Burja, hlačke in njihovi najditelji #kolumna

Ko v pripekajoči morski vročini obešaš mokre brisače, kopalke in še kaj, včasih ne pomisliš na to, da bi uporabila ščipalke. V pečici, ki žge na 40 stopinj, namreč pozabiš, da obstaja tudi veter, ki lahko tvoje perilo na primer odnese. 

Letos sem se na morju odločila, da bom poskušala kupe umazanega perila, ki jih običajno prineseš domov z družinskega dopusta, malce prelisičiti. Na polovici dopusta sem preizkusila tamkajšnji pralni stroj, in izkazalo se, da je bila odločitev uporabna. Ko sem obešala in pripenjala oprano perilo na sušilnik, ki je lebdel v zraku, pod njim pa je bil sosedov atrij, sem to počela čisto trda od strahu, da mi kaj ne pade dol. Na tem mestu dopustujemo že tretjič, zoprnež v atriju pa očitno hodi vsako leto na dopust v istem terminu kot mi. Nadut, star okoli 40 ali malo čez, s športnim avtom in napisom na čelu, ki bi ga še najbolje opisal tisti citat Pijem, pušim, djevojke rušim.

Prvo leto je po nesreči poletela k njemu kuhinjska krpa, in ko sem ga šla prosit zanjo, je bil od blizu še bolj zoprn kot od daleč. Ampak tisto cunjo mi je vrnil – s pisanim izrazom na obrazu. Kot bi hotel reči: za eno kuhinjsko krpo mi težiš? Lansko leto je v nočni nevihti k njemu odpihnilo mojo lepo brisačo za na plažo. Nisem je pripela, ker nisem računala na veter, še manj na nevihto. Navsezgodaj sem jo z balkona videla mokro na njegovem atriju. Pomirjena, ker sem vedela, kam moram ponjo, ko bo ura bolj človeška (za ljudi brez otrok), in rahlo nejevoljna, ker sem vedela, komu se bo spet treba dobrikati. Zgodilo se je nepričakovano: čez nekaj ur brisače ni bilo več tam, športnega avta pa tudi ne. Tip je šel očitno na plažo, sem se tolažila, ampak ne – lani ga ni bilo več nazaj, jaz pa sem vsak dan zaman trkala na njegova vrata. Tiste brisače mi je še danes žal.

Ampak nazaj k obešanju perila: obesila sem, kot je treba in kot se za gospodinjo s stažem spodobi. Zataknilo se je zvečer, ko je bilo perilo suho. Kljub pazljivosti in strahu, da mi kaj slučajno ne pade v vražji atrij, sem naenkrat začutila, da se mi je nekaj zmaknilo iz rok. Potem se je slišal mehak padec iz drugega nadstropja. Bila je tema in nisem točno videla, kaj je kam je padlo. V mislih sem šla čez vse oprane artikle: je kaj pomembnega, dragocenega? Ne, razen hčerkinih spodnjic z minioni, ki mi jih sploh ni pustila oprati, da jih slučajno ne odnese burja, nič takega. Spat sem šla z mislijo na minione in razmišljala, ali bo hči v ihti že navsezgodaj zjutraj plesala na balkonu izrazni ples ali ne.

Zjutraj me je zbudilo vpitje z balkona: Mamiiiii, mamiiiiiiiii, tvoje črne hlačke so padle k sosedu!!!!!!!

Ko sem pila prve požirke kave, sem šele pogledala čez balkon. Bile so res hlačke, in bile so moje! Že takoj sem se odločila, da jih bom odpisala. Ne, k zoprnežu že ne grem prosit za svoje hlačke, ni šans! Kar videla sem njegov zoprn izraz na obrazu in kako bi se naslajal, ko bi mu rekla:

Eeeem, dober dan, meni so pa padle tiste črne hlačke k vam. Mi jih vrnete?

Ne, živa ne grem ponje! To je bil jutranji sklep.

Čez pol ure so bile hlačke razstavljene na nizkem zidu in obtežene z velikim kamnom. Kot nekakšen opomin, ki mu je dodana skrb, da jih ponovno ne odpihne. Nekaj ur pozneje ob vrnitvi s plaže so bile še tam, a kamen na njih je bil več kot za polovico manjši. Očitno je najditelj presodil, da jih bo tista, ki jih je izgubila, morda težje identificirala pod ogromnim kamnom, zato jih je bolj izpostavil.

Otroka sta nebrzdano vpila: Mammmiiiiiiiiiii, zdaj je pa manjši kamen na tvojih hlačkah!!!!!

Jaz pa: Psssssssssssssssssssssssst!!!! Ne vpijta, da so moje!!!!!!!!!!!!!

Naslednji dan sredi dneva so hlačke izginile. Očitno jih je vestni najditelj vrgel v koš ali pa ima kakšno omaro za perilo, ki ga prinese burja, kdo ve. Zgodba me je spomnila bolj bizarno dogodivščino, od katere je minilo že veliko let, v njej pa spet nastopajo hlačke. Takrat sem večkrat hodila na morje v hišo nekih prijateljev, para. In enkrat po takšnem morskem vikendu mi ona že doma izroči mini vrečkico:

Tole si pozabila na morju. Sem oprala!

V vrečki so bile moje hlačke. Bili sva si tako blizu, da to res ni bilo nič takega. Zahvalila sem se ji in ona je zamahnila z roko. Sploh nisem pomislila, da bi jih lahko našel kdo drug kot ona, ki mi jih je vrnila. Da bi jih v resnici našel njen partner. Nekaj mesecev pozneje sem dobila iz čistega miru njegov mail, ki se je začel nekako takole:

Sem bil pa zelo vesel, ko sem našel v spalnici tisto tvojo čipkasto črno stvarco … mi je kar malo žal, da sem ti jo vrnil …

Od takrat imam fobijo, da bi kje pozabila svoje spodnje perilo, si lahko misliš. Popočitniška bilanca s perilom pa je takšna, kot da ne bi enega stroja oprala že na morju: čaka me še en teden pranja, zato upam na sonce in visoke temperature. Nimam namreč sušilca!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock