23.3.2023 ob 5:40 | Foto: Gettyimages | Avtor: M. FL.
Biti starši najstnikom ni lahko. V času po kovidu, v dobi socialnih omrežji in v starosti, ko so dovzetni za mnoge skušnjave, ki na njih prežijo v svetu, je najpomembnejše, da se najstnik s starši počuti povezanega in da starši ohranjajo realna pričakovanja. Tako od otroka kot do njih samih.
Na tej točki jim lahko prav pride skovanka, ki jo je že leta 1950 oblikoval razvojni psihiater Donald Winnicott. Ta je opozoril, da otroci ter najstniki ne potrebujejo popolnih, temveč dovolj dobre starše.
S tem je opozoril na pogosto preambiciozno zastavljene cilje v vzgoji, ki tako na starše kot na potomce vršijo veliko pritiska in, kadar ostanejo neizpolnjeni, prinesejo ogromno razočaranja ter vodijo v mnoge stiske.
Kaj pa pomeni biti dovolj dober starš? Kako se obnašati do mladostnika, ki velikokrat zavrača nasvete in pomoč ter išče svoje poti, neredko tudi tako, da gre z glavo skozi zid? Res je, zadeva ni enostavna in nastavlja veliko pasti.
Nekaj manter, ki bodo vsem staršem pri tem v pomoč za Psyhology today niza ameriški psihiater Vivek H. Murthy, ki je v svojem delu Otroci niso v redu: upad duševnega zdravja med mladimi (The Kids Are Not Alright: The Decline in Mental Health Among Youth) opozoril na težave, ki so se izrisale zlasti v obdobju po kovidu in na posledice, ki jih je zaprtje družbe pustilo na mladostnikih.
Hkrati je izpostavil vplive, ki jih ima na mlade storilno naravnana in materialistično usmerjena sodobna družba.
Katere so torej po njegovem mantre, ki lahko odnos najstnik-starš spremenijo na bolje in ki lahko pomagajo tako tistim, ki vzgajajo kot onim, ki so vzgojnih prijemov deležni?
Ne glede na to, kako dobronamerno je prigovarjaje staršev in kako zavzeto z besedami skušajo vpeljati pravilno obnašanje ter vedenje svojih potomcev, nekaj drži kot pribito: zgledi so veliko pomembnejši od besed. Tako z vidika obnašanja, zdravega načina življenja, prioritet in vsega, kar zaobjema življenje.
Starš, ki otroku oziroma najstniku pripoveduje, da veliko premoženje ni najpomembnejše v življenju, sam pa zaradi dela in posledično zaslužka ostaja cele dneve od doma, zagotovo otroka ne bo naučil postavljanja meja glede dela in prostega časa. Starš, ki kadi in hkrati otroku pridiga o škodljivosti te razvade, prav tako ne bo najbolj uspešen.
Takšnih primerov je še veliko in v čisto vseh drži nekaj: nikjer ni zagotovila, da bo najstnik v življenju sledil zgledu, a zagotovo je večja možnost, da mu bo, kot pa da bo upošteval besede starša, katerega dejanja so v popolnem nasprotju z njimi.
Starši, ki imajo več otrok, se bodo s tem nedvomno strinjali: čeprav njihovi potomci odraščajo v istem gnezdu, so deležni domala enakih vzgojnih prijemov in se v odrasle osebe razvijajo v enakem okolju, so si lahko tako različni, kot bi jih prineslo iz čisto svojih svetov.
Nemogoče je torej najstnika ukalupljati in ga spreminjati, nerealno je pričakovati, da bo postal takšen, kot sta njegova sestra ali brat.
Vsak je svoja osebnost s svojim značajem, ki pa ga je res treba včasih malo usmeriti na pravo pot in ga na njej obdržati .
Zdravje lahko v negativnem smislu preseneti vsakega, a skrb za to kvaliteto naj bo prioriteta staršev, kajti le zdravi, tako fizično kot mentalno, bodo lahko v večjo oporo otroku oziroma najstniku tedaj, ko jih bo potreboval.
Zato je prav, da vsak starš skrbi za svoje zdravje, tako s prehrano kot z rednim gibanjem in obiskovanjem preventivnih pregledov, da si vzame čas tudi zase in za počitek, da prepoznava meje svojega telesa in jih upošteva, skratka, da stori vse, da ga zdravje ne bi izdalo.
Tudi zato, ker s skrbjo zase svojemu podmaldku vceplja dobre vzorce, s pomočjo katerih bodo potomci nekoč znali sami poskrbeti zase.
Današnji najstniki so postavljeni pred mnoge izzive, ki so nelepa zapuščina prejšnjih generacij; podnebne spremembe, izkoriščanje tretjega sveta, politična nestabilnost, grozeče vojne in še bi lahko naštevali neprijetne stvari, s katerimi se bodo nekoč morali spopadati. Tudi v bitkah v čisto vsakdanjem življenju bodo morali dobivati svoje izkušnje.
Kar je pri tem najpomembnejše je, da jih osvajajo in da se učijo tudi iz svojih napak.
Zato se kdaj ugriznite v jezik in jim prihranite še tako dobronamerne nasvete. Seveda, če zanje ne vprašajo sami. Najdragocenejše so izkušnje, ki jih človek osvoji in tudi mora osvajati sam.
Bodite potrpežljivi, ne pametujte in ne oznanjajte pokroviteljsko, da veste več od njih, saj ste izkušenejši. Vedite, da ste sami odraščali v drugačnem svetu in da so vaše izkušnje z njihovega stališča neredko povsem neuporabne.
V vsakem primeru pa svojemu najstniku, ko se zalomi, izrazite podporo in razumevanje ter si priznajte; tudi sami ste se več kot iz nasvetov staršev naučili iz lastnih dobrih in tudi ne tako dobrih odločitev.
Preberite še: Rad imam ženo in hčerki, a opažam, da so vse tri preveč obsedene z denarjem
Morda vas zanima tudi: Sedem napak pri vzgoji, zaradi katerih vam otrok (in kasneje najstnik) ne zaupa
oddajte komentar