Obsedenka z ličili je šla nazaj k naravi! #kolumna

Spomnim se tega, kako sem neučakano čakala na dan, ko se bom lahko uradno začela ličiti. Ne samo za maškare! Mami se je seveda zdelo vedno, ko sem jo vprašala, ali je že čas, to čisto nezaslišano prehitro. Odgovor je bil vedno enak: Lepo te prosim! Saj jo razumem, odkar sem sama mama hčerke. Potem so bila na koncu osnovne šole obdobja švercanja, kajti mama ni bila tak sokol, kot sem recimo jaz, ki opazim sledi ličil. Ona na srečo ni opazila pudra in maskar. Bilo je v mejah dobrega okusa, zato recimo, da greh ni bil prehud. Po tem sem končno postala dovolj stara, da sem legalno pristala v čarobnem svetu ličenja. Super! Od takrat so ličila del moje vsakodnevne rutine.

Ampak zakaj vse to pišem? Letos poleti so me neprijetne težave s kožo na obrazu privedle do tega, da sem o skrivanju za ličili začela razmišljati z druge perspektive. Ker sem imela obraz, zlasti pa ustnice, posut z neprijetnimi srbečimi in rdečimi izpuščaji, so najprej odpadle šminke, moje najljubše. Potem pa je prišel dopust na morju in spontano sem prišla do tega, da sem vsa ličila namenoma pospravila. Nič glosov, maskare (če bi mi to kdo rekel še par tednov prej, bi ga potipala za čelo, maskari se pa res ne odpovem za nič na svetu), nobenega korektorja, kaj šele pudra itd.

Prvi dan sem se počutila čudno. Če si vajen svoje podobe vedno z vsaj malo ličili, korekcije, potem si si v goli verziji čuden, se strinjaš? Po nekaj dnevih se je v ogledalu začela dogajati čudna preobrazba. Moje neopazne trepalnice so kljub goloti prišle nekako do izraza. Tudi koža, ki se mi v realnosti ne zdi dovolj popolna, da bi se izognila pudru, je postajala iz dneva v dan bolj … retuširana. Brez uporabe česarkoli z izjemo vlažilne kreme! Sama sebi sem se čudila, ali je z mano kaj resno narobe, ampak gola podoba v ogledalu mi je bila iz dneva v dan bolj všeč. Še korektor za podočnjake se mi je naenkrat zazdel čisto nepotreben, vprašala sem se celo, kako to, da sicer ne morem brez njega???

Osupljivo dejstvo, ki me je torej prešinilo letos poleti, pa čeprav ni odkritje tople vode, je pravzaprav zelo preprosto: bolj ko se opazujemo v svoji natur različici, bolj si postajamo takšni domači in lepi. Morje sem preživela brez vsega – z izjemo enega večernega izhoda. Ugotovila sem, da moja koža sploh ni tako obupno potrebna prekrivanja, kot se mi zdi. Protislovno, ampak sčasoma brez uporabe ličil postane prav lepa! Najbolj me je pretreslo spoznanje, da ženske pravzaprav nezavedno podležemo lepotnim standardom, ker so pač lepi in vabljivi (mislim: izumitelj maskare je čudodelnik, ki bi si zaslužil najmanj Nobelovo nagrado in uvrstitev med svetnike, ni dvoma), in zato pozabimo na to, kakšne smo pod vsemi maskami. No, pravzaprav ni res, da pozabimo, kakšne smo, v resnici se začnemo svoje resnične podobe po svoje sramovati, jo prikrivati, izboljševati. Zanimivo je, da tem izboljšavam potem ni konca. Začneš z maskaro in pudrom, čez 20 let pristaneš na minimumu 15 nujnih pripomočkov, da si pričaraš dnevni make up. Zveni znano?

Da ne bo pomote: še vedno imam rada ličila, to se verjetno ne bo nikoli spremenilo. Mi je pa v glavi naredilo klik. Ličilno abstinenco sem z morja prinesla domov in jo podaljševala še kar nekaj časa, preden sem spet posegla po čudežnih pripomočkih za popoln videz. Na prvi pogled se torej ni spremenilo veliko, je pa moj pogled nase postal drugačen. Bogatejši za spoznanje, da je za popolnost potrebno bistveno manj, kot smo se ženske pustile prepričati nekoč nekje davno nazaj. Zdaj si regularno jemljem dneve na off, kar se tiče ličil, in se, v nasprotju z nekoč, počutim takrat odlično – prav tako odlično ali še malo bolj kot z ličili. In to pravzaprav piše obsedenka z ličili in kozmetiko … ja, življenje ubira smešne poti!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Thinkstock