Frizerski fenomen ali kako žensko prepričati, da se ji blede #kolumna

Tokrat beseda ali dve o fenomenu frizerjev, ki se mi zdi res zanimiv. Ženske jih potrebujemo. Tudi moški, saj si svoje večinoma kratke lase strižejo v povprečju pogosteje, ampak njihov letni strošek za frizerja praviloma ne preseže ženskine enkratne frizerske odisejade. Drži?

Seveda drži!

Postopek gre nekako tako. Nekega dne na lepem ugotovim, da lasje po feniranju nočejo več stati, kot bi morali. Hkrati ugotovim, da je tisti subtilni narastek, ki mi ga pričara ombrè mojstrovina mojega frizerja, počasi postal navaden narastek, ne več ombrè. Takrat se zavem, da mi gre frizura na živce, ker je prišel (kot vedno prehitro) čas za naslednji zmenek s frizerjem. Takoj ga kličem in skupaj iščeva termin. Kot vedno je blaaaaazno zaseden in bad hair day se mi zamakne nevarno daleč do dneva D, ko sem končno naročena. In že tudi vsa sitna zaradi svojih las, čeprav okolica zatrjuje, da jim čisto nič ne manjka.

V času do takrat se pripravim. Dobim res super idejo, kako si bom tokrat pa res malce bolj drastično spremenila barvo in tudi frizuro. Ne, seveda ne gre za spremembo na zeleno ali kodrlajsasto, ampak za spremembo, ki jo bodo opazile predvsem moje ženske, ker na moške, razen če ne gre za zeleno ali –30 cm, pač ne moreš računati. V izogib nesporazumom s frizerjem se opremim tudi s slikovnim gradivom. Ne nazadnje, zakaj je tukaj instagram? Sprememba je edina stalnica, te besede mi švigajo po mislih, ko sem na poti v salon. Tokrat bom res drugačna, opazno drugačna!

Idejo predstavim frizerju, ki ves navdušen cvili od sreče, da sem mu zaupala takšno spremembo (seveda govoriva LE o dveh odtenkih in treh centimetrih razlike, ampak hej, to je velika sprememba, ali ne?), in predvsem mu je takoj jasno, kaj hočem in česa ne. Vsaj tako trdi. Loti se mešanja barv in vmes mežika in se nasmiha že med mešanjem po lončkih, kako hudoooo bo tole izpadlo.

Boš videla, boš videla, hudooooo bo, kar naprej ponavlja.

Ko mi ves srečen maže tistih 567 pramenov in vmes preverja tiste pramene, ki jih je že zavil v folijo, ali vse poteka, kot mora, kar naprej ugotavlja, v kakšen huuuud odtenek se razvija barva. Jaz sicer vidim samo moder pramen in zaupam, da bo to na koncu res karamelno rjava s podtonom osončenega lešnika. Tak je bil dogovor.

Ko imam končno v glavi vseh 567 folij in v vsako od njih zavit svoj pramen, potrpežljivo čakam in stoično prenašam bedasto čudenje in režanje tipa na sosednjem stolu, ki si je medtem prišel postrič svoje tri lase. Najprej me gleda kot vesoljca (vsi tisti srebrni papirčki na moji glavi res dajo poseben vesoljski učinek, ampak hej, kdo, ki ne hodi ravno k eksplicitno moškemu frizerju, pa še ni videl česa takega?), potem poskuša z nekakšnim čustvovanjem, nato pa ne zdrži več in vsake toliko pade v nekontroliran smeh, češ, kaj vse ženske potrpimo. Najprej mu s frizerjem še razlagava, da ne gre za trpljenje, potem obupava. Kakšen kmet!

In potem – končno veliki finale! Trenutek, ko se bo končno videlo, kakšna mojstrovina je nastala. Kaj je tisto, zaradi česar sem sedela na frizerskem stolu dve uri več kot sicer in plačala dvakrat toliko kot sicer. Že na mokrih laseh se mi zdi, da spremembe nekako ni videti, ampak frizer me prepričuje, da na mokrih laseh vidi spremembo samo izurjeno (beri: njegovo) oko. Medtem ko se lasje sušijo, čakam na čudež, na veliko transformacijo, za katero potiho že vem, da se ne bo zgodila. Namreč ene stvari so ali vidne takoj ali pa jih preprosto ni, in ta je ena od njih. Ko so lasje končno suhi, mi frizer, ki je zaslužen za to veliko, a nevidno spremembo, s prešernim in v bistvu prepričljivim nasmeškom reče:

Noooooo, a ni krasno?

