Kaj odgovoriti, ko otrok vpraša: Mami, ali sem debela?

Mamice deklet se zagotovo zavedajo, da se bodo v obdobju odraščanja njihova ljubko dekle začelo primerjati z drugimi dekleti. Spraševala se bo o sebi, o svojem telesu in svojem videzu. Ne glede na to, ali se še tako pripravljam na to, da jim bomo pravilno odgovorili na zastavljena vprašanja, smo običajno, ko do njih pride, nepripravljeni in presenečeni. Še posebej šokantno je lahko, ko iz ust sedemletnice prileti vprašanje: »Mami, ali sem debela?«

Kako odgovoriti na to vprašanje in kaj se skriva za takšnim vprašanjem, smo povprašali zakonsko in družinsko terapevtko, psihoterapevtko in strokovno sodelavko Ambulante SFU Ljubljana dr. Lucijo Hrovat. V njihovo ambulanto tedensko dobivajo klice za strokovno psihoterapevtsko pomoč za razreševanje stisk otrok in mladostnikov in doda, da vse sprejmejo in jim zagotovijo potrebno obravnavo. 

Ko preseneti vprašanje: "Mami, ali sem debela?"

Hrovatova na vprašanje, kako se odzvati, ko otrok postavi takšno vprašanje, v smislu 'ali sem debela', odgovarja, da starš najbolje pozna svojega otroka in ve, kakšen je njegov splošni razvoj, kognitivne, čustvene in fizične specifike, kakšen je vedenjski razvoj. Pove, da starš ve, kako otrok gleda na svet, na vrstnike, na težave, na dobre trenutke. »Treba je razvijati pristno zanimanje za otroka od rojstva naprej, vedeti, kaj se dogaja v posameznem razvojnem obdobju.

Ob tem je dobro si dovoliti se spominjati tudi lastnega doživljanja, ko je starš bil nekoč 7 let, 10 let, 15 let in kako je bilo njemu odraščati, opazovati svoje telo, ki se razvija, se povezovati v družbo, se igrati z vrstniki, razmišljati o sebi, kako reševati prve konflikte, kakšna je bila podpora staršev in ali se je dalo o tem pogovarjati. Ko je starš v stiku s sabo, bo lažje tudi čutil otroka in mu tudi pripovedoval kakšne svoje zgodbe, kako se je on počutil v tem obdobju, kaj mu je bilo težko, kako je šel čez določene stvari. Vse to mu bo pomagalo pri takšnih vprašanjih, ki se močno dotaknejo identitete in postanejo vsi vpleteni kaj hitro ranljivi.«

Poudarja, da se je dobro skozi celotno odraščanje pogovarjati o tem, kako se naše telo spreminja. »Govoriti o spremembah in tudi kako poteka telesni razvoj (verjetno ste opazili, da ima otrok enkrat nesorazmerno večjo glavo od telesa, nato ravno obratno). To opazijo tudi otroci. Seveda v svojih medvrstniških stikih, ki so včasih tudi konflikti in podkrepljeni z jezo izrečejo tudi opazke na račun teles. Seveda, to je vidno in tu smo tudi ranljivi. Ko in če nam otrok to pripoveduje, je to dobro resno vzeti, a umirjeno. Predvsem postavljati tudi več vprašanj, da dobimo celoten kontekst, od kod to vprašanje sploh izvira.«

Dodaja, da je takšne pogovore najbolje postavljati odprta vprašanja in otroka povabiti k razmišljanju. »Na primer: Aha, a se je v šoli kaj zgodilo? Kaj pa sploh pomeni biti debel? A si opazila, da se ti telo spreminja? Kaj pa ti misliš? Dobro je povedati tudi kakšno osebno zgodbo, kako je bilo staršu v teh letih, ali se je podobno spraševal. Prav tako je treba razširiti miselni obseg razmišljanja. Otroke in mladostnike lahko hitro ena 'težava' preplavi in je zanje konec sveta. Na starših je, da to prepoznajo in razširijo ta obseg.

V smislu: ja, ko si bil majhen, si bil toliko visok, tvoje roke so bile take in take, sedaj si tak in tak, čez pet let boš imel brado in boš večji kot tvoj oči. Se pravi, telo se spreminja in včasih nam to ni všeč, nam je težko, nerodno, a ne bo vedno tako, so vedno neke spremembe do odraslosti. Biti tam med odraščanjem, biti v oporo, imeti neskončno razumevanje, čas za pogovor in zanimanje, objem za jokanje in jezljivost pomaga lažje iti skozi to obdobje.« Poudarja pa, da je pomembno, da je vsaka družina pozorna na dodatne rizične dejavnike, kot so pomanjkanje gibanja, aktivnosti, prekomerna poraba časa za sedenje pred računalnikom, pretiravanje s sladkarijami in nezdravo hrano, ki lahko privedejo do prekomerne telesne teže.

Ko se začne primerjanje

Dekleta se med seboj začnejo primerjati v adolescenci, ki pa se začenja vse bolj zgodaj. »Začne se okoli 11. ali 12. leta, včasih pa tudi že po 9. letu starosti. Ne glede na to pa so žal primerjanja med seboj prisotna že zelo zgodaj, saj so otroci prehitro prisotni v svetu, kjer se stalno primerja, ocenjuje, dokazuje (znamke oblačil, kako se vedeš, koliko znaš in tako naprej). Dojemanje se lahko hitro zoži le na to. Vreden si toliko, kolikor te oceni okolica. To dojemanje je treba razširiti, na to, da je treba razumeti našo medsebojno različnost ter hkrati edinstvenost. Da uvidimo, da smo si med seboj različni in da te razlike spoštujemo, ne pa da drug drugega ocenjujemo in poskušamo oblikovati po lastnih merilih ali merilih družbe.«

Na vprašanje, ali je razlika, ali nam takšno vprašanje zastavi sedemletnica ali trinajstletnica odgovori, da je in je ni. »Vsekakor je enkrat prvič in tega dogodka naj starši ne zanemarijo. Pomembno je, da smo kot starši sposobni videti, da je to za našega otroka ali mladostnika pomembno in da nas potrebuje pri oblikovanju svojega razmišljanja ob tem. Je to zelo ranljivo področje, za to verjetno niso najbolj lahki pogovori, je pa dobro ohraniti držo odprtosti, zanimanja, razmišljanja,« pojasnjuje Hrovatova.

Izpostavlja, da je skozi celotno obdobje odraščanje dobro, da starši razvijamo naslednje temelje, za  dobre odnose v družini. Ti so:

• Pripadnost, povezanost: pomeni, da otrok ve, da pripada točno določeni mami in očetu, da sem kot starš na voljo, da otrok ve, kam se zateči, ko je v stiski.
• Zaupanje: pomeni, da otrok zaupa, da bodo starši dali pristni odziv, da se lahko zanese nanje; da bosta starša ostala ob otroku toliko časa, dokler ne ugotovita, kaj se z otrokom dogaja, kaj potrebuje, kaj čuti in kako naj se s tem spoprime; da sem kot starš dosleden, da to, kar rečem izpolnim, držim obljubo, ščitim.
• Dostojanstvo: pomeni spoštovanje sebe in otroka, v partnerstvu sposobnost drug drugega poslušati in sprejemati, sprejemati otrokov svet; dostojno obnašanje v družbi do partnerja in otroka (brez kritiziranja, izpostavljanja napak)
• Prepoznavnost: pomeni razvijanje osebnega stila, koliko starši slišijo otroka v konkretnih potrebah in danostih.
• Sočutje: pomeni sočutje do otroka, med partnerjema; razvijanje in sprejemanje enkratnosti.

Znaki, na katere moramo biti pozorni

Ker so motnje hranjenja med mladimi zelo pogoste, nas je zanimalo še, ali je potrebno biti na kakšne posebne znake, ki bi lahko kazali na kasnejše težave ali motnje. Strokovnjakinja odgovarja, da je na to treba gledati celotno in sistemsko.

»Da se pri nekomu pokažejo neki znaki, ki lahko vodijo v motnje, je lahko znak tudi dednosti, velikokrat pa je izvor v dinamiki sistema, v katerem živi. Zelo redko se zgodi, da bi bil vzrok le en. Po statistiki gre največkrat za na zunaj zelo urejene družine, ki izvajajo izrazit notranji nadzor ali pa so kaotične. Značilna osebnostna struktura posameznika, ki je lahko bolj nagnjen k motnjam hranjenja, se kaže v rigidnosti, storilnosti, pridnosti (potreba po pohvali, ki vsaj začasno vzbuja občutek vrednosti), želji po uspehu in po zadovoljitvi interesov okolice ter po nenehnem spraševanju drugih po mnenju.«

Poudari, da je zelo pomemben tudi odnos staršev do hrane in do lastnega telesa. Torej kakšne so prehranjevalne navade, ali si vzamejo čas, da v miru pripravljajo obede, povabijo tudi otroke in mladostnike k pripravi obedov, kako negujejo svoje telo, kakšna oblačila oblečejo, kakšne besede si namenijo, kakšne besede namenijo partnerju, kako poteka partnerstvo nasploh. »To otroci vse opazujejo. In skozi to se gradi tudi njihova samopodoba, samospoštovanje. Če je dobra, je to najboljša zaščita pred različnimi motnjami.«

Nerealni lepotni ideali

Glede na to, da so mladi danes tudi preko medijev, družabnih omrežij in filtrov izpostavljeni nerealnim lepotnim idealom, pred katerimi jih je težko zaščiti, se lahko vprašamo, kako jih čim bolje opremiti in pripraviti, da ne bodo nanje preveč vplivali.

Hrovatova pravi, da se je treba zavedati, da najstniki še nimajo razvitega kritičnega mišljenja, da bi razumeli, kako so ti lepotni ideali nerealni in nezdravi. »Želijo pripadati, biti všečni, potrjeni s strani vrstnikov, družbe. Tu se srečujejo z osnovnimi potrebami vsakega človeka, kot sem jih opisala že zgoraj. V vsakem se skrivajo potrebe po varnosti, ljubljenosti, sprejetosti. Izrednega pomena pri tem je, kako, na kakšen način in do katere mere bodo te potrebe zadovoljili.«

Poudari, da je treba poudarjati neko realno sliko medijev in vseh platform, »da so to računalniško obdelane podobe, da je to neki domišljijski ideal in da je bistvo videti sebe skozi odraščanje, kot nekoga, ki je lep, edinstven, ki ima mnoge talente, ki so skozi prakso dosegljivi, da zna razmišljati s svojo glavo, da mu je dovoljeno imeti svoje mnenje, da se zna dobro odločiti zase ob sočutni starševski podpori, kjer nikoli ne zmanjka potrpežljivosti in ljubezni.« Svetuje naj čim pogosteje nadomestiti elektroniko z alternativami preživljanja skupnega časa, iskanja novih hobijev, neskončnih pogovorov o kako čez krize odraščanja, širiti miselni obseg, da otrok ni samo produkt ocen, družbenih norm.