Poljub, Ula: Nateg je tisto, kar danes najbolj pali

»Praznik«, ki si ga je »izmislil« OZN, da bi pospešili izmenjavo televizijskih programov. Programov posvečenih miru, varnosti, razvoju, kulturni izmenjavi. Dan, ki naj bi vsaj televizijo, če ne vse video medije in »kanale«, opomnil, da imajo eno ključnih nalog pri razvoju (informacijske) družbe, saj naj bi pomagali pri distribuciji visoko kakovostnih vsebin.

Kakovostnih. Po celem svetu, v vseh državah, na vseh platformah. Za vse.

21. november, je torej dan »škatle«, ki sem jo kot tamala prebulila ure in ure, takrat še z iskrenim in neskončnim zanimanjem. Serijo za serijo, oddajo za oddajo. Mo - del. U named it, I got it. Od Santa Barbare do vseh Esmerald, Gauding lightov, Merlose Placeov, celo MacGuyverjev in naslednjih ameriških top modelov.

V srednji šoli je televizjski čar iz serij preskočil na ta bolj zaresno televizijsko produkcijo. Takrat so se mi na primer cedile sline ob megalomanskih glasbenih dogodkih hiše MTV, za katero sem si - bolj kot princa na tem nekem belem konju - strasto želela, da mi MTV ponudi službo. O, prosim, lepo lepo prosim! Pa če zvijam in prelagam kable, preverjam sedežni red ali sem le deklica za »fast food delivery«.

Uli – nekoč velika producentka živega televizjskega prenosa podelitve ene največjih komercialnih glasbenih nagrad. Ali pa vsaj voditeljica. Vau. To bi bila, to sem hotela biti.

Zdaj sem vsak dan v prvi vrsti agent, menedžer in producent svojega lastnega (televizijskega) programa.

Predvsem pa se je sanjski svet te umetniške, televizijske ustvarjalnosti razblinil – spoznala sem še celo vrsto izjemno neprivlačnih (televizijskih) resnic: da se da, recimo, nafrizirat rejtinge, kdo vse koga ne mara, na kakšno foro vse lahko prodajajo trženjski prostor, ali na hitrco - kako koga okoli prinesti, da v resnici zmagaš? Pa tudi, če se s tem nategnemo med sabo, sploh pa, če s tem nategneš gledalca. Ni panike.

Nateg pa je pravzaprav tisto, kar danes tudi sicer najbolj pali. A ni?

Recimo zgodbe tega tedna.

Slovenske 12-letnice svežo video blogerko Denise Dame jemljejo za svojo boginjo. Ker je seksi, drugačna. Ker je »slavna«. In tako, kot so povedale fanice v prispevku objavljenem na RTVSLO - ker se zna iz sebe tako dobro »delat budalo«.

Biti budala. To je razlog, zaradi katerega osnovnošolke ure stlačene čakajo v največjem celjskem nakupovalnem središču. In kot »budale« stojijo v vrstah? Da jim mami in oči potem kupita še majčko. Da z obiskom in insta evforijo zasluži Citypark, da zasluži Denise.

To ni nateg? Da 12-letnice mislijo, da potrebujejo selfie z dekletom, ki se zna dobro »delat budalo«, da bodo same bolj kul?

Mja, kot je pred nekaj urami na FB napisal eden najuspešnejših slovenskih komercialnih PR-ovcev, Gregor Zalokar: Kdaj smo postali tako zdolgočaseni in naveličani "normalnosti", da samo še morone v medije spuščamo ...?

Če potrebujemo ves ta (ameriški Warhollovski 5 minutes of fame) ekstrem? Tega ne vem. Vem pa, kako je videti slovenska televizijska podoba, ko zašaltaš čez kanale čez dan, okrog 17h.

Prvih sedem: slovensko petje v zboru, ponovitev proslave Rudolfa Maistra, ponovitev serije Lepo je biti sosed, pogovor z Jasno Kuljaj o novi avtorski predstavi, RTS-ov Petek s Sebastijanom, Zlati kviz in (moji še najljubši) – štajerski TV Nakupi.

Skratka en tak »čez vse kanale skozi ves dan razvlečen« koncept oddaje »Dobro jutro«.
Je to ta dolgčas? Je to ta »normalnost«? Tudi tukaj me navznoter namreč malo kap zadane. A je to v resnici Slovenija?

Zato je verjetno moja najljubša slovenska medijska laž tega tedna tista, zaradi katere so »mini budale« izpadli slovenski mediji. Ko so vsaj trije veliki na prvih straneh ali popoldanskih prime time prispevkih poročali o Slovencu, ki je platno ptičjega dreka uspel prodati za več kot milijon evrov.

The Miha Artnak je namreč spisal, zrežiral in sproduciral sam svojo fiktivno zgodbo o uspehu, ki so jo mediji brez kančka dvoma pograbili in o njej poročali z vsem (črednim) nagonom 12-letnice. Totalen nateg.

Bravo.

Vsak dan v možgane danes sprejmemo toliko informacij, kot smo jih včasih sprocesirali v dveh letih. Vem, vidim, čutim, razumem. Zato so naši možgani razvili obrambni mehanizem in prioritetno obdelujejo najprej tiste informacije, ki ne zahtevajo nobenega napora, ki ne vzpodbudijo čustev, želje po spremembni. Torej najprej pofl, zatem takoj »nateg«.

In to z največjo slastjo izkorišča sodobni kapitalistični svet, ki preko poceni »oglaševanja« in recimo produktno partnerskih odnosov z blogerkami, pritanjeno osvaja eno 12-letno, nerazvito potrošnico za drugo. Da ji proda sanje, 15 let nazaj – da bo nekoč hodila z enim od Caught in the Act (čeprav so v resnici vsi gay-i), danes - .. nič ne bom rekla, sam še tole: razmišljati je treba. Sam ne se pustiti.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Fotografija: Črt Piksi