Draga moja, to je uvertura v zavedanje o staranju #kolumna

Danes razmišljam o staranju. Pa ne samo danes, o tem razmišljam pravzaprav že precej časa. Ženske na to gledamo drugače, bolj problematično, vsaj tako se mi zdi, ko se pogovarjam z moškimi.

Pride namreč dan, ko se zaveš, da ti določena svetloba dela slabo uslugo. Oblačen dan ni več prijatelj tvojega videza, včasih pa si o njem razmišljala samo kot o vremensko zoprni stvari. Pride tudi dan, ko opaziš, da te določene barve nekako sperejo ali pa ti poudarijo utrujen obraz. Ko se zaveš, da se na tvojem obrazu veliko bolj kot prej kaže vsako pretiravanje, pa naj gre za delo, ponočevanje, stres ali pa kombinacijo vsega. Ko moraš začeti iskati ravno pravo mero make upa, s katerim se polepšaš, ne pa poudariš tisto, česar nočeš (gubice, podočnjake in upadel videz kože na primer …). Lahko bi še kar naštevala, pa raje ne bom. To, draga moja, je uvertura v zavedanje o staranju. In čeprav se ti je zdelo, da se vsega dobro zavedaš že prej, te vseeno udari po glavi. Ja, zdaj si na vrsti (tudi) ti!

Ženske smo po svoje hecne. Podobne moškim, ko se pogovarjajo o avtomobilih in tehnikalijah. Kot v vrtcu. Situacija zadnjič s prijateljico na večerji. Sredi pogovora o njenem spodletelem obisku frizerke, ki ji je čisto zafurala frizuro, je izjavila:

Kako si želim kratke frizure … samo ni šans, s temi mojimi gubami to ne pride v poštev!
Naenkrat sva se začeli smejati, kajti to je rekla tako suvereno, kot bi šlo za dve najbolj nemogoči stvari na svetu. Ne vem, ali so moški sposobni priti do takšnega zaključka, ne predstavljam si jih tudi, da bi se v ogledalu opazovali, koliko jih postara modra in koliko siva barva. Ja, tudi njih je preverjeno strah staranja, ampak v smislu zmogljivosti, upada življenjske in kreativne energije, nikakor pa se ne bojijo prvega sivega lasu ali prve gubice. Ne razmišljajo o botoksu in ne zganjajo panike, da jim slika brez bliskavice poudari gube.
Drži, da smo ženske čisto malo obsedene s staranjem, ampak – zakaj? Smo res samo tako nečimrne ali pa nas v to sili nihče drug kot prav moški? Ja, seveda, družba je tista, ki forsira mladost, ampak ali niso v resnici moški tisti, ki ne prenesejo zgubane kože? Pustimo francoskega predsednika, ki je s svojim okusom v manjšini, povprečni moški bo za žensko, ki je že lep čas ni videl, pa naj bo to resnična ženska ali pa zvezdnica, najprej rekel:

Samo … se je pa kar postarala!

Zadnjič sva z dragim razpravljala o ženski paniki pred gubami, in najprej me je lepo potolažil:

Pa to ste ženske res preveč obsedene. Mi vas ne gledamo tako, ne opazimo teh gub in staranja. Predvsem pa vam čisto nič ne pomaga, če se poslužujete botoksa in podobnih zadev, kajti stare in sitne ste enako, z botoksom ali brez.

No, v tem ima popolnoma prav, norenje po večno mladostnem videzu je po mojem postalo resna obsesija, ki je odmaknila pogled od resničnega problema. Hočemo se zamrzniti, obstati na neki točki, kot bi nam nekaj preprečevalo, da bi naredile poln korak naprej. Nekoč je veljalo, da so stari ljudje modri. Zakaj torej starost ne prinese tudi te modrosti? Zakaj strah pred gubami, ko pa v resnici vemo, da nas je bolj strah sprememb v notranjosti kot pa zunanjosti?

Bi me nekdo res, ampak res res, bolj ljubil zato, ker moja koža kljub letom ostaja gladka in napeta? Si česa takega sploh želim, namreč izkušnje take ljubezni? Obrabljene in tipične zgodbe moških, ki 'staro' ženo zapustijo zaradi mlajše ženske, se ne zgodijo zaradi gub in manj napete kože, ampak zaradi sprememb, ki so se zgodile globoko pod kožo.

Sama vidim to, kako sprejeti svojo lepoto, ki tako ali tako najverjetneje ni v okvirih lepotnih idealov, v različnih fazah, starostih, kot dober izziv. Kot mama hčerke, ki je vsak dan manj otrok in dobiva lepe ženske poteze, se že zdaj soočam z izzivom, ko v njej gledam mlado sebe. Ni lahko, pa vendar je takšen naravni red tega sveta in življenja. Mislim, da je to treba sprejeti. Čar je najti lepoto v spreminjanju, ne v vztrajanju pri istem, je pa to v času, ko je staranje nekaj, od česar se obračamo stran, še posebej težko. Sprejeti se je vsekakor bolj seksi kot podlegati predpisanim merilom o tem, kaj je lepo. Ne nazadnje je lepota veliko več kot samo proporcionalno lepa oblika, se ti ne zdi? In ja, zavedanje sebe, ki pride šele z leti – to je neizmerno bolj seksi od same lepe vsebine brez zavedanja!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Unsplash