Dobri možje, darila in zgrešeno bistvo #kolumna

Najprej priznanje. Ne maram nakupovanja daril. Naj bo to za Miklavža in vse druge belobrade može ali pa za rojstne dneve. Rada obdarujem, če obdarovanca poznam res dobro in če vem, kaj si želi. V nasprotnem primeru pa mi je tavanje po trgovinah s tem namenom nočna mora.

Posebno poglavje so belobradi možje, ko se ti naenkrat zgodi, da imaš na seznamu 'moram' zajeten kupček obdarovancev, za več kot polovico pa tako ali tako ne veš, kaj bi jim podaril. Od točno takšnih obdarovanj se zadnja leta poskušam čim bolj distancirati. Ko pride tisti 'ta-da' trenutek, ko pač vsi potegnejo na plano ta v muki nakupljena darila, poslušam vsako leto isto: Ne bi bilo treba! Tudi mi nismo vedeli, kaj naj vam podarimo! Zmenimo se, da se drugo leto ne gremo tega!

Potem se na ta dogovor pozabi in naslednje leto gremo isti krog. Strinjam se, res ne bi bilo treba zapravljati časa in denarja za to, da si na koncu podarimo kupe sladkarij, od katerih se samo redimo (če so dobre) ali pa si delamo v predalih gnečo (če pač niso po našem okusu). In seveda drugih 'praholovilcev' in stvari, ki nikoli ne najdejo mesta. Vem, sliši se nehvaležno, mogoče tudi malo nesramno, ampak v resnici ni. Spoštljivo je do časa, truda in energije tistega, ki v zadnjih tednih leta po trgovinah in obsedeno išče darila. Tega ni treba, res ne.

Potem je tukaj še ena kategorija: otroška darila. Vem, starši smo sami krivi, da se otrokom decembra dobesedno zrola od dobrih mož in vse kombinatorike: Miklavž prinese doma in pri eni babici, potem je drama, ker se ne ve točno, ali bo prinesel tudi pri drugi? Kaj pa v vrtcu, tam pa ne bo nič prinesel? Kdo sploh to je – Miklavž? Otrok se ga malo boji, ampak ker očitno nekaj prinese, je vseeno zanimiv. Pride tudi jutri? Pa drug teden? Aha, zdaj pride Možiček, no, Božiček. Triletnik tako ali tako šele letos prvič dojema te skrivnostne obiskovalce in njihova imena povezuje s tistim, kar pozna, torej Možiček. Kaj bo prinesel, glavna dilema! Pri kom vse pusti darila in ali podari tudi domače živali, trampoline in bazene za v stanovanje (ne vem, od kod sploh ideja)? Potem pride še Dedek Mraz. In potem pride januar, ko en mesec otrokom razlagaš, da dobrih mož pač za eno leto ni več. Še en fenomen je devetletnica, ki ve vse in še več, ampak v dobre može pa kljub svojim letom še kar verjame in jim piše pisma želja, za katere ve, da jih grozna starša pač ne bosta izpolnila.

Povejte mi, kako bi bil videti december, če bi ves trgovinski halo preprosto ukinili. Darila tudi. Si bom jaz kar sama kupila, kar si želim in kar mi je všeč, vi pa si dajte sami! Tako si bomo lahko tisti čas, ko bi letali po trgovinah in iskali 'idealno' darilo za nekoga, v resnici – podarili! Sliši se klišejsko, ampak toliko časa vložimo v to, da iščemo darila, da nakupujemo hrano za praznike (giga vozički, iz katerih se podira hrana, saj veste, kaj mislim) in da načrtujemo ne vem kaj vse, v resnicipa pozabimo na bistvo. Komu bomo kuhali, koga obdarili, komu pripravili oh in sploh praznike? Kaj če bi s temi ljudmi raje preživeli čas, jim podarili, ker je to že tako aktualna beseda tega meseca, sebe in svoj čas? Danes si tega darila vsi želimo bolj kot česarkoli drugega. Časa. Posvečenega časa osebi ali osebam, ki nam nekaj pomenijo. Poznam precej osamljenih ljudi. Eni so sami po svoji izbiri, drugi ne, vsi pa potrebujejo čas, bližino. Letos bodo moja darila srčna, sem se odločila.

P. S.: Torbico si bom kupila sama, parfum in čevlje tudi!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock