Gremo v šoping oziroma kako izgubim vso energijo #kolumna

Nekoč sem oboževala nakupovanje. S tem mislim brezmejno premetavanje oblačil v trgovinah, zbiranje, iskanje nečesa konkretnega, brskanje kar tako, celodnevni šoping v sosednji Italiji ipd.

Če bi mi takrat kdo rekel, da bi se mi lahko nakupovanje uprlo, bi ga potipala za čelo. Zgodilo se je, in to čisto neopazno. Najprej nisem več zdržala prav dolgo v nakupovalnih centrih. Končno sem si priznala, da me nakupovanje v slabem umetnem zraku z umetno svetlobo in hrupom, ki ga v zaprtem prostoru ustvari masa ljudi, popolnoma izčrpa. Nič ne pomaga praktični vidik, da imaš na kvadraturi manjšega letališča zbrano vse, od špagetov in krompirja, plenic in tamponov do čevljev in smučarske opreme. Blede se mi vsakič, ko zatavam v nakupovalni center in vem, da bo moj obisk tam trajal več kot eno uro. Manj kot eno uro je tako ali tako nemogoče zaradi vseh kilometrov, ki jih prehodiš tam, da prideš do na primer ene žemlje. Če slučajno pozabiš še kaj, sledijo novi kilometri, da se vrneš po pozabljeno.

Druga stvar pa so nakupovalni seznami. Najprej tisti za hrano, ampak o njih kdaj drugič. Bolj ko se poskušam izogibati trgovinam s hrano, manj mi uspeva. Družinsko prekletstvo, nimaš kaj. In ko so na vratih prazniki, me prime resnična klavstrofobija, ko v živilski trgovini poskušam krmariti med kamikazami z ultra polnimi vozički.

Ampak nazaj k seznamom. Otroška oblačila. Sezone. To te ubije. Poletna sezona je usmiljena: oblekice, kratke hlače, majice, japonke in sandale. Rešeno. Potem pride zima. S številom otrok se zimska garderoba potencirano zakomplicira. Pred sezono kot skrbna mama pregledam, ali je pomotoma kaj od prejšnje še uporabno. Trenutek, ko otroka v toplem vremenu bašeš v bunde in snežne škornje, je silno napet. Na bežečem otroku, napol oblečenem in obutem (kajti njega sodelovanje pri projektu garderoba niti malo ne zanima, dokler skozi okno ne vidi prve snežinke), za silo in z veliko optimizma ugotavljaš stanje. Če je kakšen kos še uporaben, je to seveda velika zmaga. Potem pride dan D, ko te na primer presenetita sneg in zimska idila, preden si vse nakupil. Takrat zmagoslavno privlečeš z dna omare zimsko robo, ki jo bo tvoj otrok očitno in na tvojo srečo zamortiziral. Ampak stop! Realnost potem večinoma pokaže, da marsikaj, za kar si ocenil, da je še uporabno, v resnici ni. Rokavi sumljivo prekratki, hlače, kot bi otrok stal v vodi (ne, pri otroku dolžina 7/8 ni modna kategorija, ampak kruto dejstvo: prerasel je!), škornji, za katere je otrok še pred kratkim rekel, da so super udobni, pa ga zdaj tiščijo.

Super, kaj te torej čaka? Šoping na vrat na nos. Ko prideš v nakupovalno meko, so tam sami takšni kot ti – ki so se bodisi ušteli bodisi so do zadnjega trenutka čakali na to, da obnovijo garderobo. Potem pa se začne: jeseni na primer nobena trgovina nima več otroških (no, fantovskih) gumijastih škornjev. Novembra ni nikjer več številk za enodelne kombinezone za starejšo. Ali, še bolj banalno: vse prej ogledane bunde, za katere se mi je septembra res zdelo malo prezgodaj, da bi razmišljala o nakupu, so zdaj stvar preteklosti. Ni več številk, pa če se ubiješ. Tako se začnejo družinske misije za bundami, škornji in podobnim. Od trgovine do trgovine kot križev pot. Otroke imaš žal s sabo, ker pač morajo poskusiti vse te stvari, preden jih kupiš, kar še dodatno popestri izkušnjo nakupovanja pod umetnimi lučmi in brez zraka. O tem, koliko otroci sodelujejo pri mukotrpnih nakupih, raje sploh ne začnem. Triletnik tri bunde še nekako pomeri, pri četrti pa se upre … in peto na koncu kupiš na pamet. Devetletnica je svoja kategorija, zavija z očmi ob vsem, kar se mami zdi lepo in estetsko, in pleše izrazni ples, ko je treba pomeriti nekaj, kar je pač treba kupiti, njej pa se zdi nepomembno. Skratka, nakupovalni užitki zagotovljeni.

Če potegnem črto: letos sem se pri večini garderobe zakalkulirala, zato me čakajo nakupi. En del sem že opravila, ostalo še iščemo. Moj plašč bo očitno počakal, ker ob vseh bundah, škornjih, termo jopah, pižamah, kombinezonih … no, hočem reči, da je vse to pomembnejše in nujnejše. In ne nazadnje, energija, ki jo pustim v trgovinah, se ne povrne kar tako. Sem že omenila, da imam rada trgovine v mestnih jedrih? Z dušo. In zrakom!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Thinkstock