Nas obišče morski pes, leopard ali roža novembra, aprila, celo julija #kolumna

Nič nimam proti maškaram in običaju preganjanja zime (v nasprotju z uvoženimi oktobrskimi čarovnicami), ampak dogaja se mi kot običajno pri praznikih in običajih, da ne razumem, zakaj neki tak halo okrog vsega.

Že tedni prej po vseh trgovinah pustni kostumi, ki so z izjemo redkih ljubkih za najmlajše totalni kič – vsaj za moje pojme. Zlasti tisti za odrasle: cenene cunje za medicinsko sestro … lepo prosim, komu je to res fetiš? Ampak naj ostanem pri otroških kostumih: ko sem bila otrok, se jih je sicer tudi dalo kupiti, le da so bili precej dražji in izbira je bila slaba. Velika večina otrok je imela kostume iz domače produkcije – če so bile mame, babice, tete spretne, so se lotile šiviljskih podvigov, sicer je bila posrečenost izdelka odvisna od čiste improvizacije. Poudarek na besedi improvizacija.

Moji starši se s pustom niso ukvarjali, da bi kupovali pustne rekvizite, pa jim ni padlo niti na pamet. Tako sta prišli do izraza moja domišljija in spretnost. Moj najboljši kostum, s katerim sem vztrajala par let, je bil kostum muslimanske ženske iz arabskega sveta. Na glavi in okoli ust mamine najlepše rute, obleka oziroma ogrinjalo pa iz stare rjuhe. In bonus: ker so oči ostale nezakrite, sem imela možnost, da sem jih močno občrtala s sicer prepovedanim maminim črnim svinčnikom za oči. Dobri spomini, čeprav je bil izkupiček pohoda, ki smo ga izvedli s sosedovima bratom in sestro (on je bil Arabec, ona pa, kot jaz, njegova žena – manjši harem torej), precej klavrn (par bombonov in kovancev).

Danes, se mi vsaj zdi, je te kreativnosti manj. Otrokom, zlasti starejšim, se ne da potruditi, ker se tako ali tako lahko vse kupi. Tako pač danes je, ampak ko gledam svoja otroka, ki v obilici možnosti zares sploh nimata prave želje, kaj bi bila za pusta, se mi zdi, da sem bila v tem smislu kot otrok bolj srečna, čeprav mi niso nikoli kupili kostuma. Pri nas je šla stvar tako daleč, da se je (skoraj) desetletnica letos dokončno uprla maskiranju, štiriletnik pa se je odločil, da na pustno soboto ne bo maškara, raje bo to samo na pustni torek.

Jaz ju razumem, priznam. Organizirane norčije res niso zame, ampak sem se do zdaj vedno maksimalno potrudila samo zaradi otrok. Do njunega upora. Hec kostumov, ki sem jih v vseh letih kupila zanju, je v tem, da so to pri nas popolnoma zamortizirani nakupi. Nosita jih, dokler ne razpadejo, a z enim pomembnim detajlom: še najmanj za pusta. Z njimi se igrata in se šemita na običajne dneve. Ko pride pust, pa zagnanost za maškarado nekam izgine.
Pustna sobota je bila tako letos prvič, odkar imam otroke, takšna, da smo šle štiri 'maškare' v natur izvedbi (beri: brez mask) gledat pustni sprevod. Kot vsa leta prej se je starejša še vedno bala kurentov. Čeprav ji je sicer čisto jasno, da so maškare zamaskirani ljudje, je za kurenta še vedno v dvomih in strahu, da jo bo ujel in pojedel. Mlajši pa ni niti trznil v morebitnem obžalovanju, da se ni hotel našemiti.

Enako je s krofi. Za pusta gredo pri nas najslabše v promet, zlasti pri mladincih. Ne vem, kaj je z nami, da ne znamo sobivati z navadami in običaji, ki se nam predpisujejo. Ampak po drugi strani se res ne sekiram. Sploh nimam težave s tem, da novembra, aprila, julija in še kdaj gledam doma morske pse, leoparde, rože in dinozavre. Da delamo miške, samo kadar otroka slišita en smešen komad (prvič, ko sta ga slišala, smo delali miške, zato je zdaj to dvoje nujno povezano), krofe pa jesta po trenutnem navdihu.

Zato sem v soboto začudenim starim staršem, ki so pošiljali MMS-e in maile s kopico domačih krofov in pripisom: A ste maškare? Imate kaj krofov? morala napisati, da nimamo maškar. Pustni kostumi so šli za pustno soboto na dopust, krofe pa sva jedla samo midva, ki bi se jim mirno lahko izognila, če ne bi bili ravno tako vabljivi.
Ja, tudi to je pust.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock