Naj bo otrok lev, nikakor rak! Raki smo tako nesrečna bitja. (piše: Katarina M. Bajt)

Bolezen, smrt, izguba takšne in drugačne varnosti, sploh če so od tebe odvisni tudi drugi …

Takih strahov je ogromno. Ni lahko, nič od tega ni enostavno, pa vendar slej ko prej vsak po svoje sooči z neizogibnim.

Pride čas, ko pred sabo jasno vidiš, kako se ti izpisuje nevidni seznam vsega, kar se mirno in počasi pripravlja na to, da se zgrne nate. Včasih so strahovi strašljivi zato, ker te tisto, čemur pogledaš v oči, opomni, da si se mogoče izgubil v poplavi vsega, kar se ti dogaja.

Včasih se ti zgodi, da zaradi 'pomembnejših' stvari daš na stranski tir odnose, v katerih si bil zelo zaželen, bolj, kot si se zavedal, pa čeprav nisi bil nujno potreben! In te s pavze, za katero misliš, da jo boš lahko prekinil kadarkoli, zdrami višja sila in te opomni, da je konec.

Pride lahko smrt in z njo zavedanje, da nekoga ne bo nikoli več tam. Ne bo več potreboval tvoje pozornosti, ne boš si več mogel vzeti časa zanj, ker priložnosti sploh ne bo nikoli več. Naenkrat se vsi trenutki, ko nisi imel časa, zazdijo grozno prazni. Začetek novembra me je obdaril s takšnim spoznanjem in mi prinesel izgubo, ki jo nosi s sabo smrt.

Včasih pa ni smrt tista, je 'samo' usoda ali čuden splet okoliščin, za katere čutiš, da imajo večji pomen, kot ga lahko opišejo besede.

Pred časom sem na ženskem druženju od meni popolne neznanke nepričakovano izvedela, da je oseba, ki mi je bila nekoč zelo ljuba, v življenju zdrsnila globoko in se komaj pobrala.
Kot sem izvedela, ji je pripovedoval o meni celo mladost in jo dobesedno zamoril z mojo izmišljeno popolnostjo, ki je živela samo v njegovi glavi.

Čutila je, da me pozna, čeprav se nisva nikoli prej videli. Občutljiva duša in sanjač, vedno je bil tak! Ni me zelo presenetilo, da je zabredel, vedno sem slutila, da mu ne bo lahko. Imela sem ga zelo rada, a nič več kot samo prijatelja.

Nekako sem ignorirala, da mu je odveč poslušati o mojih simpatijah, neposrečenih zmenkih in čudnih tipih, za katere me je že vnaprej svaril, da jih bo na gobec, če se mi približajo.

Hodil je z mano v knjižnico, seveda na mojo željo, saj knjig ni niti pogledal, sprehajal je mojega psa, si kupoval knjige, ki so bile všeč meni, da mi jih je lahko 'slučajno' posojal, in prepričala sem ga v kup norosti, za katere sem mu še dolgo morala prisegati, da jih ne bom izdala nikomur.

Medtem ko sem iskala princa na belem konju, sem se včasih vprašala, ali ga nimam morda že pred sabo. Ampak ne, brez kemije pa že ne! Nikoli ga nisem videla drugače kot samo prijatelja. Potem sem spoznala nekega fanta in on se je, ko je videl, kako resno je vse skupaj postalo čez noč, čisto počasi umaknil iz mojega življenja.

Bilo mi je hudo, a zadrževati ga nekje, kjer mu je očitno težko, si nisem želela. Srečala sva se spet več kot deset let pozneje. Bila je zima. On isti kot nekoč, a zdel se mi je odmaknjen, odsoten, bolj izgubljen, kot sem bila vajena. Šla sva skupaj del poti in iz mene je naenkrat zletelo:

Noseča sem!

Takoj ko sem izrekla, je bil pogled podoben tistemu pred leti, kadar je moral poslušati o mojih fantih. Poskusil je s šalo:

Pa ja, seveda nisi, saj se ti nič ne vidi.

Njegovih zadnjih besed, preden je šel v svojo smer, ne bom nikoli pozabila, ker so bile preroške:

Daj vse od sebe, da bo otrok rojen takrat, kot praviš, da mora biti! Naj bo torej lev, nikakor rak! Raki smo tako nesrečna bitja. Preveč trpimo. Naredi vse za to, da ne bo rak!

Ko je odhajal, sem si mislila, pa kaj mu je … jasno, da bo mala levinja! Minili so tedni, in bolj ko se je bližala pomlad, bolj je postajalo jasno, da moj otrok ne bo mogel biti lev. Zadnji tedni so bili bitka za vsak dan posebej, in lev je bil naenkrat tako daleč, da ga midve nisva mogli več ujeti, pa čeprav se v meni tudi pretaka levja kri.

Šest tednov prej se je rodila rakica namesto levinje. Šele takrat sem se spomnila njegovih besed, ko sem jo čisto majceno zagledala v inkubatorju in so me fizioterapevti učili, kako takšno malo bitje, pomanjšanega dojenčka, ki ima samo dober kilogram, sploh primeš v roke.

Kaj mi hoče povedati usoda? In kaj mi je sporočal on, ki je bil takrat verjetno že precej globoko v težavah?

V tisti situaciji, ko se mi je rojstvo prvega otroka namesto pričakovane idile spremenilo v kaos, nisem imela veliko časa za ukvarjanje z usodo, živela sem za male velike cilje: da pride otrok čim prej z intenzivnega oddelka na navadni, od tam pa domov. Čim prej domov v običajno življenje, pa čeprav z nedonošenčkom prvo leto ni bilo preveč običajno!

Danes, deset let in mnogo dogodkov, zapletov, lepote in tudi bolečine pozneje pa spet razmišljam o tem. Kaj nas čaka, tega res ne vemo.

Kdo vse bo jutri odšel iz našega življenja in koga nam bo to prineslo, kaj nas bo usodno zaznamovalo ali pa nam dalo krila, tega ne ve nihče – niti on, ki je tako subtilna duša, da se je zlomil, ker je bilo zanj čutenje življenja preveč boleče. Vesela sem, da se je pobral, tudi če samo za silo!

Bojim pa se, če ga še kdaj srečam, da mi pove kaj, kar bo potem spet postalo resnično.

Ne morem se namreč odločiti, ali se z bolečino lažje spopadeš, če se nanjo pripraviš, pa te ohromi že sam krč, s katerim jo čakaš, ali pa jo počakaš čist in neobremenjen in vate pljuskne kot val morja, ki ga nisi pričakoval.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Unsplash in osebni arhiv Katarine M. Bajt