Aleksandra Pinterič: Trikrat zapored sem naredila nekaj, kar sem si obljubila, da kot mama ne bom (1. del)

Dokler nimaš otrok, se večini bodočih staršev niti sanja ne, kako bodo morali svoje vsakdanje življenje prilagoditi novemu bitju. V želji, da bi otroku dali najboljšo popotnico v življenju, se že malodane od rojstva otroka ukvarjamo z njim, ga vozimo na plavalne in telovadne urice, pogovarjamo v tujem jeziku, masiramo, pozneje pogovarjamo o čustvih in ga nenehno bodrimo z izjavami »bravo«, »kako lepo«, »pogumno naprej«.

Kot ugotavlja pisateljica več otroških knjig in mentorica za starševstvo in vzgojo Aleksandra Pinterič starši iščejo pot, da bi otroke naučili vztrajnosti, odločnosti, samozavesti in s tem vero vase. A takšen zgled moramo svojim potomcem dati starši (in družba) sami.

Kako? Ni dovolj le to, da jih vozimo iz dejavnosti na dejavnost, temveč se je treba ob pravem trenutku ustaviti, povezati z otrokom in mu prisluhniti. Poleg ljubečega odnosa, ki ga damo otroku, je sočasno pomemben močan starš.

Aleksandra Pinterič nam je skušala pojasniti, kakšno vlogo imamo starši pri vzgoji. Tudi sama je mama danes šestnajstletnega sina in je od poroda dalje iskala pot, kako pomagati sebi in otroku skozi vzgojo.

V prvem delu najinega pogovora sva se z Aleksandro dotaknili njenega otroštva. Različni dogodki so jo namreč zaznamovali do te mere, da je pri vzgoji svojega sina spregledala, da sama noče iti po enaki poti, kot je šla njena mati.

Kaj vas je poklicalo k temu, da ste začeli delati na področju starševstva in vzgoje?

Predvsem sem imela željo pomagati mamam, da bi znale drugače razumeti sebe, svojega otroka in partnerja. Če to dosežemo, uspemo preseči zakoreninjene generacijske vzorce in imamo možnost, da ustvarimo boljši jutri. In ta jutri so naši otroci.

Želela sem biti boljša mama in pozneje, ko sem odkrivala nove resnice in spoznanja, da imajo tudi drugi starši izzive, sem ugotovila, da jim lahko pomagam z znanjem, ki sem ga pridobila ob procesu odkrivanja same sebe, psihoterapije, prebiranju številnih knjig. Po poklicu sem tudi učiteljica in sem vrsto let delala v šolstvu, zato pozneje tudi z javnimi nastopi nisem imela težav. 

Vaša začetna izkušnja materinstva je bila vse prej kot rožnata.

Štirje negativni dogodki iz mojega otroštva so imeli velik vpliv na moje življenje in v času materinstva so še bolj izbruhnili na plano. Predvsem me je zaznamovalo to, da sem bila hiperaktiven otrok in da niso znali ravnati z mano.

Vselej so mi govorili, in to vsakodnevno, da sem kot hudič, da ne bo nič iz mene. Veliko sem bila tepena in sem morala klečati. Kot otrok nisem vedela, kaj pomeni hudič, a sem videla mamim grd izraz na obrazu, neljubeč ton glasu in slabo energijo, ki sem jo začutila.

Tako otrok tudi doživlja okolje okoli sebe in sprejema energijo. V nekem trenutku sem tako kot vsak otrok naredila zaključke iz otroštva, kdo sem. Pri sedmih letih sem se tako identificirala z nečim slabim.

Slabo izkušnjo sem imela tudi pri 2,5 letih, ko me je mama zapustila in je odšla s starejšim bratom v Nemčijo. Čutila sem, da nekaj ni v redu. Tekla po hiši, kričala v obupu, iskala zavetje, a ga ni bilo. Vse do štiridesetega leta sem občutek zapuščenosti nosila s sabo.

 Otrok ni bil nič kriv. Vse je bilo v meni. Takrat je bil čas za spremembe. 

