»Bilo je obdobje, ko se nisem zavedala pomena besede mama« (Piše: Mateja Florjančič)

S silo so se odprla in s treskom za njo zaprla vrata na teraso. Čez ramo je nosila kup temno modrega perila. Večinoma njena in očetova delavska oblačila.  Z jezo jih je vrgla na klop, obula čevlje in v solzah, bolj jeze, kot žalosti rekla, da gre. Na Pisano čelo. Na skalo, ki se vzpenja visoko nad vasjo in je pohod nanjo velikokrat nekakšna protistresna terapija.

S sestro sva se spogledali in molčali. S perilom, ki je pristalo na klopi, sva napolnili pralni stroj,  ga vključili ter do konca skuhali nedeljsko kosilo, ki je že od zgodnjega jutra brbotalo na štedilniku in celo hišo napolnilo z značilnim vonjem.

Dobro sva vedeli, kaj jo je tako iztirilo: k hiši je prišel kuža, ki je svoj prostor dobil na terasi, kjer se je sušilo perilo. Za malo mrcino so bila v vetru plapolajoče oblačila na moč zanimiva in se je odločila z njimi malo poigrati se. Tako dolgo jih je vlekla, da je z vrvic zvlekla vse, kar je bilo na njih in je obležalo na tleh. Ne samo enkrat. Mama je že dvakrat pobirala in prala isto žehto, tretjič je imela dovolj.

Prizor je še danes prav neverjetno živ. Najbrž zato, ker je bil en njenih res redkih izbruhov jeze in naveličanosti.

Ponavadi je stoično prenašala vse, kar ji je namenilo življenje. Od polnih košev umazanega perila, ki so se, zlasti ob koncih tedna kopičili v kopalnici, do gora posode, njive, vročih dni med košnjo in temačnih zimskih poldnevov, ko smo za veliko mizo v kuhinji vsi trli in prebirali orehe. Ona pa je potem, ko smo že spali, še pometala luščine s tal.

S svojim zgledom je privzgajala prave vrednote ter pokazala, da je mama v bistvu glagol. Je nekaj, kar počneš in ne samo nekaj, kar si.

Tarnanje nikoli ni bilo v njeni naravi, jadikovanje je zanjo vedno bila španska vas, stavek "pa naj ostane med nama" s katerim nadaljuje zgodbo o čem, kar jo zmoti, je postal del pogovorov šele, ko smo otroci odrasli.

Ne zato, ker bi tiho trpela kot nekakšno utelešenje cankarjevske matere in pokorne žene, temveč zato, ker je v še tako temni plati vselej našla svetlo točko.

Saj ne, da nas, otrok, ne bi počasi in skoraj neopazno vpeljevala v čisto vsa gospodinjska dela, a ob majhni kmetiji, službi v treh izmenah in treh otrocih, ji dela zagotovo ni zmanjkalo. Tako, kot nam je iz dneva v dan nevsiljivo v zavest vcepljala dejstvo, da se v življenju ne počiva, nam je s svojim zgledom privzgajala prave vrednote ter pokazala, da je mama v bistvu glagol. Je nekaj, kar počneš in ne samo nekaj, kar si.

Najbrž bi lahko na prste ene roke preštela, kolikokrat se je res razjezila. Svojo avtoriteto je znala uveljavljati brez jeznih izbruhov, očitkov in obtožb.

Ne bom rekla, da nas ni nikoli poslala stati v kot, kar je bila najhujša kazen. Sploh, ker so bili kazenski koti v predprostoru in nas je ob služenju kazni videl vsak, ki je prišel skozi vrata, a grde besede od nje ni bilo slišati.

"O štrgeca nazaj," je bila edina kletvica, ki je priletela iz njenih ust. Še danes ne vem, kaj pomeni, a ko smo jo s sestro in bratom slišali, smo vedeli, da misli resno.

Ni šlo vse gladko. Bilo je obdobje, ko nisem cenila pomena besede mama. A so stvari, ki te jih nauči le življenje in ki jih lahko dojameš le po zaslugi lastnih izkušenj.  So resnice, ki jih osvojiš šele, ko postaneš mama sama. Do tedaj pojma nimaš, da lahko rane, zadane nekomu drugemu, bolijo bolj kot tvoje lastne, ne sanja se ti, kako ogromna pošast je lahko skrb in kako hromeč je občutek, da ne moreš pomagati, čeprav bi rad. Da ne upaš vprašati, čeprav bi rad.

Prav tako ne veš, da so lahko zmage tvojih otrok večji uspeh kot lastni dosežki in so njihove solze bolj grenke od solza, ki tečejo iz tvojih oči. Ne veš, kaj pomeni vselej misliti in se spraševati, kje je bitje, za katerega bi dal dobesedno vse, pa naj to ceni ali ne.  

Danes mi gre na jok, ko se spomnim mojih besed: "Kaj se tako sekiraš, saj je moje življenje." Samo: "Boš že videla," je rekla, ko sem ji jih namenila. Srčno upam, da ne bom nikoli občutila njihove teže.

A vse to je za nama, ona pa me naučila, da prava mama ni tista, ki ji ni nikoli težko, temveč tista, ki kljub temu, da ji je težko, ne obupa.

Ona ni nikoli obupala, temveč nas je podučila, da se bogastvo ne meri v denarju, luksuznih dopustih in razkošni hiši, ampak v pristnih stikih in odnosih, nam vcepila v zavest, da je ljudem treba pomagati po najboljših močeh in da sta zavist ter privoščljivost najslabši človeški lastnosti. Pokazala nam je, kaj pomeni spoštovati, razumeti in sprejemati človeka takšnega, kot je ter kako sta nesebičnost in sočutje videti v praksi.

Ne veš, kaj pomeni vselej misliti in se spraševati, kje je bitje, za katerega bi dal dobesedno vse, pa naj to ceni ali ne.  

Skupaj z brati nas je naučila, kako se obnaša do ostarelih staršev, nam pokazala, da je dediščino mogoče razdeliti tudi brez zamer in sodnikov ter da je družina največja vrednota.

Nima veliko, pa vseeno nesebično razdaja, nas vselej, ko se ji nagnetemo doma, z veseljem sprejme in pogosti in še kar čaka, da jo bomo že končno odpeljali do Predjamskega gradu, v življenju pa obžaluje samo eno stvar: da ni naredila vozniškega izpita.

Mesec marec je tudi njen mesec. Mesec vseh žena in mam, čeprav si takšne, kot je ona, zahvalo zaslužijo vsak dan.

Zato, hvala mama. Hvala za vse, kar si nam dala in kar nam še daješ. Za tvoje najboljše njoke in najboljši kruh. Za nasvete, ki jih nikoli nisi vsiljevala, a nam z njimi, če se obrnemo nate, vedno z veseljem pomagaš.

Hvala, ker sta nam z očetom pokazala, kaj v praksi pomeni obljuba v dobrem in slabem, ker sta bila vedno ob nas in ker sta nam dala topel dom.

In hvala, ker si mi odpustila, čeprav ti nikoli nisem rekla oprosti.

Preberite še: Doula Špela Slovša: Če se ženski med porodom odvzame moč, se to odraža tudi v njenem materinstvu

Morda vas zanima tudi: Aleksandra Pinterič: Trikrat zapored sem naredila nekaj, kar sem si obljubila, da kot mama ne bom (1. del)