Epidemija permisivnega starševstva: Kdo je pri vas doma 'glavni' - vi ali vaš otrok?

Moja generacija je odraščala v družinah, kjer sta imela zadnjo besedo mama ali oče.

Kljub temu, da sem protestirala proti suženjstvu, kot sem na skrivaj imenovala starševstvo, je ravno ta odnos otrokom dajal občutek varnosti.

Prepričani smo bili, da starši vedo, kaj delajo, da imajo prav, da bodo znali rešiti problem, da nas bodo zaščitili pred vsem.

Potem se je s prizanesljivim in manj strogim starševskim slogom nekaj spremenilo. Čeprav nasprotujem vsakršnemu ostremu ali avtoritarnemu odnosu do otrok, in verjamem, da jih je treba spoštovati že od malih nog, medtem, ko opazujem trenutno situacijo razmišljam, da je šlo vse v napačno smer.

Četudi so bili nameni staršev dobri.

Zdi se mi, da je današnja generacija staršev naredila izjemen premik pri vzgoji otrok iz upora do svojih staršev, iz strahu, da bomo s strogo vzgojo, ki nam je bila vsiljena, na nek način škodovali svojim otrokom. In tako smo postali žrtve lastnih dobrih namenov.

Kdo je gospodar v vaši hiši? Kdo vozi avto? Starši ali otrok?

Skoraj v vsaki družini se najde vsaj ena diva, terorist ali cvileči otrok, ki s svojim vedenjem zahteva pravice in trpinči vse okoli sebe.

Kot otroški psihoterapevtki mi je popolnoma jasno, da je danes vedno več nesrečnih otrok, otrok z duševnimi ali vedenjskimi težavami, otrok z učnimi težavami ali z motnjo pozornosti.

Prav tako je vedno več obupanih, nemočnih, razočaranih staršev. Staršev, ki se na koncu dneva pogosto vprašajo »zakaj jim je bilo tega treba?«

Prav tako nikoli ni bilo več nasvetov in knjig o vzgoji kot danes. V tem besedilu se bom ukvarjala z epidemijo permisivnega starševstva in posledicami, ki jih ima le-to za naše otroke in tudi za nas.

Njegovo veličanstvo - otrok

Obstaja pregovor: »Če otroku odstraniš vse meje, vzgojiš nesrečnega in izgubljenega človeka.« Zakaj torej starši danes dovolijo otroku, da vlada v njihovi družini? Kakšno krivdo nosijo v sebi? Kaj je narobe? In zakaj?

Pred kratkim mi je najmlajša hči rekla: »Ti si najboljša mama na svetu, vse mi pustiš. Anina mama ji ne dovoli ničesar, ne mobitela, ne sladkarij, nič.«

Ko sem to slišala, sem začutila naval veselja in takoj za tem naval sramu. Ali res »vse dovolim«? Sem res ena od tistih mam?

Opažam, da današnji starši nimajo nadzora nad svojimi otroki. Včasih so se starši dogovorili za kavo ali večerjo s prijatelji, otroci pa so šli z njimi in so bili bolj ali manj nevidni.

Šli so, kamor so jim naročili, in se igrali, medtem ko so se odrasli pogovarjali. Niso se vmešavali v odrasle pogovore, niso imeli nobene besede, kaj šele da bi določali dinamiko odnosov. Pri kosilu so otroci pojedli tisto, kar so jim postregli, ali pa ne.

Spanje je bilo po risankah. Starši niso bili ne igralni partnerji ne animatorji.

Dandanes pa so otroci doma »glavni«. Starši se jih bojijo. Bojijo se, da bi njihov otrok oster ton, prepoved ali kazen razumel kot znak pomanjkanja ljubezni.

Bombardirajo jih s pretirano popustljivostjo, številnimi pravicami brez pozivanja k odgovornosti, z otroci se pogajajo za vsako malenkost, prosjačijo, jim dajejo lažen občutek posebnosti in vsemogočnosti ter jim nudijo neskončne možnosti zabave in stimulacije.

