Nisem oboževalka septembra #kolumna

Vem, vsi imamo radi počitnice in čas dopustov, v tem nisem nobena izjema. Ampak jaz prav zares obožujem poletje, vročino, sonce, tople večere in noči. Živim za poletje. Obožujem ga tudi zato, ker z njim pride čas, ko siceršnje obveznosti daš v nižjo prestavo. Mogoče med letom živim prehud tempo, in zato tako hrepenim po odklopu, ko je vseh obveznosti manj ali pa jih sploh ni.

Septembra ne maram. Sploh.

Začetek šole in vrtca je nekaj, kar me spravlja v stres, in 24. junij je zame vedno dan, ko z užitkom starejši zadnjič asistiram pri jutranjem odpravljanju v šolo, mlajšega pa do jeseni izpišem iz vrtca. Neskončno raje vidim, da sta otroka prosta, pa naj bo to doma, na dopustu ali pri noni na počitnicah, kot pa da se svaljkata v sistemu. Da ne bo pomote; z vrtcem sem zelo zadovoljna, sploh z vzgojiteljico in pomočnico. Tudi s šolo ni narobe nič posebnega razen vsega, o čemer piše večina, zato bom ta del izpustila in rekla: je nekako v redu. Pa vendar živim za čas, ko obema ni treba tja.

Konec koncev mene in hčerko v šoli septembra čaka točno troje: dopolnitve seznamov potrebščin (se že vidim, kako tudi letos iščem plakat v golobje sivo vijoličastem odtenku tik pred zdajci, in kako hči nikakor ne najde niti nedotaknjenih voščenk niti palete čopičev za likovno umetnost). To je prva milost. Naslednja so celi svežnji papirologije, ki jo otrok dnevno prinaša iz šole v podpis. Poskus včlanitve v vse možne klube in društva, reklame zavarovalnic in kupi soglasij za to in ono. Datumi za prve sestanke in neskončna razpravljanja o delovnih načrtih. In za konec: uši. Ja, brez izjeme vedno pridejo na začetku šolskega leta še razglasi o ušeh, ampak o tem bom pisala v eni od naslednjih kolumn, ko bo izkušnja (spet) sveža.

Ne, september ni moj mesec. Ko poleg vseh sestankov v šoli in vrtcu, dnevov odprtih vrat pri dejavnostih, odločitev o tem, kam koga vpisati in kam ne, da bo volk sit in koza cela, pomislim še na svoje delovne obveznosti, sestanke in projekte, ki jih je, kot nalašč, septembra največ, me vse skupaj mine. Kar spat bi šla ali pa na potovanje daleč stran, vrnila pa bi se sredi pisanega oktobra (še raje pa enkrat konec februarja). Birokracija, papirji, administracija, to ni zame, ubije mi vso kreativnost.

September je tudi čas za bilanco poletnih grehov, če si jih seveda imela. Jaz sem si kljub skrbnemu skrivanju pred soncem in nanašanju zaščitnih faktorjev v urah plavanja pridelala nove pigmentne madeže. Že na morju sem norela, kajti prejšnjih sem se poskušala znebiti skoraj dve leti. Zares znebila se jih nisem nikoli, se jih pa da s kombinacijo mehanskih in kislinskih pilingov ter redno uporabo igličnega valjčka precej omiliti. Torej grem nov krog! Uporabo valjčka sva jaz in moja koža tako ali tako poleti pogrešali že zaradi anti-aging učinka, in jesen je pravi čas, da ga spet uvedem v rutino.

Vseeno priznam, da je v začetku jeseni tudi veliko lepote. Dnevi so lahko prelepi, topli, barviti, vabijo na izlete, ki so bili poleti nemogoči zaradi vročine. In čeprav me odpadanje listov in počasno 'umiranje' narave žalosti, je to lahko zaradi svoje barvitosti tudi prečudovito lepo. Ja, življenje je lepo, če si narediš takšno!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock