Marko Juhant o tem, kakšne posledice bo na otroke imelo socialno distanciranje

Otroci, ki so bili rojeni v tem letu, so bolj plahi, prestrašeni, pretirano navezani na starše in vajeni le domačega okolja. Takšne in podobne zapise lahko preberemo na najrazličnejših družabnih omrežjih in v klepetalnicah, kjer mamice tarnajo nad trenutno situacijo in bentijo nad tem, da je njihovim sončkom, ki so bili rojeni v tem letu, koronasituacija odnesla še veliko več kot drugim. Ali so dojenčki in malčki res za kaj prikrajšani in ali bodo situacije, s katerimi so bili soočeni v tem letu vplivale na njihov nadaljnji razvoj in življenje, smo vprašali specialnega pedagoga in strokovnjaka za vzgojo otrok Marka Juhanta. Njegovi odgovori bodo gotovo kakšno prestrašeno mamo pomirili.
​
»Če gre za tako majhne otroke, stare leto, dve ali tri, to ni takšna težava. Starši imajo le tak občutek,« je dejal Juhant. Poudari, da je zdaj čas, da starši postavijo neko varno, osnovno navezavo s svojo družino. Z osnovnim skrbnikom, ki je običajno mama ali oseba, ki v glavnem skrbi za otroka.

»Od tega, kakšen tip navezave se bo ustvaril, je odvisno, kako bo otrok funkcioniral v življenju. Zdaj, ko smo veliko doma, imamo veliko možnosti za to. Žal pa je veliko staršev, ki imajo občutek, da se nekaj zamuja. So v stiski in strahu, da nekaj zamujajo, ker veliko delajo od doma in zaradi tega ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva. Ta strah, da bodo nekaj zamudili, je lahko grozen.« Pove še, da k temu pripomore tudi vsa tehnologija, ki nas obdaja in na neki način sili k temu, da smo ves čas »updejtani« in daje občutek, da bomo na slabšem, če nekaj zamudimo.  

Starši so v stiski in strahu, da nekaj zamujajo, ker veliko delajo od doma in zaradi tega ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva. 

Kako vzpostaviti varno navezavo?

Juhant pravi, da se na primer vzpostavljanje zdrave in varne navezave oblikuje, ko se otrok pri osmih ali devetih mesecih plazi. »Otrok mora dobiti izkušnjo, da je varno oditi iz maminega naročja in da je mama vesela, ko se otrok sam vrne,« pove in poudari, da je danes tega malo, ker mame običajno takoj skočijo za otrokom, ko se ta odmakne za en meter, ker jih skrbi, da se mu bo kaj zgodilo. »Otrok tako ne pride do tistega, k čemur se je namenil.« Poudari pomembnost tega, da se otrok sam odpravi, sam obrne in sam vrne. »Če se mu zdi, da je predaleč, se vrne in dobi potrditev, da je dobro, da je odšel in se vrnil. Otrok na tak način raziskuje, se sam obrača in vrača in ne potrebuje stalnega nadzora.«

»Pri otrocih, ki jim starši ne pustijo, da sami gredo in sami pazijo, potem seveda potrebujemo ograjice, ker otrok ni vajen, da se mu kaj zgodi in se ne zna paziti. Ko gre pod mizo, se seveda zaletava v noge od mize, se udari, a ve, da mora biti prihodnjič bolj previden. Na tak način otrok dobi izkušnjo.«

Obstajajo pa tudi mame, ki enkrat otroku dovolijo in ga pustijo, drugič ga dvignejo, naslednjič prepustijo samega sebi ali pa so užaljene, ker gre otrok od njih in pravijo, da ima otrok druge raje. »Takšne mame niso stabilne in imajo kup težav. Otrok v treh letih postane zaskrbljen in ga ves čas skrbi za mamo. Ne more od nje. Tak tip navezave ostane za celo življenje, tudi takrat, ko si tak otrok najde partnerko, postane preveč navezan na tisto žensko, s katero je. Ves čas ga skrbi zanjo in ga skrbi, da ni kaj narobe. Na tak način partnerko dobesedno duši.«6

