Marko Juhant : Zdaj ni več čas, ko je otrok v središču družine

Marka Juhanta, dolgoletnega pedagoga, ravnatelja, vzgojitelja, avtorja knjig o učenju in vzgoji, o čemer že 20 let predava po Sloveniji učiteljem in staršem, smo vprašali, kako lahko otroke v krizi najbolje podpremo, ali naj od njih zahtevamo več ali manj in ali lahko karanteno izkoristimo tudi za to, da obrnemo odnose v družini na bolje.

Ali zdaj otrokom bolj ali manj težimo s šolskim in drugim delom?

Ne glede na to, ali so ti časi lažji in pogoji boljši ali pa težji in zahteve višje, je treba od otrok pričakovati več in jim ne popuščati. Če od vseh drugih zdaj zahtevamo več, zakaj bi imeli le otroci več popustov?! To je nerazumno ravnanje in pripravlja otroke na to, da jim ne bo treba nikoli ničesar reševati. Sicer že pri odraslih vidimo, koliko težav imajo s tem, da se držijo malo v osami. Cele drame nastajajo, ker je težko ljudem, ki niso vajeni nobene avtoritete, enkrat narediti tako, kot jim nekdo drug reče, da morajo. Tako tudi otroci niso vajeni tega, a posledično ne bodo uspešni in ne bodo sodelovali. Zato je treba od njih terjati več in ne popuščati.

Čeprav je to delo za vsak slučaj, ker ne vemo, ali bodo šli letos še v šolo?

Vprašajte se, ali otroke šolamo, da bodo naredili maturo, ali da bodo nekaj vedeli, znali, se naučili, spoznali? Če je odgovor slednje, je to čas, ko se morajo tudi na vse mogoče načine učiti – tako na nove načine, ki so jim tehnološko omogočeni, kot z našo pomočjo, kjer jo nujno potrebujejo.

Zdajle se za marsikatero družino gradi spominska knjiga, stvari, o katerih se bodo pogovarjali čez mnogo let.

Toda naporno je, ker so starši zdaj vzgojitelji, kuharji, športni pedagogi in še kaj …

Pa saj to je klasična starševska vloga – razlika med učiteljico in mamo je le v tem, da mama vzgaja in uči svoje otroke, učiteljica pa tuje. Starši so tisti, ki bodo otroka in sebe v tej situaciji postavili v različne vloge – včasih se z otrokom igram, učim, delam resna opravila, drugič stvari, o katerih se ne bomo nikoli pogovarjali, ker so butaste, a nas zabavajo in bo morda ostal kanček tega mala družinska skrivnost. Npr. odkrijemo, da otroka nekje zelo žgečka, zato ga požgečkamo, da skoči in polije vse po mizi, mi pa pospravimo, ker smo to povzročili sami. In naslednjič otrok poskusi pri nas. To je lahko igra, ki traja vse življenje in se ponovi tudi na otrokovi poroki. To je del družinske zgodbe, ki je samo njihova, le družinski člani jo razumejo in jim je zabavna. Prav za ustvarjanje tega mnogi starši v običajnem življenju nimajo časa. Nimajo se resnično časa ukvarjati s svojimi otroki. Zdajle pa se za marsikatero družino gradi spominska knjiga, stvari, o katerih se bodo pogovarjali vrsto let. Večina se jih sploh ne zaveda, kakšno posebno priložnost imajo, ki je pretekle generacije niso imele.

Kako pa se izognemo popolni zmedi ob delu doma?

Če starši delajo od doma, so pravzaprav v službi in potrebujejo in hočejo mir. In ga morajo dobiti, otroci jim ga morajo zagotoviti. Če so otroci zreli in sposobni, bodo tudi oni počeli nekaj obveznega, da bodo imeli pozneje prosti čas. Če potrebujejo veliko nadzora in pomoči, pa se bodo takrat na način, ki ne bo preveč moteč, zabavali, zamotili, zaigrali in bodo starši pozneje prevzeli vlogo učiteljev in učili, kolikor lahko in zmorejo. Ko je čas priprave obroka za vso družino, je najbolj neumno, da najprej starši odložijo svoje delo, otroci pa šolsko in čakajo, kdaj bodo starši skuhali kosilo. Ne, otroci naj pripravijo, kar lahko, olupijo krompir, skuhajo makarone. Zdaj je čas, da se naučijo takih zadev, in to ob minimalnem nadzoru, ne da stojimo zraven in jih učimo kuhati. Ko kuha vešča gospodinja, včasih niti ne ve, kdaj točno mora kaj pristaviti, da bo nared ob pravem času, ali koliko je treba soliti v gramih – koliko, ve iz izkušenj. In prav tega prej otroci niso mogli dobiti od staršev, zdaj pa lahko – konkretne izkušnje v konkretnih situacijah.

Torej ta kriza prinaša tudi priložnosti …

Zagotovo. Ker ne gre za neko ves čas nevarno situacijo, je to priložnost, da se otroci naučijo ločiti, kaj je delo, kako se organiziramo, kaj pomeni, da se da mami od takrat do takrat mir … Večina otrok, že od 3. razreda naprej, ima telefone – tako lahko nastavijo, kdaj se bodo začeli učiti in do kdaj bodo vztrajali. Naj da otrok mir, tudi če je svoje delo zaključil, ne pomeni klicev 'mami, kaj naj pa zdaj delam'. Nima kaj spraševati, zaposli naj se na varen način, tako da ne dela škode, ne nagaja sorojencu in omogoči tudi drugim, da preživijo. Zdaj ni več čas, ko je otrok center sveta, zdaj je čas za vso družino. Prej ni bilo dovolj časa za nič, tako je bil za mnoge starše otrok os, okrog katere se je vse vrtelo. Zdaj so pa starši center sveta, tako kot je prav, in se otroci vrtijo okoli njih. Treba jih je naučiti, da lahko, tako kot Luna, pridejo bližje do Zemlje, ampak čisto do nje pa ne.

Kriza je priložnost, da starši spoznajo svoje otroke in predvsem obratno – otroci svoje starše.

Je pomembno tudi, da imamo urnik?

Ja, sam temu pravim železni urnik – nekaj, kar mora potekati vsak delovni dan. Hkrati mora biti čez teden drugačen kot čez vikend, da se dnevi razlikujejo, sicer je dolgčas. Enako, kot če imamo na dopustu vse dni lepo vreme, odlično hrano, ko odhajamo domov, pa rečemo: »Krasno je bilo!« Toda kaj poleg hrane se nam je zgodilo? Spomniš se prvega dne, ko si odkrival kraj, in zadnjih dveh, ko si pakiral in odšel, vmes pa se dnevi ne ločijo. Če je en dan deževalo, pa si bo to zapomnil, ker je bilo drugače. Enako je treba za vikend zamenjati ritem. Lahko imamo kulturni vikend in beremo, barvamo, ustvarjamo … Da otrok vidi risati očeta, ki ga ni še nikoli, je zanimiva izkušnja. Ugotovi, zakaj ne riše več in kako ga je minila želja po tem. To so zgodbe, ki jih otroci morajo poznati o svojih starših. In prav take zgodbe zdaj nastajajo. Z njimi bo marsikje šele zdaj nastala družina, medtem ko so bili prej to le ljudje, ki so se vrteli okrog otrok, ki so bili njihovi carji in faraoni in kralji v enem. Zdaj pa se bodo stvari zasukale in marsikje bo nastala taka družina, kot mora biti. Odnosi se bodo začeli drugače urejati, starši bodo spoznali otroke in predvsem obratno – otroci bodo spoznali svoje starše, ki jih sicer vidijo samo v nujnih situacijah, ko se vedno mudi in je vedno nekaj v planu.

Jim lahko pri tehnologiji za zabavo zdaj malce popustimo?

Nikogar, ki poklicno dela na računalnikom, ne poznam, ki bi imel težave z odvisnostjo. Ko računalnik uporabljaš kot orodje, od njega ne moreš postati odvisen. Komaj čakaš, da ga ugasneš. Odvisen postaneš, ko je preveč računalnika in tehnologije, sploh za zabavo. Pri tem namreč nič posebno dobrega ne spoznaš in se ničesar ne naučiš. Če se igraš, pa se je mogoče marsikaj naučiti, npr. pri igri, v kateri naštevaš ime, priimek, kraj, mesto, reko, rastlino na določeno črko. Opazili boste, da bom imel otrok pri iskanju besede na u težavo – našel bo slovenska imena, odkrival posebnosti … S tem pa to ni več samo zabava, ampak že učenje.

Jim v tem času dajemo žepnino?

Da. Zdaj imajo priložnost narediti strategije. Vprašamo jih: »Koliko denarja se ti bo nabralo, če bomo doma do junija? Kaj bi naredil z njim, koliko ga boš prihranil za pozneje?« Zdaj ima otrok čas premisliti, saj ne bo priložnosti, da bi ga tekel zapravit. Zato se lahko odloči in si to zapiše. Kajti potem bo prva želja spontana in bo šel denar zapravit. Če pogleda zapisano, pa se lahko spomni svojih odločitev in jih znova prevrednoti. Lahko si premisli, pomembno je, da ve, za kaj bo šel denar, kaj bo s tem dosegel, k čemu bo to pripomoglo. Tako hočeš nočeš varčuje, četudi tega prej ni znal.

Preberite še: Otrokocentrični starši otrokom kradejo otroštvo

Morda vas zanima tudi: Psihologinja Andreja Poljanec o karanteni: Majhen otrok te situacije ne razume