijo.

Ena Denise Dame je dovolj, da se o Korošici, za katero ne veš, ali je pametna in glumi lik, ki je prefrigan komentar na trenutno družbeno (blogersko in instragram) slovensko stanje, ali je pripravljena na strune slovenskega spletnega gledalca in potem ostalih komercialnih medijev, ki njene lajke z njene spletne smetišnice hitro grabijo na svojo “deponijo”, zabrenkati tako kot njemu gode, da bi si le priborila tisto nekaj prepoznavnosti, na kateri dela – že kar nekaj časa.

Success! Ja, blond pijano zadeta erotična šepetalka v prosojnem nedrčku je zmagovita kombinacija in loto jackpot zanjo in nadalje tudi vse ostale web kanale, ki so se kar grebli za njeno pozornost, izjavo, odgovor na vsaj eno izmed vprašanj, ki jih je porodila njena (premeteno zrežirana) pojavnost?

Ko sem ji sama želela zastaviti nekaj vprašanj, sem bila napotena na agenta v Londonu, ta pa mi je odgovoril, da feedback lahko dobim le, če imam v žepu kakšen evro. Bojda se Denise zdaj obeta ekskluzivna radijska oddaja, agent pa mi je predvsem odgovoril, da ima “afiniteto do mojega dela in da bi lahko kot ženska tematiko tretirala z večjo korektnostjo.” 

Najin pogovor se je zaključil z mojo repliko, da se verjetno bolj korektne geste, kot priložnost, da avtorici provokativnih posnetkov namenim prostor za pogovor v živo, težko spomnim.

S tem je bila najina mailing izmenjava končana, nazadnje pa sem ju z Denise videla v erotično navdahnjenem provokativnem poljubu na Insta Storyu. Agent in klientka. My ass.

Ampak, ja. S takimi vzbrbotanji je težko nadaljevati konsistentne zgodbe, ker poniknejo še hitreje, kot košarkarska zmaga, ki se na to sončno jutro zdi že skorajda pravljičen spomin.

Pride. Gre.

Vmes pa se poštulimo še medijci, ki prevohamo vse njihove nogavice, preštefnamo mamine predale, dvigujemo pokrove pri babicah na štedilniku, gledamo v albume in v lonce, fotografiramo leta registracij in prometnih izkaznic, z lupo preučujemo družinska drevesa in od kod izvira tisti mehki ć in na ves glas oznanjamo cifro prevoženih kilometrov osebnega avtomobila in če se le da – še tiste na TRR računih.

Poročanje iz zakulisja. Kontroverznost rules.

Modne revije in kulinarične večerje se odvijajo v cerkvah, Kim Kardashian na naslovnici revije Interview dovolijo postati in biti kar druga Jakie O. in ko umre še Hefner, se izkaže, da je Playboy Mansion navaden internat za zajčice, ki nimajo svoje volje in urnika, ampak so v resnici vsak večer ob 21.00 nujno doma in pod ključem.

Saj, vem, da seks prodaja. Tudi Paris Hilton je za nekaj dodatne fame in glamurja ponesreči v svet poslala svoj domači erotični tejp. A ne, Severina? Sex sells. Prodaja telesnosti na najbolj neozaveščujoč in nenapreden, nespoštljiv način. Pojdimo nazaj, s cenzuro v medijih, s predsedniškim planom Angelce Likovič, še s tremi serijami domače produkcije za bojda “tipično slovensko gledalko” starosti 50+. Mi smo tu – za gospodinje. Jp, back to basics.
Vmes pa se po tihem s sporeda in realizacijskih sredstev odreže oddajo Aritmija in Trump tistim, ki so izgubili vse, kot Air Jordan meče v glavo pakete kuhinjskih brisač.

Jaka muda, napredni sodobni svobodni svet.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Foto: Črt Piksi

Za prijaznost ob nastajanju fotografij se zahvaljujemo bistroju Biro.