Mama na dopustu potrebuje malo dopusta #kolumna

Tokratno kolumno pišem s pogledom na morje in nekje v moji bližini se oglašajo škržati. Pihlja rahel veter, ki prijetno hladi (in suši sveže nalakirane nohte). Da je situacija res popolna, pravzaprav že skoraj kičasta, pišem v čistem miru. Nisem sicer sama na dopustu (si pa za kakšen dan želim tudi to!), ampak sem si nekajurno samoto v službene namene izborila tako, da sem svoje 'cimre' poslala same na plažo. Po nekaj umetnih solzah najstarejše in po tisoč vprašanjih najmlajšega, ali bom res počakala v stanovanju, ne pa šla slučajno domov ali kam v neznano brez povratka (za občasno ne bi bila slaba ideja …), po vseh spakiranih brisačah, igračah in hrani (o Čehih sem pisala že pred časom, zato veš, kaj mislim) sem zaprla vrata za njimi in dvakrat zaklenila – da se slučajno kdo ne vrne pred dogovorjeno uro. Pred dvanajsto ne odprem nikomur, pa če je Enrique Iglesias ali pa Richard Gere, me sploh ne zanima.

Ja, mama na dopustu nujno potrebuje malo dopusta, kakšno urico sama zase. Za dušo (in dušno bilanco).

Običajno delajo ljudje obračune decembra, jaz pa od nekdaj to počnem poleti na morju. Od vedno me je privlačila in obenem strašila globina, mističnost morja. Obožujem ga in nanj gledam s strahospoštovanjem. Neznano v njegovih globinah, njegov mir in hkrati nemir … Vse to mi daje občutek varnosti in zaupanja, čeprav si ne upam vedno pogledati v globino. Ko plavam proti najlepšemu razgledu, grem čez začrtane cilje, ideje preteklega leta. Pogledam, kako sem izpeljala nove stvari, ki so bile prejšnje leto šele v povojih, razmišljam, kam sem prišla na različnih področjih. Da to sploh lahko naredim, moram zelo daleč od obale, v zelo globoko vodo. Samo tako si zagotovim, da ne bom imela s sabo otroškega spremstva, ki bi mi v hipu preprečilo kakršnokoli analizo. Kakšno analizo neki, še svojih misli mi včasih ob vsem govorjenju, ob vseh vprašanjih in vseh Mami, mamiiiii, pogleeeeeej ne uspe slišati.

Za mano je uspešno in tudi težko leto. Marsikaj se je zgodilo po načrtih in željah, a je pustilo svoje posledice: izčrpanost na vseh frontah in kakšno gubico, ki se ne bo več zgladila (no, morda pa le, puščam prostor za čudeže). Ampak dejstvo je, da si na dopustu ne bom odpočila. Tempo je vojaški: zgodnje vstajanje, celodnevna akcija, strežba, norčije v vodi na naši rajski plaži (zaradi te je vredno priti na morje, prisežem) …

Letos sem se odpravila na morje preračunljivo in z drugim sistemom kot običajno. Še manj oblačil sem spakirala kot lani in vzela kup knjig, s katerim sem zagrozila že doma, da jih bom prebrala, pa če se zato morje posuši. Vzeli so resno, sploh triletnik, ki me ves čas previdno sprašuje, ali bi brala tudi njegovo knjigo, ko preberem svoj kupček. Za letos sem se tudi odpovedala obmorskemu večernemu kiču okoli sladoledarjev, ki obenem pečejo še burek in pico ter imajo v vitrinah postrojene kremšnite. Take, ki ti brez izjeme v ustih pustijo masten film, ki ga zlepa ne odmastiš. Kulinarika, ki to ni. Stojnice s kitajsko ponudbo bomo letos izpustili čim večkrat, kot se bo le dalo. Šla pa bom vsaj enkrat, če bo le možno, v moj omiljeni Zadar, ker se tam na čuden način počutim kot doma, zato se moram vračati tja po ne vem kaj … zdi se mi, da nekakšno sporočilo.

In o čem še sanjam na dopustu? Da se lak v morskem pesku ne bi tako hitro odkrušil, saj za lakiranje absolutno nimam toliko časa kot v natrpanem delovniku (kaj je boljšega kot sušenje nohtov med tipkanjem na računalnik?). Sanjam tudi o tem, da bi zjutraj vstala pred najzgodnejšim otrokom in se pretihotapila v mesto k morju. Kiča takrat še ni, prav tako gneče, in jaz bi se sama v miru usedla na obalo in odmeditirala svoje. Sama pomeni tudi to, da ob tisti uri še ni na delu nadležnih dedcev vseh starosti (od tistih, ki bi jim lahko bila mama, do tistih, ki bi lahko bili meni dedki), ki mislijo, da ženska, ki sama sedi in gleda v morje, goreče čaka na njihovo družbo. Mogoče mi uspe do konca dopusta, javim!

Ko sem pakirala za na morje in medtem stokala prijateljici v telefon, kako tega dela reeees ne maram, saj na koncu običajno pozabim kaj nujnega (in zgodilo se je točno to: na morje smo prispeli brez rokavčkov in obroča za najmlajšega – idealno izhodišče in ventil za sprostitev vseh preddopustniških napetosti, si lahko misliš), se ji je porodila ideja: Daj, greva nekam sami vsaj za en cel dan, ko se vrneš!

Cepetam od sreče že zdaj! Ne veva, kam, veva samo, da bova igrali dve brezdelni študentki. Idejo nama je dal natakar v lokalu, kamor greva večkrat čvekat. Misli, da je frajer, zato naju vedno enako bedno vpraša:

Punci, bosta na bone?

Saj vem, da je poceni in prežvečen trik, ampak midve sva prvič padli v tak smeh, da je moral priti še enkrat po naročilo. Načrt je torej jasen: študentki. Mogoče celo dijakinji.
Mali mehurčki delajo življenje lepo in zanimivo. Zdaj pa me čaka morje s svojo globino. Upam, da si bom tokrat upala pogledati vanjo in najti sporočilo. Zame.

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock