Nič več ja, kadar v sebi čutim ne (piše: Katarina M. Bajt)

Večina največjih bolečin v življenju se mi je, ne vem, zakaj, nekako vedno zgodila pozimi, v času bele idile. Kot da bi narava poskušala z lepoto beline ublažiti nekaj težkega.

Tudi koraki se v snegu slišijo drugače – in sploh … ko zapade sneg, prinese s sabo nenavadno tišino. Kot nekakšen izostanek tistega, kar bi moralo biti, pa je zdaj zadušeno z belo lepoto.

Spomini na vse te zime so mi pustili to težo, ki se je ne morem znebiti še danes, in najbrž se je nikoli ne bom. Mogoče tudi zato nikoli ne bom marala novoletnega okrasja po ulicah, stojnic s kramo in tistih z vonjem po čebuli in osladnem alkoholu.

Tako se jaz pač ne znam veseliti niti v tem ne vidim nobene lepote. Ampak namesto da se spet spotikam ob kuhančke in gledanje lučk (če me še kdo letos vpraša, ali sem že šla gledat lučke, ga bom spremenila v žabo!), sem se odločila, da letos vseeno pogledam decembru v oči, kolikor se da globoko in učinkovito.

Najprej sem se uklonila božičnemu slaščičarstvu: cimetovim piškotom. Pravzaprav ne njim, ampak vztrajnemu štiriletniku, ki mi je že novembra med vikendi pred sedmo zjutraj prihajal rožljat v posteljo z modelčki za piškote.

   - Mami, zelo si lepa in krasna, a bova zdaj pekla piškotke? (V eni roki modelčki, v drugi moka, kajti to dvoje je vse, kar potrebuješ za piškote.)

   - Bova.

In sva jih.

Že novembra sva vajo ponovila tolikokrat, da se je otrok do decembra umiril s peko. Zdaj lahko tekmovalno disciplino slaščičarstva prepustim drugim.

Saj bom še kaj spekla, ampak tekme s sedmimi ogromnimi pladnji različnih piškotov (seveda vsi spečeni v enem popoldnevu!) bom z veseljem prepustila drugim. (Edino nekaj mi res ne bo nikoli jasno: kdo poje vse tiste piškote najbolj pridnih gospodinj?)

Potem sem se, že pred decembrom, naučila reči ne. Povedati svoje tistim, ki jim najtežje rečem NE. Tistim, ki nočejo slišati, da nisem v redu ali da mi njihov način ne ustreza.

Ne gre za njih, jaz sem kriva, ker sem jih naučila, da jih nikoli ne razočaram! Zato preprosto nikoli nimam srca, da bi jim, vajenim tega, da jaz vedno vse lahko, razbila iluzijo in povedala, da v resnici ne morem.

Da je bil vse tisto, ko sem vedno nekaj zmogla, navaden 'fake', moja patološka potreba po tem, da dajem vtis vsemogočnosti, ki pa je seveda lažen – ker to preprosto ni mogoče.

Letos sem se zelo počasi učila, da nihče ne umre, če rečem ne. Ali če povem, kot čutim, ne pa, kot se pričakuje, da čutim. Šok je seveda strašen, a na koncu vsi preživijo, če Katarina občasno reče ne.

Leto, ki mineva, me je obdarilo s pomembnim spoznanjem.

Vse preveč gledamo na stvari, ki niso v okvirih pričakovanega, kot na velike prelomnice. Pa sploh niso, to je samo življenje! To, kaj je prav in normalno, vse preveč kroji naše počutje in vrednost.

Velika sreča in uspeh je, če si obdan z ljudmi, ki zmorejo gledati široko – v težkih so časih tvoje ogledalo in kompas, ki ti potrdi da je pot nekako prava.

Resnica večine velikih, pomembnih stvari je tako ali tako vedno v nas. Vemo, kakšna je, tudi če si ne priznamo, ni tako? Tega ne preglasijo niti novoletne lučke niti Božičkovi seznami.

Vsem control freakom, komandantom in tistim, ki bi me kakorkoli radi ukrivili po svoji meri, me nekako prisilili v to, da bi se nehala poslušati – njim sporočam, da bodo odslej naši odnosi bolj neprijetni, ker se bodo morali navaditi na novo mene.

Nič več ja, kadar v sebi čutim ne. Nobenega posilstva več s stvarmi, za katere jasno čutim, da niso moja stvar.

Tudi vsem tistim, ki poskušajo z mano obuditi odnose, ker se jim zdi, da bi jim zdaj lahko koristila, gre enako sporočilo.

2018 je pri meni začelo odpadati vse, kar je nepotrebno, nekakšna epidemija, ki se je izkazala za nujno potrebno in očiščevalno.

Na seznamu, kaj vse še letos moram, je zelo malo. So samo še ljudje in odnosi, ki mi pomenijo veliko, pa sem jih zapostavljala zaradi večnega (žal resničnega) izgovora 'nimam časa'.

Brez balasta postanejo prazniki znosni celo tudi zame, ki sploh nisem prazničen človek. Naj bo avtentično in zvesto sebi tudi vaše novo leto!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Unsplash in osebni arhiv Katarine M. Bajt