Cilka Sadar: Od olimpijskih iger do tedna mode (INTERVJU)

Majska edicija tedna mode Mercedes-Benz Fashion Week Ljubljana je pred vrati, še preden pa modne brvi zavzamejo manekenke in manekeni v kreacijah domačih in tujih oblikovalskih imen, smo pokukali v delovni kotiček Cilke Sadar, mlade oblikovalke, ki bo svojo kolekcijo na tednu mode predstavila 11. maja.

Cilko Sadar smo Slovenci bolje spoznali kot deskarko prostega sloga, ki nas je leta 2010 zastopala na olimpijskih igrah v Kanadi in štiri leta zatem še v Sočiju, kjer pa je morala nastop zaradi poškodbe na treningu odpovedati. Na belih strminah jo sicer še vedno lahko srečate, le tekmovanja je opustila, svojo energijo pa usmerila v še eno od svojih ljubezni, oblikovanje. Čut za estetiko ji je bil sicer položen že v zibelko, saj je hči uspešne domače modne oblikovalke Almire Sadar in priznanega arhitekta Jurija Sadarja, njeno kolekcijo pa lahko delno ujamete že na fotografijah, ki smo jih ustvarili med intervjujem, tik preden jo pošlje na modno brv MBFWLJ. Poglejmo, kaj o njej nam je zaupala še pred premiero.

Na tednih mode smo vas že srečali, sicer med obiskovalci, ki so pršli na ogled kreacij Almire Sadar. Kako blizu vam je ta svet in kako se znajdete v njem?

Glede na to, da je mami modna oblikovalka, sem veliko revij obiskala že zaradi nje. Oblikovanje in vse v povezavi z dizajnom mi je bilo zanimivo že od nekdaj, zato sem se tudi odločila za študij v tej smeri. Ta svet mi je blizu, ko odraščaš v takšni družini in okolju, te potegne vase.

Mislite, da bi vas sicer potegnilo v ta svet, če vam ne bi bil že položen v zibelko?

Težko rečem. Ko si vedno v tem okolju in je toliko vplivov, ki ti ga približajo, si težko predstavljaš, da bi bilo kako drugače. Sicer pa doma nikoli nisem imela kakšnih namernih vplivov, da bi mi kdo vsiljeval, naj grem po podobni poti.

Kakšno izhodišče je biti iz družine, ki se ukvarja s sorodnim poslom? Gre za olajševalno okoliščino ali visoka pričakovanja? 

Zdi se mi super, da se doma vsi ukvarjamo s podobnimi stvarmi, saj se tako lahko bolj povezujemo, si pomagamo in se o tem pogovarjamo tako, da se dejansko razumemo. Kar pa se tiče pritiskov, jih nikoli nisem čutila, doma sploh ne, niti s strani družbe. Pa tudi če bi se kdo tak našel, mi je jasno, da me to ne bi smelo vzemirjati. Bolj pomembno mi je, da se dokažem sami sebi, kot pa komurkoli drugemu. 

Lani ste na natečaju Mercedes-Benz Fashion Weeka prejeli priznanje strokovne žirije, s tem pa tudi dobili priložnost za predstavitev na letošnji ediciji tedna mode. Žirijo ste navdušili z interpetacijo tradicionalnih slovenskih motivov skozi potiske, navdih pa ste našli v športni modi. Tokratna kolekcija, ki jo boste predstavili na MBFWLJ, je torej povsem nova?

Na ta natečaj sem se prijavila s kolekcijo, ki sem jo naredila za diplomsko delo. Letos delam še magisterij, tudi kolekcijo zanj pa sem delala pod mentorstvom Nataše Peršuh. Na študentskem tednu mode smo predstavili 7 lookov, kolekcijo pa sem nato nadaljevala in razširila. Letošnja kolekcija je torej povsem nova.

Kaj lahko pričakujemo v novi kolekciji, ki jo bomo na brvi MBFWLJ videli 11. maja? Kako ste jo sestavili? 

