Januarska svežina in sklepi #kolumna

December je minil. Še dobro, bom rekla, ker mi je trgovinski in urbani kič z lučkami, bliskanjem napisov Happy New Year ipd. začel res presedati. Da ne govorim o vsej hrani, trgovinski gneči, kot da je na vratih vojna, obsedenih iskanjih daril pet pred dvanajsto. Večini sem se izognila. Tudi kuhančku in čudenju nad neverjetnimi ljubljanskimi lučkami, galaksijami ter spermiji, ki krasijo moje mesto. Stojnice z vsako leto istim kičem in nepotrebnimi prahonabiralci se končno pospravljajo in zdi se, da končno prihaja nova energija. Jaz jih ne bom pogrešala, otroka pa bosta tudi sčasoma pozabila na 'idilo'.

Zdaj bomo morali vsi skupaj pozabiti tudi na vse skladovnice hrane (ki je preverjeno nismo pojedli kljub prepričanju, da čez praznike potrebujemo vojne zaloge), kajti na vrsti je – hujšanje. Že teden pred novim letom so reklamni letaki večjih trgovin brez izjeme nekaj strani namenili športnim pripomočkom. Zdaj ne bomo več drli v trgovine po hrano in darila, ampak bomo tam nabavili športne rekvizite (le kdo si ne bi želel dnevne sobe okrasiti s tistimi ležalniki, stoli in napravami za raztegovanje?), namesto steklenic s penino bomo dvigali uteži, božično maščobo pa bodo nadomestili zdravi (beri: LCHF) prigrizki.

Bottom line: še vedno pa bomo nakupovali. Če dobro premislimo, je vendarle tudi sprehajanje po nakupovalnih centrih po svoje korak k zdravemu duhu v zdravem telesu. No, ne preveč dobesedno, pa vendar, če v megamarketu pozabiš en artikel, ki je na polici na drugi strani trgovine, si ob pol ure, če se odločiš ponj. Če tja pošlješ moškega, pa porabi še več časa in metrov, vmes pa te znervira z vsaj tremi klici s tehničnimi podvprašanji.

Nič ni narobe z vadbo in zdravim življenjem. Ampak vse leto, ne pa tako, kot da smo na gumbek. Vsako leto je namreč na programu ista pesem in postopek:

Najprej prvi november in pred tem povsod sveče in ikebane, 2. novembra udar z božičnimi okraski, ki traja en mesec, potem pa sledijo: detox in hujšanje, pust, velika noč, anticelulitne grožnje (si upate v kopalke?) … in potem je tukaj že vsa šara, ki jo neobhodno potrebuješ na morju.

Opazujem te kroge, vzorce in se jim čudim, hkrati pa tudi oddaljujem. Obnašamo se, kot da smo čisto izgubili svoj kompas, kaj in kdaj naj počnemo. Zase vem, da niti približno ne potrebujem zunanjega namiga, kdaj je čas za nakup otrokovih šolskih potrebščin in pustnih kostumov (pa paleto jajc za vse mastne in slastne krofe). Še manj za to, kdaj je čas, da se notranje umirim in obrnem vase. Kdaj naj prižgem svečo na grobu in se spomnim tistih, ki jih ni več … Vi vse to potrebujete?

Sama sem se pred leti odločila, da bom ignorirala vse opomine, kaj 'moram', če jih ne bom čutila za svoje. Uporniški duh mi preprečuje, da bi se unesla in plavala s tokom, ne morem pomagati, glede tega sem nepoboljšljiva. Požvižgam se na januarski detox in vadbo (ker se tudi decembra nisem nažirala, prisežem). Decembrska samoanaliza je jasno pokazala, kaj je tisto, kar moram v 2018 res res res izpolniti. Več moram poslušati sebe. Se več veseliti in stresne stvari jemati manj stresno. Pa več se smejati s prijateljicami, kjerkoli in kadarkoli – in ja, lahko tudi v trgovinah. Ne vem, kako jim uspe, da se v trgovinah z oblekami vedno smejimo do solz, ko grem tja sama, pa ni smešno čisto nič. Moje smotke. Več potovanj, to je v prvem planu. Če pomislim, da jih moram uskladiti z otrokovo šolo in svojo na termine vezano službo, mi je jasno, da je projekt precej optimističen, ampak optimistična sem tudi jaz!

In to je ta opevana decembrska inventura. Nobenih akrobacij, nič, zaradi česar je bil potreben ves hrup in pomp: lučke, kičasti trebušasti Božički, smrad po čebuli in kuhančkih. Vse to lahko opraviš v svoji samoti brez novoletne religije in orgije. Sam s sabo ali s tistimi, ki si jih izbral za to početje. S kozarcem vina, ni problema, še rajši s penino. Zdaj pa v pomlad!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Unsplash