Otroci so prikrajšani za občutek za realnost, dolgočasje, obvladovanje svojih sposobnosti. Vse so jim postregli na pladnju. Mislijo, da imajo pravico do čisto vsega, da so brez vsakršnega truda posebni, da so njihove želje merilo vsega in da za nič niso odgovorni.

No, vprašajte se: če imajo vse, zakaj so potem nesrečni?

Zakaj so neposlušni? Ali ne bi morali biti najsrečnejši otroci na svetu? NE, ne bi.

Otroci s takšno vzgojo veliko izgubijo. Nimajo avtoritete, ker jim je dana moč, da sami odločajo, kaj hočejo, čeprav za to nimajo dovolj zmogljivosti.

Nimajo občutka za meje in se težko spopadajo s kakršnimi koli negativnimi posledicami. Njihova toleranca do frustracij je nična.

Postajajo vse hujši, njihovo obnašanje je vse bolj zahtevno in ekstremno. Predstavljajte si ta scenarij: ste na dvorišču, obdanem z ograjo. In veste, da je znotraj te ograje varno, zunaj pa je nevarno, zato ne smeš plezati čez ograjo. Dokler ste na dvorišču, se počutite dobro, varno in zanesljivo.

Zdaj pa si predstavljajte, da ni ograje in vam nekdo reče: »Tam je skoraj varno, pazi, da ne hodiš naokoli, ker drugje ni varno, a črte, ki je ne bi smel prečkati, pravzaprav ni. Črta ni jasno določena in se spreminja.«

No, vidite. Oseba, ki je prejela takšno navodilo, bo negotova, nesrečna, nezmožna se sprostiti in bo imela željo preizkusiti to nevidno črto, da bi videla, kako daleč lahko seže.

To je permisivna vzgoja in tako vpliva na otroka. Preizkušal bo meje svojih nedoslednih staršev samo zato, da bi videl, kako varno je njegovo mesto in kje so njegove meje. Kaj se je zgodilo sodobnim staršem, da so odstranili vse ograje in omejitve in si tako življenje spremenili v pekel?

So namreč nesrečni, razočarani in popolnoma pod nadzorom svojega otroka.

Takšni starši so na nek način žrtve svojih otrok. Ustvarili so dive, teroriste in jokavce.

Kdo so dive?

Dive so otroci, ki zahtevajo zadovoljstvo. Imajo občutek edinstvenosti in grandioznosti. Potrebujejo posebna oblačila, posebno hrano, posebno obravnavo.

Ne želijo teh hlač, ampak tiste, na katerih je narisan lik iz njihove najljubše risanke. Ne jedo zelenjave ali pa se grah in riž na krožniku ne smeta dotikati.

Kakav mora biti sobne temperature v točno določeni skodelici, ne prevroč ali prehladen.

Otroci so tisti, ki so svoje starše »trenirali«, da jim želje berejo iz oči in skočijo na vsak njihov namig. Narediti morajo vse, da bi bili otroci zadovoljni. Če niso, se spremenijo v pošasti, ki kričijo, žalijo, tulijo, zavračajo, nočejo tega ali onega ... Spremenijo se v teroriste.

Kdo so teroristi?

Teroristi so otroci, ki so svoje vedenje že oblikovali na podlagi jeze in frustracije, zato se pritožujejo nad starši. Loputajo z vrati, zavijajo z očmi, jezikajo in se jezijo. Starejši ko postajajo, slabše se obnašajo.

Starše začnejo žaliti, jih tudi fizično odrivati, zavračajo vsako obliko sodelovanja. To so otroci, ki jim po navadi odkrijejo vedenjske motnje.

Kdo so jokavci?

Otroci, ki za vsako malenkost jokajo, kričijo, cvilijo in s tem pridobijo pozornost staršev ali pa s svojim obnašanjem ustavijo kakršnokoli kazen ali kritiko.

Mati se na primer želi s hčerko pogovoriti o tem, da je zaradi svojega neodgovornega ravnanja dobila slabe ocene, a še preden mama dokonča stavek, hči plane v jok. Mati se ustavi, ker ji je žal, in začne tolažiti hčer.

