Plažne situacije na slovenskih plažah #kolumna

Priznam, ko gre za plaže, sem snob. Pa ne v tem smislu, da na plaži hočem ležalnik, eksotično palmo za senco in dva mišičnjaka, ki bi z ogromno pahljačo delala veter (v daljavi pa bi prihajal tretji s koktajlom na pladnju – zame, jasno). Ne, o tem sploh ne sanjam, jaz samo ne prenesem sardel na plaži, pa ne mislim hrane! Hočem mir in zasebnost.

To je moja nočna mora, kar se tiče plaže. Tu in tam se zgodi, da se znajdemo v prav takšni sceni, čeprav sicer hodimo na divje. In ko pride takšen dan, sem najbolj sitna ženska, kar jih najdeš na tisti plaži. Prisežem. Takrat samo grizem in vsi me raje pustijo pri miru.

PREBERITE še // Počitnice, ko imaš otroke oziroma ko morje izgubi ves čar

Saj poznaš tipično plažno situacijo na naši obali ali pa tudi na hrvaški (razen če greš res nekam daleč, na zapuščen otoček npr.). Kamor pogledaš, brisače in na njih ljudje. Ker smo (očitno samo) mi ena taka čudna družina, ki na dopustu kljub prezgodnjemu vstajanju otrok vseeno ne zmore priti dovolj zgodaj na plažo, so najboljša mesta tam že zasedena. Seveda se vedno najde prostor za brisačo ali dve, ampak potem moraš vzeti v zakup to, da ležiš kakšnemu gospodu med nogami ali pa da bo sosedova noga vsaj med spanjem zašla na tvojo brisačo. O kakšni topless sceni lahko samo sanjaš, ker se v tako množični zasedbi vedno najdejo ljudje, ki te že vnaprej opozorilno grdo gledajo, ko se primeš za modrček svojih kopalk, in ti dajo s tem vedeti: Saj menda ne misliš dati tega dol? Poberi se na FKK!

Seveda nisem nameravala, samo odcedila sem liter vode iz modrca!

Na zelo obljudenih plažah, sploh slovenskih ali pa bližnje hrvaških, kjer je toliko Slovencev, da so skorajda 'naše', kjer se vendarle odločiš sleči tisti stalno mokri modrc, se ti seveda ravno takrat zgodi, da pride mimo tvoje brisače nekdo, ki ga poznaš ravno toliko, da mu kaj več kot znanec ne moreš reči, hkrati pa z njim rečeš kaj več kot samo 'živijo'. Ti si lepo topless in se delaš, da je to nepomembno, tisti drugi pa ima sončna očala in se prav tako dela, da je to poponoma običajno. Sledi dooolg smalltalk, ki služi sam sebi in nikakor ne kaže konca, ti pa v mislih še dodatno preklinjaš plažo in si rečeš, da nikoli več. To je vendar najbolj običajno, da se brez modrca pogovarjaš z nekom, ki ga po možnosti poznaš službeno. Ali pa je tvoj sosed. Ali še bolje – možev sodelavec.

Na sardela plažah lahko obiskovalce razdeliš v tri kategorije

V prvi so aktivni – ali sami s sabo ali v dvoje ali z otroki. Druga skupina so speči (nabiralci barve in opeklin). Tretja pa so iskalci dogodkov oziroma opazovalci. Opazovalec čepi na svoji brisači in skenira okolico. Ve za vsak tvoj gib, ve, kaj si vzel iz Sport Billy hladilne torbe, v kateri imaš vse, od jogurtov do odojka, čokoladice, piva, vode do šminke. Vsakič ko sežeš spet v torbo, opazovalec to vzame na znanje. Ko greš v vodo, te kot obalna straža ne spusti izpred oči. V očeh mu piše, da bi se šel rad zmočit, ohladit v vodo, ampak potem bi lahko zamudil kakšen dogodek iz povprečnega bivanja tvoje družine na plaži, in to bi lahko bila velika škoda. Mogoče piše roman in nabira material – to si mislim v tolažbo.

No, pa da ne bom samo kritizirala, raje povem, kakšne plaže imam rada in na kakšne v 90 % zares hodim. Divje, a vseeno dovolj dostopne (saj veš, kaj neseš na plažo v dvoje, kaj pa, ko te spremljata dva otroka …). Že nekaj let se vračamo na hrvaški otok, kjer imamo 'svoj' zalivček. Pravimo mu 'skrivni', čeprav to ni, ker tam največkrat nismo sami, se nas pa tam znajde zelo malo in imamo vsi okoli brisač dovolj prostora, da si ne gledamo v hrano ali med noge. Lahko smo goli. In glavno: plaža je peščena, njen videz tropski, morje smaragdne barve, kot bi bili na kakšni res oddaljeni destinaciji. Tam zares uživam, voda je idealna za majhne otroke, ker lahko čofotajo, imajo veliko dela s skalnimi bazenčki, ker so zraven skale in se vsako leto plaža oblikuje malo po svoje (zime v tistem zalivu so po mojem zelo zanimive, domačini pravijo, da burja tam dela hude premike).

In če že, potem imam rada tako morje. To mi vzbuja občutek sproščenosti in pobega daleč stran. Nobenih nepovabljenih sosedov na moji brisači, nobenega poslušanja blablabla … slišim morje, morski utrip. Ja, to je zame plaža!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Pexel (fotografiji sta simbolični)