Leonida Mrgole: Permisivna vzgoja je povzročila največjo možno stisko na tem svetu

Smo zgrešili v vzgoji in kako se pobrati nazaj na pravo pot? Kakšne so tiste poti, ki jih lahko uberemo starši in kako si lahko ob tem pomagamo?

V ta intervju sem se podala z misijo, da pripravim nekaj hitrih in jasnih napotkov za vzgojo in na koncu razočarana ugotovila, da pri vzgoji ni bližnjic ter da instant rešitev v duhu modernega časa tu ne bomo našli.

Vzgajanje otroka je odgovorna in življenjska naloga, še posebej v poplavi različnih teorij in množici nasvetov, ki v nas butajo iz strani domačih, spleta in širše okolice.

Leonida Mrgole je iskriva in predvsem iskrena sogovornica. Je kdaj zgrešila pri vzgoji? Kdo pa ni. Se je pripravljena vedno znova učiti in širiti svoje znanje? To lahko govorimo z največjo gotovostjo. Z možem Albertom imata 4 otroke, ki skupaj z njima rastejo in širijo obzorja. 

Skupnost je zelo pomembna tudi za vzgojo

»Starši so po njenem mnenju sprejeli, da imajo svoje limite in si pri tem poiščejo podporo pri vzgoji otrok. Potrebujejo usmeritev oz. potrditev in zunanji pogled, ki ne obsoja.« Tudi sama je proti označevanju dejanj s »prav« in »narobe«.

Poudari, da delamo po nekih vzorcih in prepričanjih, velikokrat iz svojih lastnih bolečin. Glede vzgoje smo v Sloveniji zelo specifični, saj si po navadi izberemo neko smer in ji potem sledimo, zaradi tega nastajajo prave »vojne« med starši, kdo ima bolj prav. »Starši so se med sabo začeli prepirati o tem, kaj je prav in kaj je narobe. Ob tem pa so pozabili na prvo, najpomembnejše vprašanje, ki si ga postavimo, ko nekaj naredimo svojemu otroku, koliko od njega zahtevamo, ko sprejemamo neke odločitve, a je to dobro za njegovo prihodnost.«

Vzgoja po principu korenčka in palice ne deluje več.

Z možem Albertom se že leta ukvarjata s podajanjem znanja na področju odnosov med partnerji in v družini. Staršem najstnikov pomaga razumeti njihove odraščajoče otroke in ustvarila sta skupnost, ki ji ni para.

Tam z več kot 50 starši delijo svoje težave pri vzgoji in si pomagajo na različne načine. Imajo spletne skupine in delavnice, dobivajo se tudi v živo. Skupaj gradijo skupnost, kjer ni obsojanja.

»Pri nas je absolutno dovoljeno, da starši delajo, tako kot čutijo. In potem tudi to napišejo, kaj deluje, kaj pa ne. Najin cilj je, da se v družinah ponovno počutijo povezane. Da imajo, stik z otrokom. Midva prisegava na to.« Star način doseganja avtoritete pri današnjih otrocih ni več učinkovit.

»Naši otroci ne funkcionirajo na avtoriteto z grožnjo in kaznijo, otroci se nas ne bojijo več, kar je dobro. Ne nagrade ne kazen, korenček in palica ne delujeta. Kaj torej potem? Vzpostaviti moramo odnos, stik in zdravo komunikacijo.«

Najstniki so prav posebno poglavje

Skozi prakso se z možem srečujeta s številnimi starši, ki imajo raznovrstne vzgojne izzive. Komunikacija z najstnikom je velikokrat zelo zapletena in zato iščejo različne pristope, vsak otrok pa seveda deluje po svojem principu.

Nedavno sta se srečala s 13-letnico, ki je s staršema komunicirala izključno preko SMS-sporočil. Eno leto so potrebovali, da je komunikacija stekla, na koncu je prišla k mami, se ji usedla v naročje in se ji zahvalila, da je zdržala z njo. »To so res takšne lepe zmage,« nam pove sogovornica.

Kljub temu, da sta z možem strokovnjaka na področju odnosov, iskreno prizna, da se po vseh teh letih tudi sama še vedno kdaj znajdeta pred izzivi.