Vedno začneš z raziskavo. Nabereš fotografije, glasbo, vse stvari, ki te v tistem času navdihujejo in ugotoviš, kakšna estetika te privlači. Zame je bil to film Paris, Texas režiserja Wima Wendersa. To je režiser, ki je najprej ustvarjal bolj art filme, ta pa je bil njegov prvi z neko vsebino. Naj bi bil družinski, kar na koncu niti ni. A bolj kot to, se me je dotaknilo razpoloženje, mood, ki ga film ustvarja. Vse je malo zamegljeno, zabrisano, ne veš točno, kaj je res in kaj ne, obstaja vzporedna realnost in iskanje samega sebe. Iz naslova filma sem tako vzela dve obdobji. Kot Paris sem vzela pariško dekadenco, Fin de Siècle, konec stoletja in začetek La Belle Époque. Tu sem vzela detajle iz oblačil, ki so jih takrat nosili. Na drugi strani pa je Texas, od koder sem vzela divji zahod in detajle iz tega časa. Obe obdobji morda nista definirani z nekim zgodovinskim dogodkom, ampak sta zelo pravljični. V smislu, da ne razmišljamo točno o letnicah, kdaj se je to dogajalo, pa vendar vsi poznamo kavbojce in modne Francozinje. V kolekciji so torej detajli iz teh dveh obdobij, ki sem jih aplicirala na različne silhuete.

V resnici je v kolekciji ogromno nekih tehnik …

Veliko sem delala tudi svojih tekstilij, plašč iz umetnega krzna sem na primer brila na roke, da je postal takšen vzorec. Tudi kravji vzorec sem iz kož razvila sama, stvari iz džinsa sem barvala sama, jopo, ki ima ostanek filca, sem pletla sama … Oboje mi je zelo zanimivo, tako razvijati tekstilje, kot potem vse povezati v celoto. 

Ustvarjate zgolj žensko modo ali bo kakšen kos tudi moški? 

Na MBFWLJ bom predstavila tudi dva moška looka. Ne želim se preveč opredeljevati. Morda je več poudarka na ženskih kosih, a v glavi sem imela vedno še predstavo, kako bi bil look videti v moški različici. Zakaj pa ne. 

Oblikovanje tekstilij ste torej tudi doštudirali. Kako pomembna se vam v svetu modnega oblikovanja zdi formalna izobrazba? 

Odvisno od človeka. Izobrazba ni nujno potrebna, lahko si samouk. Vseeno pa se mi zdi super, da študiramo in faks je zelo uporaben, sploh zato, ker stvari spoznavaš postopoma. Ena plat je tehnična, ki je zelo pomembna. Na faksu se učimo vse, od možnosti šivov, kako se kroji, barva, plete, tke ali riše, dobiš veliko tehničnega znanja. Potem pa je tu še teoretični del, od zgodovine umetnosti, dizajna, oblačenja. Seveda pa imaš na faksu še podporo profesorjev, ki te vodijo skozi glavni predmet, oblikovanje oblačil in oblikovanje tekstilij, pri čemer je dobro imeti mentorja, ki te vodi, da sploh razumeš, kam moraš priti. Načeloma se marsičesa lahko vsak priuči tudi sam, a pri sebi vem, da mi je faks dal veliko že iz vidika discipline in neke časovnice, po kateri sem videla svoj napredek. Če se tega lotevaš sam in brez neke kritične osebe nad seboj, težko veš, kaj delaš narobe. Se pa pozna tudi to, da sem šla v prvi letnik faksa takoj po gimnaziji in vmes zaradi bordanja malo manj hodila na faks. Zdaj šele vidim razliko, ko si malo starejši in bolj zrel, veliko lažje razumeš določene stvari. Včasih moraš za stvari dozoreti.

Kje se srečata deskanje na snegu in modno oblikovanje? 

