Včasih te reši štajerski kavboj Jimmy #kolumna

Ko si po dvotedenskem delovnem stresu končno vzameš en dan za to, da malo zadihaš in opraviš družinsko koristno delo, se ti lahko zgodi marsikaj. Tako sem si tisti dan rekla, da redko prosto dopoldne izkoristim za to, da grem otrokoma nakupit oblačila. Vse sta prerasla, in to je bil res utemeljen razlog, da se podam v sicer osovraženi BTC na tavanje po trgovinah. Napaka! Zapletlo se je najprej doma, ker sem že na poti do avta ugotovila, da sem zaparkirana. Dva prijazna moška sta mi pomagala iz ujetništva: dosledno sem izpolnjevala vse njune ukaze do pikice natančno – eden je stal spredaj, drugi zadaj, vmes sta zapadla vsak v svojo teorijo, kako bi bilo najbolje izpeljati res zoprno situacijo. Na koncu smo se smejali že vsi trije in po kakšnih desetih minutah sem se z njuno pomočjo rešila iz 'kletke'. Mogoče bi ta zaplet morala razumeti kot nekakšno svarilo, varovalko, ki me je hotela opozoriti, naj raje ostanem doma. Žal sem si sama to situacijo razložila ravno obratno. In sem šla. 

Bel kombi iz Maribora

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se odločila v BTC-ju natočiti še gorivo, čeprav ni bilo nujno. Običajno se črpalkam, če ne gorijo že vse možne lučke, raje izognem, in v prihodnje se bom tega držala kot pijanec plota, prisežem! Šla sem na predplačniško samopostrežno črpalko (še to!), izbrala znesek, ga plačala in pridno ubogala avtomat, ki je dal blagoslov, da lahko začnem točiti gorivo. Samo … tisti kljun ali karkoli že je, ni šel v luknjo od rezervoarja. Načeloma sem tehnični tip in baje obvladam vožnjo in vse s tem povezano. To priznanje sem dobila od moža, ki mi česa takega ne bi rekel, če ne bi bilo res, to je enkrat ena. Skratka, zdaj se nekako samoopravičujem za bedarijo, ki jo pripovedujem. Po nekajminutnem ugotavljanju, kaj hudiča je narobe, da ne morem vtakniti zadeve noter in natočiti goriva, sem postala malce obupana. Samopostrežna črpalka seveda nima osebja, ki bi ga lahko prosila za pomoč, zato sem začela razmišljati, kaj bom naredila. Notranji glas mi je že začel najedati: Pa kaj si sploh šla v ta trapasti BTC? Zakaj nisi mogla počivati kako drugače, npr. s knjigo v roki? Kozaaaa!

V tistem je na sicer prazno črpalko pripeljal kombi. Tablica Maribor. Nič, grem v akcijo, sem si rekla. Vprašat možakarja, ali ima idejo, kaj se dogaja. Iz kombija je stopil malce hecen gospod pri petdesetih. Frizura Bundesliga, ves v jeansu, debeli brki. Kot nekakšen ostareli kavboj. V tistem hipu mi je bilo vseeno, tudi če bi bil serijski morilec. Takoj me je premeril in preskeniral na neprijeten način. Slinasto. Zaprepadeno me je gledal, ko sem hodila proti njemu in kazala jasne znake, da ga bom ogovorila. Kaj to, bili so znaki, da ga življenjsko potrebujem! Nisem ovinkarila, takoj sem mu v enem stavku razložila problem. Spregledala sem slinast pogled in osladno dobrikanje, ko je šel za mano do mojega avta in momljal:

– Boma vidla, boma pogledala, kaj boma naredla … hehehe.

Tudi on je najprej poskusil natočiti gorivo in seveda ni mogel tiste reči spraviti noter. Nekaj časa je opazoval zadeve, potem pa se začel smejati.

– Ja ti si vzela ta velkega! Ta je za tovornjake. Seveda, take ste ženske, takoj hop po velikem, potem ko ne gre noter, pa jok in stok. Prevelki je, prevelki! Ja, ja, ni vse velko tut res dobro!!!!

Očitno se mu je zdelo, da je situacija takšna, da sva lahko v momentu prešla na tikanje. Perverzno se je smejal in še naprej napletal vulgarne primerjave med velikimi in majhnimi, ženskim pohlepom po velikih, prevelikih, pa težavah z velikimi … Jasno je bilo, da ima možakar kakšen kompleks ali dva, ampak jaz sem – neobičajno zase – vso pridigo lepo s tihim nasmeškom pridno poslušala in čisto nič oporekala, tu in tam celo pokimala in dala kavboju vedeti, da sem absolutno na njegovi strani, samo če mi bo pomagal. In to takoj. Hitro je našel rešitev: on bo natočil moje gorivo v svoj kombi, meni pa bo plačal novo gorivo. Genialno idejo je podprl z zaključnim stavkom:

– Zate je pravi ta majhen, veš, ni vse v velikosti!!!!

