Ti pa še kar dojiš? #kolumna

Že več kot eno leto je od dneva, ko sva se zadnjič dojila, ker pa so poleti potekala po vsej državi različna gibanja v podporo dojenju  in ker precej žensk, ki so gibanje organizirale, poznam, cenim in jih v ideji podpiram, sem se odločila nameniti par besed o tej izkušnji v znamenje podpore.

Pri prvem otroku se je moja nosečnost končala precej prej, kot bi si želela. Namesto da bi se ukvarjala s klasičnimi poporodnimi težavami in s tem, koliko otrok spi in koliko poje, sem dobila nedonošenčka (pravzaprav ga nisem dobila, ampak je moral v inkubator na intenzivni oddelek), mene pa so takoj naslednji dan, ko sem za silo lahko vstala sama, poslali v laktarij porodnišnice. Tam sem dobila v roke svojo številko, ki jo bom vsakič prilepila na stekleničko z izčrpanim mlekom, in začele so se inštrukcije, kako se priklopiš na molzni aparat. Nedonošenčki so redko dovolj močni, da bi se lahko dojili, zato je cilj, da se vsaj hranijo z maminim mlekom, pa čeprav po steklenički. Torej črpanje mleka. Brezosebno in boleče, včasih sem mislila, da mi bo tisti stroj potegnil ne samo mleko, ampak še možgane. Za dojenje se s hčerko nikakor nisva mogli zmeniti, saj je obupano kričala vsakič, ko sem jo poskusila prepričati, da bo to veliko boljše od stekleničke. Ni se dala, jaz pa sem imela premalo samozavesti, da bi si upala nedonošenega in tako lahkega otroka malo dlje učiti 'prave stvari'. Tako sem imela vedno manj časa za črpanje mleka in kmalu ga je zmanjkalo. Sva preživeli obe, le da sem se jaz grizla, ker mi ni uspelo, ona pa je bila popolnoma srečen otrok.

Šest let pozneje je prišel drugi otrok. Nanj sem se pripravila čisto drugače kot na prvega, predvsem pa sem imela resno izdelano vizijo, da ga bom dojila. Prebrala sem nekaj knjig, ki so se mi zdele prave in so me nagovorile, pogovorila sem se z dvema strokovnjakinjama za dojenje in naravni porod, in se odločila, da bo tokrat šlo. Šlo je, ampak ne lahko! S solzami. Spoznala sem, da je bil tisti stroj pred šestimi leti zelo milosten. Po njem nisem imela ranic, do krvi zlizane in uničene kože na bradavicah in sploh nobenih težav pravzaprav. Dojenček pa je bil non stop prisesan name in včasih mi je šlo na jok, še preden se je prisesal, tako zelo je bolelo. Njega vneta in uničena koža ni motila niti malo. Čas, ko sem lahko reševala do krvi zguljeno kožo, je bil samo takrat, ko se je dojil na drugi strani, ali pa, če je slučajno zaspal in sem ga lahko odložila v posteljico. Prvi meseci so bili težki, od bolečin se mi je včasih mešalo, preštudirala sem verjetno vsa naravna sredstva za blaženje uničenih bradavic, prijateljice so mi svetovale vsaka svoje preverjene metode, ampak pomagalo je zelo malo. Nekajkrat so se poškodbe končale z vročino in tem, da sem bledla v postelji (dojenček pa z mano, prisesan, jasno), ampak ko sva šla skozi prve najtežje mesece, se je začel užitek. Moja občutljiva koža je očitno dojela, da mučenja še ne bo kmalu konec, zato se je unesla. Postala sva uigran tim in dojenje je šele takrat postalo naravna stvar. Tudi ponoči nisva več potrebovala reflektorjev, da se ne bi mali narobe zagrizel (nekaj takih poskusov v začetku se je končalo s krvjo). Dojenje je naravno in lepo, ampak prepričana sem, da se težavah, skozi katere greš, preden prideš do tistega opevanega 'naravnega', govori premalo!!
In ko končno dojameš naravno in spontano dimenzijo dojenja, se začne družbena prisila. Najprej ko rodiš, te vsi po vrsti sprašujejo, ali dojiš. To vprašanje mi je res paralo živce. Zelo pomembno je, da dojiš. Da dobiš kljukico. Ko dojiš, se kmalu pojavi nov krog vprašanj (in to ne od mam, ki potrebujejo tvojo izkušnjo): Kako pogosto? Okolici se zdi, da preveč pogosto. Sledijo pametni nasveti: razvadila ga boš, saj vidiš, da se samo crklja, v resnici se je že najedel.