V otroštvu sem trenirala gimnastiko. Ko sem nehala s tem, sem poskusila veliko različnih športov, nato odkrila bordanje, kar se je razvilo v nekaj zelo resnega. Sama se nikoli nisem imela za neko ekstremno športnico. Nisem človek, ki bi po treh dnevih ležanja rekel, "Joj, moram migat." V bistvu lahko še naprej malo ležim (smeh). Ampak v otroštvu sem imela veliko energije in že takrat mi je bila stroga disciplina všeč.

To trdo delo pri gimnastiki mi je pasalo, zato se mi zdi, da mi je tudi kasneje pri bordanju vse šlo precej hitreje in lažje. Bordanje je šport, podoben skejtanju. Ni zares šport, ampak bolj subkultura. Gre tudi za to, kako se oblačiš, kako se obnašaš, kako govoriš … V bistvu ne rečeš, da greš trenirat, ampak greš pač bordat, oziroma "furat". Vse skupaj je bolj sproščeno. Bordanje sem vedno dojemala bolj kot nek hobi, v katerem sem res uživala, ne pa kot resno kariero. A kar nekako se je zgodilo, da je postalo tudi to.

Kako se torej povezuje z modo? Bordanje, skejtanje, surfanje so športi, ki so tesno povezani z modo. Osebni stil je pri vseh pomemben, kar mi je bilo od nekdaj všeč. Tudi meni je bilo vedno pomembno, kaj imam na bordu oblečeno. Če nisem imela kombinezona, ki mi je bil všeč, se mi je zdelo, da mi je šlo slabše (smeh). Ravno zaradi teh močnih subkultur, se bordanje in moda precej povezujeta. In mislim, da je bil to lep prehod. Poleg tega pa, karkoli naredim v modi, tudi če eksperimentiram, na koncu vedno ustvarim nekaj, kar je casual in nosljivo. Vsaj upam (smeh).

Na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju ste zastopali Slovenijo, a ste morali zaradi poškodbe na treningu nastop odpovedati. Ste zimsko opremo za tem pospravili globoko v klet?

Ne, sploh ne. V Sočiju sem si poškodovala koleno, takoj šla na operacijo, nato me je čakalo osem mesecev rehabilitacije. Potem sem spet začela bordat, še za eno sezono, ampak nisem bila še zares pripravljena za tekmovanja. Nekako sem tipala, če sploh še imam motivacijo, a sem si na koncu tiste sezone spet poškodovala koleno. Tako sem se odločila, da s tem zaključim. Še vedno grem pozimi na bord, včasih celo na smuči, ampak le še zase. Vseeno pa mislim, da poškodbe niso bile glavni razlog, da sem nehala. Bolj je šlo za to, da je bilo bordanje zame vedno bolj hobi, kot pa kariera. In za nek hobi je vse skupaj trajalo že dolgo. Podzavestno sem se hotela počasi posvetiti nečemu, kar bi želela v življenju konkretno početi. Poleg tega se mi zdi, da te je z leti vedno bolj strah in sama res nisem adrenalinski človek, vse skupaj pa je postalo že precej ekstremno. Nisem imela več toliko motivacije in razloga, zakaj bi nadaljevala, čeprav sem v tem uživala, a poškodba je bila prikladna priložnost, da neham. 

Vaš umik iz tekmovanj je bil precej subtilen …

Res nisem najboljša z družbenimi omrežji (smeh). Težko kar malo pišem o tem, kaj se mi dogaja, niti razmišljala nisem o tem, da bi kje objavila, da se poslavljam. Bolj se mi je zdelo pomembno, da sem sama pri sebi vedela, zakaj sem se tako odločila in da je odločitev prava.

Namesto na belih strminah vas bomo odslej torej videli v zakulisju modnih brvi?

Tako kaže (smeh).

Greste po stopinjah Almire Sadar ali je vaša vizija povsem drugačna?

Zaenkrat še težko konkretno razmišljam o tem, ali bi imela svojo znamko in trgovinico ter kako začeti. Razmišljam tudi o tem, da bi šla še študirat ali delat kam v tujino. Rada bi preizkusila čim več različnih vej tega sveta, da najprej odkrijem, kaj mi najbolj leži.

