Marko Juhant: Boljše igrače kot starša na tleh še niso izumili

Z Markom Juhantom sva se srečala prvič. Čeprav spremljam njegove knjige o vzgoji in delo z mladimi, je v živo le še potrdil moja pričakovanja glede pomembnosti, ki jo nosi ne samo za otroke, temveč predvsem za sodobne starše, ki se pogosto izgubljamo med obilico informacij o vzgoji. Gospod Juhant je živa pripoved o tem, da življenja ne smemo jemati preresno, ter da se je dobro s težavami soočati razumsko in hkrati delovati intuitivno. Njegovi nasveti so pristni in iskreni ter se včasih berejo kot zares dobra komedija. In tako naj bi tudi sicer življenje živeli. Z Markom sva spregovorila o učinkovitih metodah, ki vam bodo koristili v razgibanem vsakdanjiku.

Koga bi zares morali vzgajati, sebe ali otroke?

Želim si, da bi vsi starši spoznali, da so otroci tisti, ki jih je treba vzgajati, partnerje pa je treba razvajati. To je pot, ki nas pripelje do trdne družine, pri čemer so otroci urejeni in bodo posledično tudi odraščali v skrbnem okolju, ki je zanje primerno. Če partnerja pazita drug na drugega, bo vse, kot mora biti.

Kaj se zgodi, ko se partnerja ne podpirata?

Takšne primere pogosto srečamo v trgovini, ko se otrok vede neprimerno, pri tem pa se starša prepirata med seboj v smislu: poglej, to počne, ker mu vse dovoliš. Med tem, ko se drugi partner brani, otrok veselo dela zgago naprej. Drug drugega hočeta vzgajati, namesto da bi vzgajala otroka.

Kaj je v resnici bolj pomembno, da smo pri vzgoji otrok iskreni ali načelni?

Če nismo iskreni, je vseeno, tudi če nismo načelni. Iskrenost je temelj vsemu. To pomeni, da smo resni v vsem, kar počnemo. Ko se z otroki šalimo, se zelo resno šalimo. To mora biti res vic, ker dobri vici so resni vici. Vsake stvari se moramo lotiti skrbno. Ko se odločimo, da se bomo deset minut z otroki hecali, to počnemo predano. Ko se z otrokom eno uro igramo, naj bo to zares igra. Iskrenost naj bo vedno na prvem mestu.

Kljub vsemu znanju, starši najpogosteje pademo na izpitu v trenutku, ko nas otroci vržejo iz tira. Kako si lahko pomagamo, da delujemo drugače?

Prvič tako, da pomislite, kolikokrat ste vi svoje starše spravili iz tira. Če se boste prepričevali, da sami takšni niste bili nikoli, takoj določite trenutek, ko boste svoje starše povprašali o tem, kako težavni ste bili v resnici. Načrtovanje lastnega obnašanja je ključ do uspeha, saj se boste po vsej verjetnosti v tem času že pomirili. To deluje namesto štetja do deset.

Pomislite tudi, ali vas je otrok morda spravil iz tira, ker imate prisotne priče pri vzgoji. To se ponavadi dogaja v javnosti. Razmislite, ali bi takšno vedenje doma dopustili. Ker če bi ga, potem je povsem dopustno, da ga pustite tudi vpričo drugih ljudi.

Če mu začnete šepetati, bo otrok hitro rekel, da ne sliši.

Tretji namig bi bil, da je otroku treba nekaj prišepniti na uho. Dobiti mora navodila. Ne derite se na otroka, saj mu potem ne bo treba poslušati. Če mu začnete šepetati, bo otrok hitro rekel, da ne sliši. 'Seveda ne slišiš, če pa noriš'. Poglejte, čisto potiho mu na ušesa povejte, kar želite, pa se bo otrok umiril. Samo zato, ker bo želel slišati, kar mu imate za povedati.

Zadnji nasvet je zelo preprost. Ko vam dvigne pokrov in veste, da vas bo vsak hip razneslo, najprej preverite, ali je v bližini kakšna lekarna. Če je, vstopite in kupite škatlico aspirinov. Na njej so zapisana navodila. Piše: 'Stran od otrok in na hladno'. Ta nasvet zna biti zelo primeren tudi za starše.

Katere so tiste stvari, ki so za otroke najbolj škodljive v današnjem času?

Obljuba, da je mogoče vse. Da vsakdo lahko dobi vse.

Druga je prav tako obljuba otroku, in sicer, ko mu rečemo, naj nam pove po resnici, pa se mu nič ne bo zgodilo. Ker so starši obljubili, da se otrokom nič ne bo zgodilo, ne odreagirajo in otrok ne doživi posledic svojega ravnanja. To otroci sčasoma izkoriščajo.

Tretja škodljiva stvar za otroke so dron starši. Nič več jim ne rečemo helikopterski starši, ampak dron starši, ki ves čas lebdijo nad otrokom in ga pretirano ščitijo.

Škodljivo je tudi to, da starši otroke na različne načine izključujejo iz vrstniške družbe. To so situacije, ki bi morale biti bistveno drugačne, če bi jih le starši zaznali bolj razumsko.

Ena najpomembnejših in škodljivih stvari pa je, da starši otroke premalo obremenijo. Otroke je treba obremeniti, saj je zanje ključno, da kdaj doživijo tudi težke stvari. Le tako bodo nase lahko ponosni in s svojimi izdelki zadovoljni. V primeru, da jim do izdelka ali rezultata ni težko priti, potem sledi zgolj olajšanje. Ko pa otroku uspe izvesti nekaj težkega, že načrtujejo, kako bi naredili nekaj v tem obsegu, ali še kaj težjega.

Pa je potem v redu, da starši otroke vpišejo na obilico dejavnosti, da bi jih obremenili?

To ni težko, to je samo obsežno. S toliko dejavnostmi samo dosežemo, da so otroci utrujeni, posledično pa se ničemur zares ne posvetijo. Ko otrok vstopi v osnovno šolo in doseže starost enajstih let, mora v razvoju doseči mojstrstvo. To je zanj ključnega pomena. V nečem mora postati dober. Igranje igric ne šteje, saj to ni prava bitka, temveč namišljena bitka. Lahko gre za šport, umetnost, lahko so to gradbene reči. Mogoče se spozna na rastline v gozdu, ki se uporabijo za čaj. Kar koli že je, pomembno je, da v eni stvari postane dober. Pri enajstih mora postati mojster.

Vedno več je otrok, ki prehitro postanejo majhni odrasli. Kako jih pripravimo, da se vsaj malce sprostijo?

Otrok mora biti vključen v gibanje. To zagotovo pomaga. Druga stvar, ki pomaga, pa je dotik kože na kožo. Spomnite se, kaj ste počeli kot majhni. Najboljša igra je, ko se starš uleže na tla in se igra z otroki. Boljše igrače še niso izumili.

Otrok mora do enajstega leta doseči mojstrstvo

Kakšen je vaš najboljši vzgojni recept?

Vzgoja ni nekaj, kar dosežeš in rečeš, zdaj smo pa tam. Nikoli nisi na cilju, vedno se pokažejo nova odprtja področja. Popolnoma vseeno je, ali se ta trenutek ukvarjate s tem, da učite otroka napisati svoje ime, ali se trudite, da vam otrok ne jezika nazaj. Vzgoja je pot iskanja. Ko pri treh ali štirih letih otrok ugotovi, da nista isto, odkrije tudi, da ima lastne želje. Če se zavedate, da je to zgolj obdobje, ki bo minilo, se ne obremenjujte po nepotrebnem. Najhuje je, ko vidim starše, ki so v stiski, pa jim nimam drugega za reči, kot to, da gre tudi v njihovem primeru samo za obdobje, ki bo minilo. Tudi moji otroci so tako kot vsi drugi imeli čisto vse razvojne muhe po spisku.

Kako se lahko prepričamo, da nekaj v vzgoji delamo prav?

Zelo preprosto. Ko otroku nekaj naročimo, zavije z očmi. Otrok to naredi takrat, ko si reče: 'saj sem vedel!' To pomeni, da ste vztrajni in to je edini signal, ki vam sporoča, da je otrok že vnaprej vedel, kaj boste rekli v določeni situaciji. Zdaj pa je treba le še tridesetkrat ali štiridesetkrat ponoviti, pa bo čez čas sam od sebe vedel kaj storiti.

Opažam, da se tako otroci kot odrasli premalo smejimo. Koliko je še upanja, da se vsi malce sprostimo?

Prva stvar, ki bi jo svetoval odraslim je, da nehajo gledati poročila. Po vsej verjetnosti zadnjih tisoč poročil niso izvedeli ničesar dobrega ali lepega, kar bi jih spravilo v smeh. Veliko bolje je, da se v tem času igrajo z otroki. Če otrok ni doma, pa naj se posvetijo svojemu partnerju, kar jih bo zagotovo sprostilo. Druga pomembna stvar se dotika dela in pridnosti. Nehajte verjeti v to, da je v življenju najbolj pomembno veliko delati in garati. Delati je treba premišljeno, z glavo, po pameti.

Torej so še razlogi za smeh?

Uf, tega je ogromno!

Tukaj si lahko preberete štiri hitre odzive na situacije, ki se nam pri vzgoji vsak dan dogajajo. Marko Juhant nam je namreč zaupal konkretne nasvete, kako se odzvati.

Priporočamo vam: Kako urediti omaro po metodi Marie Kondo - svetuje Tina Markun

Preberite še: Marko Juhant o fotografiranju otrok: Dajemo jim občutek lažne pomembnosti

Morda vas zanima tudi: Sesanje palca: Do kdaj je sprejemljivo in kako otroka odvaditi