Bom vsak hip izgorela? #kolumna

V glavi poskušam datirati čas, ko se je moje življenje iz nekega umirjenega ritma spremenilo v najbolj divji vrtiljak iz lunapraka. Tisti hitri, na katerega si v lunaparku zares ne bi upala sesti. Spomnim se časa na faksu. Vedno sem povsod zamujala, ker se mi je zdelo, da imam takooo malo časa in da sem takooo zelo zaposlena. Pa kaj še, danes vem, da sem bila čisto brez dela in predvsem brez organizacije, zato sem si vedno prepozno umivala lase in lakirala nohte, posledično pa zamujala. Sveto prepričana, da se mi dogaja na polno. Potem je kmalu prišel čas, ko sem precej delala. Nisem dojela, da je čas za to, da delaš, kadar pač sam hočeš, tudi luksuz. Zdelo se mi je, da ogromno delam, ker sem veliko delala zvečer in ponoči, nisem pa si priznala, da to počnem na račun prostega časa podnevi.

Takrat nisem razumela žensk z majhnimi otroki, ki so razlagale, da nimajo časa za osnovne stvari. Kako vendar ne, odločiš se za nekaj, in potem to narediš! Enostavno. Tako razmišljajo tisti, ki nimajo otrok. Tako kot so prav tisti tudi najbolj pametni glede vzgoje in tega, kako razvajeni so (tuji) otroci. Bila sem čisto taka. Ko dobiš svoje, se stvari spremenijo. Spremeniš se tudi ti in tvoja kompletna percepcija vsega.

Najprej ti otrok zradira ego. Pokaže ti, kako je, ko tebe ni nikjer, je samo on in njegove potrebe. Tako je vsaj prve mesece njegovega življenja, in tudi če ti vsaj navzven uspe vzdrževati videz, da tebi, superženski, uspeva čisto vse enako kot prej, ko otroka ni bilo, je resnica – tista, ki ni za javnost – nekaj čisto drugega. Danes sem trdno prepričana, da je otrok dobra terapija za umirjanje samopomembnosti.

Potem pa pride dan, ko spoznaš, da si počasi ena izmed tistih žensk iz preteklosti, ki so javkale, da nimajo časa za nič. Da so te obveznosti že zdavnaj posrkale vase in da te ni nikjer več. Sploh ne veš, kdaj in kako, ampak zdaj si v tem. Groza! Ne, ne hodim naokoli z mastnimi lasmi, nohte imam vedno nalakirane in glede urejenosti nisem popustila v tempu, gre za nekaj drugega. Umivanje las vzame bistveno manj časa kot meditiranje ali kosilo s prijateljico. In takšnih stvari, ki ti v tempu z dvema otrokoma in službo brez urnika, vzamejo 'preveč' časa, je vedno več in preveč. Seznami 'to do' so vedno daljši.

Organizacija časa že dolgo ni več nekaj, česar ne bi obvladala, otroci te naučijo tudi tega. Stvari, za katere sem včasih potrebovala eno uro, zdaj brez težave opravim v desetih minutah, ampak še vedno živim v kroničnem pomanjkanju časa za vse in čisto preveč stvari odlašam na čas, ko bo – čas. Tako imam generalno čiščenje in globalno popravljanje stanovanja na meniju, ko se najhujši tempo v službi umiri. Vse kave in čveki s prijateljicami hitro pridejo na spored, ko imam minimalno luknjo v času, knjige (za moj užitek) berem tudi po pet minut (bolje nekaj kot nič), likam samo nujno (tega spet ni tako malo, vmes pač ne nosim bluz) in med likanjem poslušam ali gledam stvari, za katere imam redko čas. Vsega je premalo in toliko stvari je, ki jih je preveč.

Moj naslednji izziv, ki se ga lotevam prav zdaj, pa je še bolj optimalna razporeditev časa, da bom lahko izpolnila tudi svoje želje, za katere zdaj zmanjka minut. Da se bom lahko ustavila in si prisluhnila. Pa končno spet umestila nekam telovadbo. Ob štirih zjutraj zato ne bom vstajala (sem že omenila, da sem tudi neprespana?), po deveti zvečer pa sem preveč lena, zlasti pozimi. Ko zmagam še na tem področju, bom imela najbrž tudi glavo večkrat bolj na mestu. Vsem tistim mamam, ki so mi nekoč govorile, da so v stalni bitki s časom in da kar naprej tehtajo, ali imajo za nekaj dovolj časa ali ne, pa sem se že zdavnaj priklonila! Zdaj pa resno: če si uspela, potem mi zaupaj recept!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Unsplash