Tisti moj notranji glas je bil zdaj že zelo glasen: Kozaaaaaaa!!! Če bi ostala doma s knjigo, ti ne bi bilo treba poslušati ogabnih pripomb štajerskega kavboja, prav ti je!
In je vtaknil 'velikega' v svoj kombi, meni plačal gorivo na 'majhnem' in zadeva je kazala, kot da se bližam epilogu. Ampak ne, ni še bilo dovolj. Medtem ko sem točila svoje gorivo, je začel kavboj zmajevati z glavo. Imel je prepoln rezervoar za količino, ki sem jo plačala, zato mu je začel višek goriva teči po kombiju. Prišla sva do tega, da sem zdaj jaz v plusu, on pa v minusu. Takoj sem mu rekla, da grem seveda na bankomat po denar in mu plačam razliko. A njemu ni bilo do finančnega vračila, začel je napletati:

– Neee, to boma midva že drugač uredila …

In spet tisti slinasti smeh, ponovno me je premeril po dolgem in počez. Najbrž so mi šli vidno lasje pokonci, naenkrat se mi je zazdelo, da sem se iz komične in trapaste situacije znašla v grozljivki. Pa zakaj neki sta se doma od nikoder pojavila tipa in mi pomagala, da sem se odparkirala iz brezupne situacije? Če ju ne bi bilo, ne bi mogla naleteti na fantazirajočega kavboja … Vztrajala sem, da grem po denar, in ga sploh nisem poslušala, ko je še nakladal, kako bi midva to zagato lahko uredila drugače. Boma to, boma ono … Brrrr.
Kje najdeš bankomat v širnem BTC-ju? To je bil projekt, podoben iskanju šivanke v senu. In vmes moj notranji glas: Si prepričana, da ne sanjaš? Ker tole je precej huda mora … Nisem sanjala. Po mučnem iskanju sem končno prišla do bankomata in manjkajočega denarja ter hitela nazaj h kavboju. Odločila sem se, da ne stopim več iz avta, skozi okno sem mu pomolila denar, se mu res vljudno zahvalila, da me je rešil iz take situacije, on pa ves obupan:

– Kaj to je vse, kar nama je ostalo? Samo ta denar, in to je to? Ne bi kam šla???
Strmel je vame enako trapasto kot najbrž jaz v njega:

– Mislim, jaaaa, seveda je to vse, kaj pa???

– Ena kavica, samo ena kavica, se boma tam vse zmenla … je pesnil.

Medtem se je ozrl po avtu in preveril situacijo: zadaj sta bila dva prazna otroška sedeža, ampak ga ta ugotovitev ni motila. Moji izgovori, da se mi zelo mudi, pa kot da jih ne sliši.

Obupano je ponavljal:

– Ena kavica, dajma no, čist na hitro.

Ja, bila sem mu res hvaležna, ampak bil je tako odbijajoče obupan in slinasto osladen, da sem štela poslednje sekunde svoje prijaznosti, potem pa bo kavboj zbudil zmaja v meni. Začela sem razlagati, da se mi grozno mudi, kakšna kavica neki, sem zelo hvaležna za pomoč, ampak ne, ne, ne, res ne. Nikakor! Proseči pogled žalostnega kužka me je pripravil do tega, da sem iz slabe vesti dodala:

– Drugič, če se še kdaj srečava v taki situaciji, bova pa šla, prav?

Komaj sem verjela svojim ušesom, da sem rekla tako traparijo in laž. Niti mrtva ne bi šla z njim nikamor! Res sem mu bila hvaležna, da mi je pomagal, ampak cena je začela postajati precej visoka in kavboj se ni dal odgnati, jaz pa sme postajala žična in besna. Igral je na moj občutek hvaležnosti, zato ga tudi nisem poslala nekam, kamor bi ga sicer že takoj. Tudi on moji trapasti izjavi ni verjel:

– Kaaaaj, samo to nama ostane? Pa saj se ja ne bo zgodilo nikoli več to. To je vse? To je to med nama???

Dobrikal se mi je s tistimi brki in mežikal, jaz pa sem čakala na trenutek, da se neha naslanjati na vrata avta, ker takrat pač speljem, pa če je ne vem kaj: zahvalila sem se, v poduk sem poslušala perverzne monologe, mu vrnila denar (in zaokrožila navzgor), zdaj pa je dovolj! Ko se je kavboj obupano dvignil in nehal sloneti na vratih, sem še enkrat rekla najlepša hvala in odpeljala. V vzvratnem ogledalu sem videla, da krili z rokami. Po eni uri kolobocij sem šla končno kupovat otrokoma oblačila. Najbrž je odveč pripomba, da sem hitro izgubila voljo in predčasno končala nakupe. Do avta sem šla s sklonjeno glavo in super ekspresno, pred tem sem seveda preverila, ali je kje mariborski kombi. Paranoja z belim kombijem s tablico MB me je spremljala vse do doma, ko sem končno pozabila na jezo in strah, ostala je samo še komedija. Nauka zgodbe pa sta dva. Prvi: so situacije, v katere se lahko menda spravi samo ženska. In drugi: vse to se ne bi zgodilo, če bi bila spočita. Drugič bom vložila nekaj prostih ur najprej vase … Mož pa pripominja: lepo prosim, samo ne hodi več po gorivo, bom že jaz …

Kolumno je napisala Katarina m. Bajt

Foto: Thinkstock