Super. Kaj sta rešili? Nič.

Ali fantek, ki namesto z običajnim glasom očetovo delo zmoti z visokofrekvenčnim jokajočim glasom in s smrkanjem ter z izcedkom iz nosu opisuje, kako ga je prijatelj čudno pogledal. Oče bi najraje otroka poslal tja, od koder je prišel, pa ne more, ker otrok še naprej joka. 

Preden začnete razmišljati, v katero kategorijo sodi vaš otrok, je treba vedeti, da ima vaš otrok lahko več vidikov osebnosti, tako da je lahko v enem trenutku diva, v naslednjem pa jokavec ali terorist.

Te vloge niso določene. Če vam bo lažje, priznam, da imam doma pri vsaki hčerki vsega po malo. Psihoterapevti smo doma namreč samo starši. 

Kaj lahko storimo, če opazimo, da smo popolnoma izgubili nadzor nad svojimi otroki in da so se iz sladkih, ljubkih bitij spremenili v teroriste, dive ali jokavce?

1. Prvi opozorilni znak je občutek frustracije, ki ga imate kot starši, medtem ko vas skrbi vsaka otrokova reakcija. To je znak, da morate nujno spremeniti svoje razmišljanje. Občutek frustracije, ki se je naselil v vas, mora izginiti. 

2. Drugič, prosim, zapomnite si to: otrok, ki se tako obnaša, ni srečen. Srečni otroci, tako kot srečni odrasli, nimajo potrebe, da bi zmerjali druge in preizkušali njihovo moč. Torej, če vaš otrok ni srečen in ste si želeli le, da bi bil srečen, potem je to več kot zadosten razlog, da nekaj spremenite – in to zdaj.

3. Tretja pomembna stvar, ki je ne smete pozabiti, je, da vzgoja otroka služi pripravam na življenje, in ne samo na življenje pod vašo streho. Vaš otrok doma igra divo, toda na svetu je prostor le za eno Mariah Carey in vašemu otroku zagotovo ne bo šlo tako dobro kot njej, da bi se lahko obnašal kot diva. Svet se vašemu otroku ne bo klanjal ali toleriral njegovega vedenja.

Zato je čas, da to predstavo ustavimo in prenesemo v realnost. Če je ne bomo, bomo vzgojili narcisa. Otrok lahko v danih okvirih (ki jih določite vi) obleče kar hoče in poje kar hoče (od ponujenega). Nič več od tega! Je to jasno?

4. Teroristi?

Otroci, ki trpinčijo vse okoli sebe, nam dajo vedeti, da so nesrečni in nujno potrebujejo jasne meje in stabilnega starša, ne pa nekoga, ki bo trepetal pred njimi. Dokler se ne obnašajo primerno, se z njimi starš ne sme pogajati, nič naj jim ne daje, nič ne tolerira, ker:

»S teroristi se ne pogaja!« Verjemite mi, morda se na začetku zdi, da se konflikti povečujejo, a sčasoma bo otrok razumel, kdo sedi na voznikovem sedežu in bo začel spoštovati hierarhijo.

5. In kaj bomo z jokavci, tistimi napornimi  bitji, ki morajo vsako svojo željo in potrebo izražati na tako težaven in nadležen način? Poslušajte, kaj vam želijo povedati le, kadar je »njihov ton normalen«.

Ostanite mirni, ko se začnejo jeziti in jim recite: »Vidim, da si razburjen, povej mi tako, da te bom razumel, ker kadar kričiš, te ne razumem.« S tem pokažete, da ste tam zanje, a le če svoje želje in potrebe izražajo na ustrezen način.

Držim pesti vsem! Ne le za vas, temveč tudi za vaše otroke, da bodo dobili močne in stabilne starše, ki jih potrebujejo.

Prirejeno po Sensa Hrvaška

Preberite še: Obžalujem, da sem zaprosila svojega moža (resnična zgodba)

Morda vas zanima tudi: Bojana Ivanović: »Pri nas Balkancih je ženska odgovorna za vse. Ne želim biti ujetnica takega življenja«