Prav zdaj sebe postavi na prvo mesto. Ne, ko bo prepozno #kolumna

Vzgojena sem bila v duhu, da vedno rečeš ja. Ne mislim na new age filozofijo, ko se odpreš življenju in razumevaš, da je po svoje vse obstoj, zato vedno ja. Gre bolj za to, da ne rečeš ne, ko tako čutiš. Ker ni primerno in ker res ni treba, da kompliciraš s svojim ne.

V duhu, da potrpiš, ampak spet ne gre za tisto trpljenje, ki te na koncu pripelje k nekemu višjemu cilju, sploh ne – preprosto trpljenje brez cilja in posebnega namena. Zato, ker tvoji občutki in tvoje misli niso toliko pomembne, da bi jih bilo treba ubesediti in z njimi nasprotovati komurkoli in čemurkoli. Tako se naučiš, da si načrtno ne prisluhneš. Da vedno ignoriraš svoj tihi glasek modrosti, ki ima večinoma prav ali pa vsaj govori tehtne stvari, te vabi k razmisleku o tem, ali ti nekaj služi ali ne. Najpomembneje pa: vabi te k sebi.

Če se ne naučiš reči ne, ko bi to bilo treba, se v življenju kar naprej srečuješ s ponavljajočimi se situacijami, možnostmi za vajo iz te preproste besede. Kar naprej nekdo preizkuša tvojo moč, kdaj se boš dokončno zmogel upreti in biti avtentičen do sebe. Ampak tebi, ki si navajen, da je beseda ne slaba, to seveda ne gre najbolje. Zdi se ti, da boš v očeh drugih neuspešen. Ne nazadnje si navajen, da je to, da vedno potrpiš, tisto pravo, kar pokaže tvojo moč in vzdržljivost.

Ampak ne danes. Ne več. Danes ti nihče več ne bo ploskal za to, da povoziš sebe. Da hodiš kar naprej po robu svojih zmožnosti, ker ne znaš ali ne zmoreš reči ne. Danes ljudje zaradi takšnih stvari sedijo pri psihoterapevtih. Ljudje v letih, ko naj bi vedeli že skoraj vse o življenju ali pa vsaj vse bistveno, delajo obračune, kaj vse bi bilo v njihovem (dolgem) življenju danes drugače in bolje, če bi nekoč znali reči ne. Pa jih tega ni nihče naučil. Plačujejo račune za to, da so rekli ja vsem, razen sebi.

In tukaj se začne. Včasih pač moraš reči ne. Čeprav te boli in straši. Čeprav veš, da bo (včasih, ne vedno) bolelo tudi tistega, ki bo slišal tvoj ne. Ko rečeš to magično besedico, občutiš takšno moč in svobodo, da jo besede težko opišejo. Naj bo to ne toksičnim odnosom, vsiljivim ljudem ali šefu, ki si ga navadil, da v imenu ničesar drugega kot zgolj neumnosti hodiš čez svojo mejo in delaš zanj nemogoče. Enkrat moraš reči ne, sicer nikoli ne prekineš začaranega kroga. Sicer te v tem početju prekine življenje in te spomni, kaj je pomembno, bistveno.

Letos bo štiri leta, odkar je, star le dobrih 40, odšel nekdo, ki je vedno rekel ja vsem – razen sebi. Kakšna tragedija, kako kruto je življenje, smo bili vsi pretreseni. Šele pred časom sem prišla do tega, da je bil tudi on eden tistih, ki ni znal reči ne.

Zato še enkrat: včasih pač moraš reči ne. Tvegaš sicer, da ne boš všečen, ampak to ne sme biti tvoj problem. Dobro je namreč, da sebe zavestno postaviš na prvo mesto, dokler imaš to možnost, ta privilegij, in ne šele takrat, ko je to prepozno. To ni egoizem ali zanemarjanje drugih na račun lastne komoditete. To je ljubeča skrb za druge, ki se lahko zgodi, samo če zares prisluhneš sebi. Kajti krog se rad ponavlja in kaj hitro se lahko zgodi, da nekdo, ki se ni naučil reči ne, kljub zavedanju dalje uči isto pesmico. Mami ima vedno, tudi na račun svojega zdravja, počitka, spanja itd., čas za otroke. Kar mora narediti, bo že naredila pozneje. Ponoči. Kar jo zabava, sprošča in veseli … bo že počela, ko bo čas. Se pravi, ko bodo otroci odrasli!

Poznam take mame, danes so že babice. Nikoli niso imele časa zase, nikoli si ga niso vzele, ker drugim in njihovim potrebam pač ne rečeš ne. Pomembnejše so od tvojih. Tvojih pravzaprav sploh ni. In danes, ko imajo tisti 'čas', ko so potrebe drugih že zdavnaj maksimalno zadovoljene … danes nimajo niti najmanjše volje, da bi počele, kar jih je nekoč veselilo, čeprav imajo – čas, ki ga prej niso imele. Ker danes jih ne veseli nič več. Vlak pač enkrat odpelje in se ne vrne več. Tako je s temi stvarmi, in tako je pravzaprav z marsičim.

Čas je, če se tako odločiš. Tudi ti si vedno tukaj, če se tako odločiš.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Pexel