Zanimiv se mi zdi fenomen, kako družba sprejema dojenje do otrokovega prvega leta, s prvo svečko pa se nekaj prelomi in dojenje čisto počasi postane tabu. Začne se z narejeno nedolžnimi vprašanji: Ooo, a še kar dojiš?

Ko mine še kakšen mesec, se vprašanja z mame preusmerijo na otroka: Ti si pa že tako velik, pa se še kar dojiš!!

Poskusi postanejo še bolj radikalni: Tak velik fant, kmalu boš šel v vojsko, pa se še dojiš!!

Sin je imel dve leti in tri mesece, ko sva se dojila zadnjič. Nikoli nisem delala načrtov, kako dolgo ga nameravam dojiti; zgodilo se je spontano. Niti se nisem ukvarjala s tem, kje je sprejemljivo dojiti in kje ne. Če se je komu zdelo nespodobno, to res ni bil moj problem. Na pripombe, ali mislim to početi do šole, se nisem ozirala. Na sorodnike, ki so poskusili z vsemi mogočimi pripombami povedati svoje mnenje, tudi ne. Da so obvezno vojaščino ukinili prav zato, da se fantje lahko dlje dojijo, sem povedala samo enkrat, potem pripomb o vojski ni bilo več. Ne, nisem hipijevka, gotovo ne bi dojila otroka do šole (me pa ne moti, če to počne kakšna druga mama, super zanjo in za otroka!). Proti koncu mi je postalo dojenje naporno, saj mi je otrok kar naprej raztegoval majice in se hotel povsod in kar naprej dojiti. Čutila sem, da bi počasi nehala, ker je vsa čustva začel predelovati skozi dojenje; zdel se mi je dovolj velik, da se jih naučiva predelovati na druge načine. Postal je pravi mali odvisnik, ponoči nisva nič spala, ker se je zbujal in se kar naprej dojil. Po vseh stiskah, ki sva jih preživela zaradi dojenja, pa ga nisem mogla kar odstaviti, čeprav je bil marsikdo pameten: Reci, da se je mleko pokvarilo!

Do konca izmučena od malega 'lakotnika', ki takrat še ni hodil v vrtec in je bil z mano doma, sem ga skupaj s starejšo sestro pustila pri babici. Za eno noč, smo se zmenili. Če bo ponoči prehudo, ga zjutraj takoj pripeljemo domov, sta rekla babica in dedek. Tašča si je resno zadala, da moram eno noč po 27 mesecih prespati brez bujenja in predvsem dojenja. Ta otrok te bo pojedel, je kar naprej obupovala. Preživeli so noč brez težav, jaz pa sem se naspala. Ena noč se je raztegnila na tri, in ko sem čez tri dni sina dobila nazaj domov, ni več omenil dojenja, jaz pa tudi ne. Tako je ostalo in tako sva končala kariero. Bilo mi je težko, čeprav sem po drugi strani spet zadihala.

Dojenje je misterij. Tako naravno, ampak hkrati tako zapleteno, da ne bi nikoli več padla ne besede: Saj bo, še vse so dojile, pa boš ti tudi! Zame je bilo dojenje po enem neuspelem poskusu še toliko večja zmaga. Zdaj vem, da zmorem marsikaj, če sem le dovolj trmasta.

Nikoli pa ne bi tudi pristala na družbena merila, kaj in koliko je normalno. Delaj po občutku – ti si mama, poslušaj sebe in svojega otroka. Ko poslušaš sebe, bodi pozorna, da je tisto, kar slišiš, res ti, ne pa predstava drugih o tem, kaj naj bi bila ti!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt 

Foto: Pexel