Vsi delamo napake in otroci morajo to vedeti

»Prav je, da otroci poznajo naše ranljivosti, ne zagovarjam pa tega, da bi vedeli popolnoma vse. Moramo se zavedati, kdaj smo odrasli in kdaj nas odnese v odnosu z otrokom.«

Pri vsem tem poudarja, kako pomembno je, da otroci spoznajo, da vsi delamo napake in da ni konec sveta, če jih storimo. »Otroci morajo vedeti, da ljudje delamo napake in da se napake da popraviti. In napake delamo vsi. Delamo jih starši, delajo jih otroci, delajo jih učitelji. Vsi delamo napake. To je človeško.«

Ko beseda nanese na uporniške najstniške odločitve, naša sogovornica ne podaja hitrih rešitev. Po njenem mnenju je prav, da se obravnave vsake težave lotimo individualno in pogledamo ozadje problema. Vedno se nekje skriva smisel za vsako reakcijo ali dejanje.

Obstajajo pa neka zlata pravila, ki so se v praksi izkazala kot dobra.

Permisivna vzgoja je povzročila največjo možno stisko na tem svetu

»Tukaj so zdaj starši, ki so mislili, da permisivna vzgoja ne bo povzročala nekih stisk otroku in da permisivno vzgajani otroci ne bodo doživljali travmatičnih izkušenj. Ampak glejte, kaj so naredili. Permisivna vzgoja je povzročila otroku največjo možno stisko na tem svetu. Otrok se je moral odločati sam, kaj je dobro zanj in kaj ni.«

Zagovarja dejstvo, da v vzgoji ni pravilnih in napačnih pristopov. Vsak starš mora sam ugotoviti, kakšen je njegov otrok in kakšni pristopi delujejo na način, da se otrok počuti varno in sprejeto in da ima hkrati zdrave meje.

Instant nasvetov ni

Otroku moramo vedno ponuditi izbiro in jim pustiti, da nosijo posledice svojih odločitev. Tudi če je odločitev slaba, jim moramo razložiti, da bo imel vedno nove priložnosti, da sprejme boljšo odločitev.

»To je podobno, ko otroka peljete na sladoled in izbere najbolj ogaben okus. To pomeni, da ima otrok izkušnjo, ki je naslednjič ne bo ponovil. Otroka uči, da ima izkušnjo, ki je naslednjič ne želi več izbrati.« Starši morajo pri tem ostati trdni in ne popuščati.

Vedno se morajo vprašati, kaj bom s tem dejanjem naredil za otrokovo prihodnost, kaj ga bom naučil. »Najini otroci so točno vedeli, da bodo morali stati za svojimi odločitvami. Na začetku so se še bojevali z nama, potem pa so ugotovili, da ne bodo nikamor prišli.« Poudarja, da moramo otroku vedno povedati, da bo imel novo priložnost in bo lahko izbral drugače.

»Staršem bi rada sporočila, da se da drugače in da so druge poti. Ni tako težko, včasih je celo zabavno in se ob tem nasmejemo.«

Otroci se empatije učijo skozi izkušnje

»Po tragediji v Srbiji vsi govorijo, da se moramo več pogovarjati s svojimi otroki. Ampak to, kar večina počne, je daleč od pogovora. Tukaj je zelo pomembno, ali imajo starši vzorec, kako govoriti o čustvih.« Po mnenju naše sogovornice starši prehitro želimo nositi vso težo otrokovih čustev sami, namesto da bi jim pustili, da jih občutijo in predelajo oni.

Težko gledamo lastnega otroka, ki nam pravi, da mu je neznosno in da trpi, ampak v prvi vrsti mora biti otrok slišan. Potem pa potrebujejo naš empatični odziv. Prepogosto pozabljamo na otrokova čustva in v ospredje postavljamo sebe. »Staršem bi rada sporočila, da se da drugače in da so druge poti. Ni tako težko, včasih je celo zabavno in se ob tem nasmejemo.«

Preberite še: »Bilo je obdobje, ko se nisem zavedala pomena besede mama« (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Aleksandra Pinterič: Trikrat zapored sem naredila nekaj, kar sem si obljubila, da kot mama ne bom (1. del)