Kako pomembno je, da imaš 'svoje' ljudi #kolumna

Ne samo da nisem razumela, bilo mi je smešno in velikokrat tudi nadležno: če ni bilo njenega mesarja, enostavno nisva kupili mesa, in če njene solatarice tisto soboto ni bilo na tržnici, je obrnila celo tržnico na glavo in doktorirala, preden je našla za silo sprejemljivo endivijo ali kristalko. Z leti sem prav počasi začela tudi sama razumeti vrednost tega, da imaš 'svojega' človeka za stvari, ki jih počneš redno in želiš, da so res dobre. Ali da so pospremljene s skrbjo in ljubeznijo. Najprej sem to spoznala s frizerjem. Po letih preletavanja s cveta na cvet (beri: od frizerja do frizerja), ko sem preizkusila večino takratne ljubljanske scene, sem večinoma bolj ko ne razočarana vsakič šla spet drugam. Dokler nisem končno našla pravega in ostala tam – in tako je že veliko let.

In kot da je bil frizer nekakšna iniciacija v to, sem kmalu prišla do tega, da, podobno kot davno nazaj moja mama, nabiram okoli sebe ljudi. Svoj tim, ekipo. Najprej je bil to mesar, kamor hodim po meso za družino. Očitno mi je z obraza razbral, da sem bolj leva, kar se tiče mesa (saj tudi sem, priznam, ga že leta ne jem, pripravljam pa ga za svoje mesojedce, in še to ne ravno z užitkom), zato se je nekoč ponudil, da mi ga zreže na zrezke, jaz pa samo še začinim in ne rokujem več z zadevo. Takoj sem ga vzljubila, takrat pa je tudi nehote dobil pridevnik 'moj', in tega se sploh nisem zavedala, dokler me hči ni sumničavo vprašala:

Mami, zakaj je pa ta mesar tvoj???

Takrat sem dojela, da grem počasi, a zanesljivo po maminih stopinjah – jabolko očitno res ne pade daleč od drevesa. Ampak naj nadaljujem. Ljubiteljici morske hrane mi je seveda zelo pomembno, da dobim sveže in kar najboljše ribe in ostale morske dobrote. Tako me je pred leti soseda Primorka prepričala, da je v celi ribarnici na ljubljanski tržnici samo ena stojnica vredna tega, da tam kupiš morski živež. Ker si gospodinje rade verjamemo, sploh ko recept preizkusimo in zares deluje, sem se odločila, da dam priložnost prav tisti stojnici. Izkazalo se je za dobro odločitev, saj me nikoli ne razočarajo, odkar pa je gospa, ki prodaja ribe, ugotovila še, da me je videla v nekaj revijah (To pa ni hec, gospa!, je rekla), mi nosi ribe in ostale dobrote velikokrat tudi od zadaj ali pa iz kupa vseh enakih filetov potegne najboljšega (priseže, da je res tak!). Vedno povpraša, kako sem in kaj je novega, predvsem pa se tudi vedno pohvali, da je zadnjič, ko je prišel nakupit ribe moj mož, prav tako poskrbela, da je dobil najboljšo robo. Kadar pridem, najprej pove: 

Vedno mu dam najboljše, ker vem, da je vaš mož!

Mislim, ali bi sploh lahko kdo imel kaj proti takšni obravnavi? Ampak vendarle se najde napaka v sistemu … Poleti je šel spet enkrat v ribarnico mož sam. Domov je prinesel vse s seznama in še vrečko ostrig. Školjke jeva pogosto in gospa to seveda ve. Ko je zlagal stvari iz vrečke, je končno izrekel:

Ne vem, če bom še šel k tej tvoji po ribe. Ko sem ji rekel za ostrige, je naredila tak halo, da mi je bilo prav nerodno, čez pult mi je šepetala, ali vem, da so ostrige afrooo-diiiii-ziak! In mi mežikala in delala grimase, vsi so naju gledali.

Bila je dobra šala, ampak mislila sem si, da je dragi malce tudi pretiraval, vse dokler nisem šla v ribarnico jaz. 'Moja' gospa se je že od daleč smejala, ko me je videla. Komaj je zdržala, da sem povedala, po kaj sem prišla, potem pa je udarilo iz nje:

In, je pojedel?

Meni ni bilo nič jasno: kdo pojedel kaj?

Ja no, mož. A je pojedel … ostri…geeeee??? (To zadnje je rekla šepetajoče sikajoče).

Ker sem se začela smejati, je prišla čez pult na drugo stran k meni in mi zreferirala celo zgodbo, kakršno mi je pred tedni povedal že mož. Poudarila je predvsem to, da ga je opozorila: ostrige so afrodiziak!!!

Seveda jo je najbolj zanimalo, ali je zadeva delovala, ampak tega ni mogla vprašati. Malo je bila pomirjena, ko sem ji povedala, da jih je seveda pojedel, pa ne sam, tudi jaz sem jih. Nasmešek na njenem obrazu je bil nepozaben, meni pa je dalo misliti, kako so lahko dejstvo, da imaš 'svoje' ljudi, kmalu preraste v to, da se začne nekdo ukvarjati s tvojim privatnim življenjem. Vsaka stvar ima svojo dobro in tudi slabo stran, ampak jaz vseeno ostajam pri svoji ekipi. Mož se glede ribarnice še odloča …

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Unsplash