Mama mi je pozneje z ljubečim glasom povedala, da me je iz ljubezni pustila doma, ker me menda kot »divjega otroka« ne bi uspela zaščititi na poti z vlakom v Nemčijo.

Ko sem pred tem postala mama, sem začutila prebujanje sebe in življenje se mi je zasukalo. Začela sem se preizpraševati, kdo sem, kaj želim. Pozneje sem se tudi ločila. In ko sem se v materinskem nagonu začela spraševati, kako otroka naučiti, da bo imel vero vase, sem ugotovila, da nimam pojma.

Ko so se začeli otrokovi ne-ji, sem trikrat zapored naredila nekaj, kar sem si obljubila, da kot mama ne bom. Počutila sem se nesposobno, da nič ne naredim prav. Otrok ni bil nič kriv. Vse je bilo v meni. Takrat je bil čas za spremembe. Morala sem odkriti, ko sem jaz in biti iskrena do sebe, šele takrat nas otroci lahko začutijo.

Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga dobili kot mama?

Vsaka mamica ima začetek, ki je zanjo pravi začetek nove sebe, saj te vodi v temu, da srečaš resnično sebe, če si to le dovoliš. Najboljši nasvet? Veliko jih je bilo in se hitro stekajo k slovenskim pregovorom: Najprej pometi pred svojim pragom, kar zame predstavlja globok in iskren vpogled vase.

Med dobrimi nasveti je bil tudi ta, da je dobro, da rečemo otrokom ne in da naj ne posplošujem reči. Potem se spomnim tudi tega primera, da ko kažeš na otroka s prstom oziroma s kazalcem, so trije prsti usmerjeni nazaj vate. Pogum pa mi je dalo spoznanje, da ni nič narobe, če prosim ali poiščem pomoč, ker takrat grem po pomoč, ki jo vsi vsake toliko potrebujemo.

Materinstvo je izjemna pot osebne spremembe in rasti. Tako spoznaš, da vedno najprej vzgajaš sebe, saj reagiramo iz podzavesti, ki je vpeto v živčni sistem. Odreagiramo, ker nekaj na nas pritisne. Pri stvareh, ki bi jih radi spremenili, se je treba tako odučiti, da se na novo naučimo.

Povod za eno vaših bolj prepoznavnih knjig Mami, nekdo v moji glavi pravi, da … je bil vaš štiriletni sin. Rekel vam je: »mami, nekdo je tu notri v moji glavi in mi govori, da sem slab fant«. O čem ste takrat razmišljali kot mama, kaj mu odgovoriti na to?

Ja, to je bil zelo ključen trenutek zame in od tega je več kot deset let nazaj. Neizmerno hvaležna sem za to darilo, ker me je pognalo v iskanje novih odgovorov. Takrat nisem razumela globine tega, kar razumem danes, da me je dejansko vprašal to iz čiste zavesti, ločen od ega, glasov, blokad.

Me pa je zadelo. Sedela sem za mizo in nikoli ne bom pozabila tega trenutka, ko je v meni odmevalo, 'kaj misli s tem? Kako naj ga obvarujem? Kako naj ga naučim, da bo temu verjel, da je to laž'. Kot sem že prej omenila, sem sama še iz otroštva vedela vse o teh notranjih glasovih, ki ti odmevajo, da si ničvreden in obupen.

Takrat sem dojela, da imajo otroci tudi v sebi že razviti del negativnih sporočil, saj to posrkajo od nas. Vedela sem, koliko boleči so ti »glasovi« ali naša prepričanja in negativne misli, ki so v odraščanju in še v začetku materinstva meni osebno oteževali življenje, kvalitetne globoke in ljubeznive odnose.

Kako močno sem se s tem borila. Vem le, da sem takrat sinu rekla, da ni res, da je slab in da jaz točno vem, da je dober in to zagotovo drži, ker sem njegova mama in vem, kako sposoben, pogumen je v svojem srčku.

Preberite še: Kaj odgovoriti, ko otrok vpraša: Mami, ali sem debela?

Morda vas zanima tudi: Dr. Ana Tavčar: Naj se žensko linčanje žensk konča