Hja, krasno je, le da nikakor ne vidim tistega, kar sem želela. Niti v trdi temi odtenek ni tak, kot sva se zmenila. Pravzaprav sploh ni videti, da sva kaj počela, če izvzamem vstavljanje folij v lase. (V ozadju pa notranji glasek: Za tole si sedela štiri (s številko: 4) ure!)

Mučni trenutek tišine, ko frizer išče besede. In to je pravzaprav tudi trenutek, ko nastopi fenomen. Namreč sposobnost, da svoje delo do konca zagovarjaš in si pri tem tako prepričljiv, da nasprotno stran pripraviš do izgube argumentov, čeprav ji je jasno, da nimaš prav. Še več, stranka postane prepričana, da se ji blede, ker jo je očitno doletela barvna slepota.

To je ta fenomen, in zgodilo se mi je večkrat z različnimi frizerji. Čeprav ni šlo za kakršnokoli napako ali za grd končni izdelek, pa je šlo za to, da izdelek ni bil tak, kot sem želela. In frizer me je prepričeval, da je vse kot dogovorjeno. In potem razlaga v frizerskem žargonu:

Saj veš, dala sva malo 'asha', da ubije rdeč pigment, potem sva mešala malo šestke in sedmice, ker se šestica spira … Čez sva dala prelivček, ki se zdajle še ne vidi, ampak po nekaj pranjih se bo zaradi šestice s sedmico videl, takrat pa lahko dodava še kakšen pramenček v šestici.

Sicer mu ubogljivo prikimavam in sledim zapleteni razlagi šestka-sedmica-ash-trash v upanju, da se bo z mojim razumevanjem barva vseeno začarala v želeno, pa se ne. Ampak bistvo je drugje. Ženski, ki je prišla po spremembo s točno določeno idejo, ne moreš opletati s sedmicami in šesticami v podtonu in nadtonu. Ženske to, kaj frizer meša po svojih lončkih, sploh ne zanima, z mešanjem po lončkih se ukvarja doma. Od frizerja hočemo rezultate brez nakladanja in orgazmiranja, kako oh in sploh bo nekaj izpadlo, kajti praviloma so taka orgazmiranja vedno strel v prazno.

Lep čas sem mislila, da imam barvno slepoto pri frizerju samo jaz, vse dokler se pred časom z znanko ni zgodila debata:

Ona: Joooj, kakšen narastek imam, naslednji teden grem k frizerju!

Jaz: Super, kaj bosta pa naredila?

Ona: To je pa še skrivnost.

Jaz: Nočeš izdati?

Ona: Ne, rada bi ti povedala, ampak to ostane vedno do konca skrivnost tudi zame. Naročim mu eno, in ko me pobarva, me potem še pol ure prepričuje, da sem takšna, kot sem želela, čeprav trdim, da nisem …

OMG! Takrat mi je dokončno postalo jasno – frizerji imajo vedno prav, pa tudi če se postaviš na glavo. Vsa čast vsem njim, ki do konca argumentirajo svoj izdelek, ki naj bi bil takšen, kot si ga naročila, pa čeprav te v resnici prepričujejo, da je sneg zelen. Menjava frizerja je delikatna stvar, kot bi šlo za ginekologa, sploh še, ker svojemu ne moreš ničesar posebnega očitati. In kaj je najhujše? Da imam že nekaj časa bad hair day, da moj subtilni ombrè počasi ni več ombrè, pač pa narastek. In ideja, kaj tokrat hočem od njega (in to ne v štirih urah in za dvakrat višji znesek, upam), je tudi že na dlani. Me prav zanima, kaj se bo tokrat izcimilo, čeprav si že mislim, da bo spremembo spet videl samo on. Jaz že ne. Da o mojih bližnjih ne govorim. Po zadnji štiriurni eskapadi za spremembo, ki je na koncu ni bilo oziroma je bila nevidna, mi je najmlajši rekel nekako tako:

Mami, a jutri greš k frizerju?

P. S.: Ne, z znanko ne hodiva k istemu!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock