Aleksandra Pinterič: Otrokova trma velikokrat pokaže, kaj lahko starš spremeni pri sebi (2. del)

Pisateljica več otroških knjig in mentorica za starševstvo in vzgojo Aleksandra Pinterič nam je v prvem delu pogovora, ki ga lahko preberete TUKAJ, zaupala, katera izkušnja iz otroštva jo je pripeljala k temu, da se je poglobila v vzgojo in začela preučevati, kako postopati k temu, da otroke vzgojimo v samozavestna bitja. Sedaj svoje izkušnje kot mentorica deli tudi z drugimi starši.

Aleksandra je avtorica knjige z naslovom Mami, nekdo v moji glavi pravi, da …, ki je napisana za starše kot preplet življenjskih izkušenj in znanja o življenju o tem, kako otroka učiti največje notranje moči – obvladovanje svojega notranjega sveta misli in čustev.

Moja sedemletna hčerka mi je nedavno rekla, da ima v glavi toliko grdih besed in bi nam jih povedala, a ve, da ne sme grdo govoriti. Mislila je predvsem, da smo starši nesramni, morda zato, ker ni bilo kaj po njeno. Bila je jezna. Kako odreagirati pri napadih jeze?

Pri vseh reakcijah je pomembno vedeti in se naučiti, kako sploh slišati otroka. Starš naj otroku pomaga, da se odpre in da stisko ven. Nič ni narobe, če v nekem mirnem pogovoru, ko ni afekta jeze, vprašamo otroka, katere so te besede, ki jih ima v mislih.

Otroci potrebujejo dovoljenje, da v mirnem pogovoru, ko jih ne drži »jazbec« in čutijo toliko varnosti pri nas, da nam povedo svoje misli. Tudi takrat, ko bi otrok najraje rekel, da bi nekoga nekam poslal, ga udaril ali izrekel kletvice. To so samo misli. Z otrokom se usedemo in mu dovolimo, da pove, kaj se mu dogaja, katere so te misli, česa ga je strah.

Pomagajmo mu, da bo določene misli ubesedil, se izrazil. Tudi ni nič narobe, če mu sami povemo, ali mu misli govorijo kakšne kletvice, ali mu pravijo, da sem najbolj butasta mama.

Včasih moramo mi ubesediti, da lahko otrok reflektira. In čakamo, da otrok reče ja, takrat se začne odpirati. Potem ga vprašamo, »kaj ti še rečejo misli«, »kdaj ti to rečejo«. Ta stiska otroka, da nekaj ne sme izraziti, mu ne bo v življenju prinesla nič dobrega.

Je pa razlika med pogovarjanjem in pametovanjem, ki otroku ne pomaga in ostane v krču. Kot starši mu skušamo pomagati, da ta krč sprosti, da izrazi ven: »kaj se bo zgodilo«, »česa te je strah«. Ko bo izrazil, bo lahko sprejel našo starševsko modrost.  Če bo ostal v krču, se ne bo odprl, ker ne bo čutil povezave z nami.

Drugo pa je, da bi recimo v trgovini ali sošolki rekel, da je koza, da je neumna. Tega pa ne smemo dovoliti, ker ni primerno vedenje, druge boli in tudi ni resnica.

Vprašajmo se, ali bomo otroku vsako reč razlagali ali ga bomo vodili in želimo, da le posluša navodila ali, da aktivno sodeluje in išče rešitve.

Kako pa otroka naučimo, da obvladuje jezo? 

To naredimo tako, kot ste vprašali. Torej, otroka učimo, da jezo obvladuje in to otroka učimo vsaj petnajst let oziroma to veščino razvijamo celo življenje. Vprašajmo se, kaj želimo otroku dati in to svojo zgodbo peljemo dalje.

Jeza je neka nakopičena energija, ki se izrazi kot močno čustvo preko telesa. Nekateri ljudje jo imajo veliko, drugi manj. Lahko jo potlačimo, kar zagotovo ni dobro, kar nas vodi v bolezen. Lahko jo vržemo na druge in takrat se nihče ne počuti dobro. Imamo pa tretjo možnost, da jo spoznavamo, jo sproščamo in obvladujemo.

Pri otrocih je super, da izrazijo jezo. S tem, ko kričijo, mečejo igrače, hrano, se derejo, cepetajo, odgovarjajo, tudi udarijo, jo obvladujejo.

Na nas je, da jih dnevno učimo, kako naj jo obvladujejo in smo sami dober zgled s tem, ko jezo obvladujemo v prometu, ob gledanju na zneske na položnicah ali ko čakamo v dolgi vrsti v trgovini.

Kako reagiramo, ko smo v stresu in se nam mudi? Otroci se tako učijo in sestavljajo v sebi veščino. Če tega ne delamo, bomo imeli pozneje težave z njimi in nam bodo otroci postavljali meje.

Pogosto smo starši tisti, ki s težavo premagujemo izzive, ko je otrok trmast, nas ne posluša, nam odgovarja z »ne« in podobno. Imate morda kakšen nasvet pri roki, kako naj se ob teh situacijah odzovemo?

Najprej vedno pogledamo vase: kaj vsa ta trma sproži v nas? Potem je vprašanje, ali je to tvoje ali otrokovo? Potem pogledamo, kaj je z otrokom (odvisno od starosti). Je dovolj spal, je lačen, utrujen? Se je kaj zgodilo med brati in sestrami, v vrtcu, šoli? Kje se skriva vzrok za trmo?

Razlogov, zakaj so otroci v trmi, je veliko. Dejansko to bolj pokaže, kaj lahko starš sedaj spremeni pri sebi. Včasih je trma kazalnik otrokove nadutosti, ker daje staršu priložnost, da začne postavljati meje na pravilen način. Velikokrat je trma povezana s tem, da otroci vladajo v družini in da temelj nista starša. Včasih pa je trma samo nekaj, kar otrok tako zelo močno čuti in hoče, da tako reagira.

Pravite, da ima vsak človek svojega »jazbeca«. Tako ste poimenovali naše notranje vzorce, izkušnje, sram, krivdo, neodločenost … In v svojih knjigah učite obvladovanja teh jazbecev, da postanemo bolj pozitivni, samozavestni in z »močnim notranjim stebrom«. Kaj je tisto najpomembnejše, kar otrok potrebuje, da bo v življenju vztrajen, odločen, imel vero vase?

Otrok potrebuje avtentičnega starša, ki z vzgojo raste in drži volan družinskega avtomobila. Starši smo tisti, ki imajo več znanja, izkušenj, da vemo, kam družinski avto peljemo. Otroci so del družine, kjer je prav, da so slišani, sprejeti, videni in dobijo možnosti, da pridobijo izkušnje.

Vero vase otroci zgradijo preko neprijetnih izkušenj, ker imajo starše, ki dovolijo, da te neprijetnosti čutijo in jim dajejo prostor, da to izrazijo in jih spodbujajo ali vanje verjamejo. Ob tem je dobro, da poznajo svoje jazbece.

Kaj torej želimo otroke naučiti in jim dati za življenje, to ve vsak starš. Prav je, da smo v tem različni, ker dobimo različno in s tem stabilno družbo. Moje izkušnje dela s starši so pokazale, da otroci potrebujejo zavedanje:

• Da imajo možnosti in moč odločitve – kdo bodo, kako reagirajo, kako delujejo in to lahko vedno spremenijo;
• Da sprejmejo osebno odgovornost v življenju;
• Da razumejo, da ima vsaka odločitev posledico in to je dobro, ko se iz tega učimo;
• Da je veščina iskanja rešitev za življenje zelo pomembna;
• Da imamo vsi svoj notranji svet in je sposobnost poslušanja in zavestne prisotnosti zelo pomembna.

Med bolj obupanimi starši so prav starši trmastih otrok. Se morda spomnite kakšnega konkretnega primera mame s trmastim otrokom, kaj je počel in kaj ste ji svetovali? Iskreni so tudi zapisi staršev, ko pravijo, »da jih je sram, da tako mislijo, da svojega otroka sovražijo, mu gre na živce …«.

Vsaka mama se sreča s trmo otroka. Gre za neke vrste upor, odpor in zahteve svojega prav. Ker so otroci pri tem zelo neomajni, staršem vzame to enormno količino energije.

Vemo, da otroka nočemo udariti, najraje bi ga nekam poslali, počutimo se nemočno, nevredno, ne spoštovani, neslišano … Veliko čustev se takrat dogaja v nas. Današnji otroci so drugačni in nas s svojim vedenjem rinejo, da najprej najdemo sebe, smo povezani s sabo in da vemo, kdo smo. Potem gre zato, koliko jih resnično slišimo, koliko jim damo prostora, da izrazijo sebe in koliko znamo postaviti mejo.

Ker mamice takrat zaradi razdajanj in ker ne skrbijo zase, čutijo nemoč, se sramujejo same sebe, počutijo se, da so slabe, potem so jezne, doživljajo občutke, da otroka ne marajo, čeprav to ni res. Gre le za to, da imajo izziv sprejeti stanje, situacijo in trmasti del v otroku, a včasih ne znajo.

Oče je izjemno pomemben za otroka, tako kot mama. To sta dve različni energiji in otroci v različnih obdobjih drugače posegajo po enem ali drugem.

Zahteva pa to veliko dela na sebi. Vzgoja ni »drive in« sistem v McDonaldsu, pa ne glede na to, koliko bi to sami radi. Ja, želimo si hitrih rešitev, metod, ki delujejo. Zakaj? Da bo mir? Ali, da bomo dobili potrditev, da smo dobri starši? Vzgoja zahteva veliko energije, našega miru, naših sprememb, bolečine, zmedenosti in na drugi strani najlepših trenutkov ljubezni.

Nekateri menijo, da se je treba z otrokom veliko pogovarjati, a verjetno, ko je v hiši »tornado«, je bolj pri roki stavek »naredi tako, kot sem ti rekla« čisto dovolj za začetek? Kako pomembna je avtoriteta v hiši?

S tem stavkom ni nič narobe, če točno vemo, kdaj je dobro, da ga povemo. Če pa je to na dnevni bazi, je to kazalnik, da sami kot starši nimamo energije, moči, da bi vzgajali.

Poglejmo z druge strani, kaj je avtoriteta? Vprašanje je, kako mi to razumemo, kaj si glede tega predstavljamo, kako naj bi bilo v družini, ko imamo avtoriteto. Večina staršev po mojih izkušnjah želi, da jih otroci poslušajo, naredijo to kar hočejo/rečejo, hočejo spoštovanje.

Pa smo spet pri novi temi, katero bi najprej morale osvetliti z več vidikov, da najdemo odgovore, ki so podporni za nas. Drži pa, da otrok potrebuje starša, ki je v sebi stabilen in se k tej stabilnosti vrača. Del tega je čuječnost.

Oče je izjemno pomemben za otroka, tako kot mama. To sta dve različni energiji in otroci v različnih obdobjih drugače posegajo po enem ali drugem. Če oba vesta, kam njuna barka družine pelje in držita krmilo v vseh vremenskih stanjih, ki jih vzgoja prinese, je to ta stabilnost starša.

Na vas se je z željo po nasvetu obrnilo že veliko staršev. Vodite delavnice, pišete knjige, imeli ste javljanja v živo na družbenih kanalih. Katere so bile najpogostejše stiske, ki so jih omenjali starši?

Starši želimo največkrat otroke zaščititi pred slabim, želimo jim dati lepo, srečno otroštvo. Radi bi, da nas poslušajo, da ne odgovarjajo nazaj, da niso tako trmasti, da delajo naloge, pospravijo. Ne maramo pa, ko moramo nekaj stokrat ponoviti.

Veliko jih ne skrbi zase, doživljajo občutke besa, jeze, kričijo, vzgajajo iz sramu in krivde. Zelo se lovijo tudi v postavljanju meja, včasih imajo previsoka pričakovanja. Veliko staršev bi rado delalo drugače, pa ne vejo, kako. Razumevanje zavestnega, pozitivnega, sočutnega starševstva odpira nova obzorje, ki jih velikokrat razumemo drugače, kot dejansko je, a z vsem tem rastemo. Smo v obdobju velike spremembe.

Preberite še: Epidemija permisivnega starševstva: Kdo je pri vas doma 'glavni' - vi ali vaš otrok?

Morda vas zanima tudi: Režiserka Urška Djukić: Morda bi morale moškim pomagati