Si morda lahko obetamo kakšno družinsko sodelovanje? 

V bistvu z mami tako ali tako vedno sodelujeva, ko se pogovarjava o teh stvareh (smeh). Ena drugi pogosto pomagava. Ampak, da bi uradno kaj ustvarili skupaj, o tem pa niti še nisva govorili.

Kako prijazna je Slovenija za mlade oblikovalce, ki se želijo uveljaviti na trgu? 

Mislim, da so začetki povsod težki. Podpora pri nas je. Že primer Mercedes-Benz Fashion Weeka, ki je dal mladim oblikovalcem možnost, da tam predstavimo svoje kolekcije, je super. Za to sem res hvaležna in vesela. Res pa je tudi, da v Sloveniji ni toliko industrije in se včasih zdi težje. Po drugi strani pa je v kakšnem Londonu toliko večja konkurenca. In vse je dražje. Marsikateri mladi oblikovalci se ne zavedajo, kaj pomeni imeti svojo znamko. Na začetku lahko sešiješ po eno stvar. A če se želiš to iti resno, moraš imeti poslovni načrt, načrt za proizvodnjo, kje in kdo bo to delal … Že če so majhne številke kosov, moraš razmišljati o tem.

A zdi se mi, da so pogoji zadnje čase precej boljši. Tudi ljudje so vedno bolj modno ozaveščeni, še posebej mladi. S tem valom ulične mode se mi zdi, da tudi mladi razmišljamo o tem, od kod je obleka, kdo jo je naredil in to je lahko dobro za domači trg. Res pa je, da takšna oblačila niso najcenejša. Tudi, če smo mladi oblikovalci, ne moremo konkurirati hitri modi. In ljudje niso navajeni na takšne cene. Vseeno pa se nekaj dogaja, kar je dober znak.

Kaj šteje več, trdo delo ali talent?

Mislim, da trdo delo. Talent je težko definirati. Več kot veš, več lahko narediš. Če trdo delaš, boš več znal in vedel, tako lahko napreduješ. Tudi pri ustvarjanju je tako – več kot veš o umetnosti in zgodovini, politiki, dogajanju v svetu, več imaš vplivov in širine, črpaš lahko iz povsod in to se vse povezuje. Talent je lahko le dodatna zvezdica, ki ti je v pomoč.

Na katerega od svojih projektov – ne nujno povezanih z modo – ste najbolj ponosni?

Mogoče kar na to kolekcijo. Predvsem zato, ker še nikoli prej nisem naredila tako obsežne in vanjo vložila toliko časa.

11 KRATKIH:

Najljubši kos garderobe: Čevlji!

Modni trend, ki ga nikoli ne bi posvojila: Mislim, da v tem primeru obvelja –

nikoli ne reci nikoli.

Ustvarjalec, ki mu moramo slediti: Miuccia Prada!

Pesem, ki je trenutno na repeat: Throwback malo za šalo – All Saints, Never Ever.

Serija, ki jo moramo videti: The Wire in Brooklyn Nine-Nine.

Knjiga, ki si jo moramo prebrati: Rada imam detektivke. Priporočam Jo Nesbø.

Če ne bi živela v Sloveniji, bi me našli: Težko rečem. Morda v Londonu. Ali Hong Kongu. Morda v New Yorku.

Najljubši kotiček v Ljubljani: Doma! Ali pa v Magdi.

Leto brez zime: Ni pravo leto!

Če bi imela supermoč: Bi se teleportirala, da mi ne bi bilo treba leteti.

Na MBFWLJ komaj čakam: Sari Valenci in Tjašo Zalar. Del stvari, ki jih pripravljata, sem že ujela, a nikoli ne moreš točno vedeti, kako bo vse videti kot celota. Zato komaj čakam, da vidim vse skupaj!

Avtorica: Maja Fister
Foto: Črt Piksi