Mame zaskrbljene zaradi zaščitnih mask

Številne mame skrbi, kako zaščitne maske, ki zakrivajo obraze, vplivajo na njihove novorojenčke. Skrbi jih, da so otroci prestrašeni in da se zato bojijo drugih ljudi. »Otroci se jih bojijo samo zato, ker ne morejo razbrati in prebrati obraza. Ko smo začeli nositi maske, tudi mi nismo nikogar prepoznali, zdaj pa ko srečate koga prepoznate ljudi po očeh. Nasmešek, če je pravi, se vidi na očeh in ne na ustih. Pri otrocih gre bolj za paniko, ker ni celotnega signala. Oni se šele učijo prepoznavati malenkosti in se želijo počutiti varno. Naredijo vse, da bi bila mama dobro, da bi bila nasmejana, da bi se ukvarjala z njimi. To je programirano za življenje,« pove in doda, da otrok ve, da ga mora mama imeti rada, zato naredi vse, da bi jo osrečil, saj ve, da drugače ne bo preživel.

»Tudi, če pogledamo kasneje, ko so hude zadeve v najstništvu, če vzamemo za primer najstnika, ki se samopoškoduje, je to pravzaprav signal za starše: 'Dajte nekaj narediti, sicer ne bom preživel'. Zadaj ni nič drugega. Ima težavo, s katero se ne zna in ne zmore soočiti, zato si zadaja bolečino, ki jo lahko obvlada, namesto da bi se ukvarjal s tisto, ki je ne more obvladati. To, da poskrbi, da starši to vidijo, je signal in alarm.«

Pri nas šolarjev ministrstvo ne spoštuje. Če bi jih ministrstvo spoštovalo, bi drugače z njimi ravnalo.

Bolj, kot zaščitne maske bi morale mame skrbeti odnosi. Juhant namreč pravi, da so v trenutni situaciji najbolj ogroženi tisti otroci, kjer odnosi v partnerstvu niso urejeni. »Če pa so, verjamem, da bodo posledice minimalne, razen kar se tiče šolskega znanja iz preprostega razloga. Pri nas šolarjev ministrstvo ne spoštuje. Če bi jih ministrstvo spoštovalo, bi drugače z njimi ravnalo, glede na to, da so tam vedno bili majhni in omejeni viri okužb,« pove in doda, da želi politika na tak način pokoriti ljudi. »Učitelji so včasih stavkali na tak način, da niso organizirali varstva, zdaj pa se zdi, da vlada stavka na tak način. To je moč. Osnovna težava je, da imajo spoštovanje otrokovih pravic le na jeziku. Menim, da je kršena otrokova pravica do izobraževanja. Takega, v katerem bi lahko otroci normalno funkcionirali. Kot kaže, gre za institucionalno zlorabo otrok, zlorablja jih Ministrstvo za izobraževanje. Morajo organizirati pouk tako, da otroci dobijo tisto, kar bi morali dobiti, pa ne dobijo,« je dejal in dodal, da vseeno meni, da staršem doma ni treba delati panike, saj so otroci izjemno prilagodljivi in učljivi.

Za primer je dal družino, ki živi odmaknjeno od vsega. »Kaj se zgodi, ko otrok pri petih letih pride v vrtec? Najprej je plah, potem pa vse nadomesti. Če so možnosti prave, je vse mogoče. Življenje vedno poskrbi za vse,« še pove in izpostavi, da si dva otroka nista enaka, zato ne moremo pričakovati, da bodo zdaj vsi enaki. »Na dolgi rok je pa res, da nobeno bitje ne more nadomesti izkušenj z vrstniki. To je njihova generacija, z njimi bodo živeli. A nič hudega ne bo, če tega eno leto ne bo.«

Pretirano zaskrbljenim mamam Juhant svetuje, naj v tem času poskrbijo, da bo otrok primerno navezan, da bo vedel, da je varno biti tudi z drugimi člani družine. Naj otroci vedo, da se lahko prepustijo dedkom, babicam, tetam, stricem ali sorojencem. Da vedo, da so v varnem okolju in da jim lahko zaupajo.

Preberite še: Kakšno darilo je dobro darilo in kaj, če se želja ne izpolni? (Odgovarja FamilyLab)

Morda vas zanima tudi: Kaj čas, ko otrok zaspi, pove o njegovih starših