Hana Karim: Oblikovalka, ki jo med delom lahko opazujete kar z ulice

Hana Karim je ena tistih umetnic, ki se pri svojem delu obvezno umaže, a ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Čeprav ima z glino zaradi njene nepredvidljive narave včasih ljubezensko-sovražno razmerje.

V studiu nas je nasmejana pričakala z razmršeno figo in zavihanimi rokavi. Med pogovorom o njenem delu in ustvarjanju pa je počela prav to – ustvarjala. Odrezala je kos gline in ga postavila na lončarsko vreteno. "To je precej vzemirljiv del procesa, ker še ne vem točno, kaj bo iz surove gline zares nastalo," zaupa Hana in zavrti vreteno …

Dekle iz umetniške družine, ki bi skoraj zaplavalo v novinarske vode

Hana prihaja iz umetniške družine. Oče je priznan slikar Azad Karim, mama, Silva Karim, pa je likovna pedagoginja, keramičarka in ilustratorka. Ravno zato so bili že v njenem otroštvu vsi prepričani, da bo v te vode zaneslo tudi njo. Razen Hane.

"Pravzaprav sem želela postati novinarka. V srednji šoli sem redko ustvarjala in domačega ateljeja, kjer ustvarjajo starši, dolgo sploh nisem uporabljala," o svojih začetnih kariernih idejah pove Hana. "Te prednosti se nisem zavedala dokler se nisem podala v te vode. Ampak, ko te enkrat preplavi želja po ustvarjanju, se je ne moreš več znebiti. Vedno sem imela rada umetnost, doma je bila vedno prisotna, a ne vsiljiva. Že kot majhna punčka sem se družila z ljudmi iz umetniškega sveta, saj so v njem tudi moji starši. Svet umetnosti je bil vedno del mojega življenja, a se sploh nisem zavedala, da sem z njem tako zaznamovana," pravi oblikovalka.

Od nakita do uporabne keramike

Hanini izdelki nosijo prepoznaven pečat – ljubiteljica metalik barv prisega še na osnovne tone, mat belo in črno, pri srcu pa ji je tudi rumena. Pred kratkim je na svoje kreacije pustila še pastelnim barvam. Njen nakit, ki presega funkcijo okraševanja in je bliže skulpturi, smo lahko pred kratkim videli na ljubljanskem tednu mode. Poleg tega pa se je njeno ustvarjanje preselilo še na vreteno. Čeprav ga ima njena mama v svojem studiu že leta, ga Hana dolgo ni niti pogledala. Dokler si ni zaželela svojih skodelic.

"Vedno sem govorila, da te vreteno le omejuje pri ustvarjanju, zato me nikoli ni zanimalo. Morda imaš na njem res manj svobode, a predstavlja nek neverjeten izziv," pove Hana, medtem ko prav na vretenu centrira kos gline.

Ko je začela z oblikovanjem, si ni predstavljala, da bo od tega nekoč živela

Hanini unikatni in ročno izdelani kosi so na trgu že osem let, a odnos Slovencev do domačega oblikovanja je bil takrat nekoliko bolj zadržan. Hana je danes samozaposlena v kulturi kot unikatna oblikovalka, torej se od tega načeloma preživlja. "Ko sem začela, se mi ni zdelo, da bodo ljudje tako naklonjeni unikatnim izdelkom, a z leti se stvari spreminjajo," pove Hana.

"Smo zanimiva družba. Na eni strani smo zasuti z izdelki, ki so sicer estetsko dovršeni, poceni in dostopni, ampak masovno proizvedeni in ne najbolj kakovostni. Na drugi strani pa kup ljudi ročno izdeluje stvari. Zahvaljujoč družbenim omrežjem, kot sta Instagram in Pinterest, se je pogled na te stvari korenito spremenil. Ljudje si želijo izražati svoj stil, ne samo skozi modo in oblačila, ampak tudi skozi to, kakšne stvari jedo, iz kje jih jedo, kakšen dom imajo, kaj imajo na policah … Takšne stvari so postale pomembne. Vsak si želi biti izviren in unikaten. So ljudje, ki si želijo imeti ekskluzivne stvari, ki se jih ne da podvajati. V tem času zato sploh ni tako slabo biti keramičar, oziroma kakršenkoli rokodelec. Ni najbolj romantično, je pa fino. Mislim, da je to dober čas za nas umetnike," pove ustvarjalka.

Biti ustvarjalec ni vedno romantično, še vedno je to lahko le služba

Hana je pred kratkim odprla tudi svojo spletno trgovino, kjer lahko najdete uporabno keramiko, pa tudi nakit – njene slavne keramične ptice. Dela zato ne manjka, še posebej, če sam skrbiš za proizvodnjo in prodajo, hkrati pa delaš s keramiko, ki je počasen medij. "Biti ustvarjalec ni vedno tako romantično, kot se sliši, še vedno je to lahko služba," pove Hana, ki pogosto sliši kakšno romantično primerjavo njenega dela in filma Duh (Ghost), s katerim sta Demi Moore in Patrick Swayze za ustvarjanje z glino navdušila kup gledalk.

"Biti mlad umetnik, ki si s tem služi kruh, pomeni, da temu prilagodiš svoj urnik in delo," pravi Hana, ki je ob najinem pogovoru po nekaj tednih prvič ustvarjala le zase, za dušo in ne zgolj po službeni dolžnosti.

Studio, kjer lahko ustvarjalce ujamete pri delu ali pa se jim kar pridružite

Mlada oblikovalka se je pred kratkim preselila v Ljubljano, iz domačega studia pa je maja preselila tudi delovni kotiček. Zdaj ustvarja v APOKU (Atelje za poslikavo in oblikovanje keramike), kjer jo lahko med delom ujamete kar skozi okno ateljeja. Pravzaprav si v ateljeju lahko poslikate tudi svoje umetnine, kako ustvarjati še iz surove gline pa vam lahko pokaže kar Hana, ki je po izobrazbi sicer profesorica likovne umetnosti. V studiu občasno namreč organizirajo tudi delavnice.

"Če si v tem vsak dan, ti je samoumevno ustvarjat, a ob delavnicah z ljudmi, ki se nikoli niso srečali z glino, se šele spomnim, da nima vsak priložnosti biti ustvarjalen že v svoji službi. Super je, da to strast lahko prenašam naprej," pravi Hana.

"Najboljši občutek je, ko odpreš peč in vidiš končni izdelek"

Do konca leta jo čaka še nekaj projektov, decembra pa se odpravlja na umetniški oddih v London, kjer bo obiskala tamkajšnje studie in nadgrajevala svoje znanje.

In kaj je med najinim pogovorom nastalo izpod Haninih rok? Vaza! A njeno delo tu še ni končano. Vazo bo naslednji dan, ko se glina malo posuši, postružila in popravila morebitne linije. Glina se nato suši še kakšne 4 dni, potem gre v peč na prvo žganje na 1200 stopinj Celzija. Ker se mora glina počasi segreti in počasi ohlajati, izdelki v peči ostanejo vso noč in vanjo pokuka šele naslednje popoldne. Potem nanje nanese barve in glazirane izdelke še enkrat postavi v peč.

"Ne uspe vedno tako, ko si si zamislil. Včasih kaj popoka, drugič se ovije. Vse je del procesa, zato moraš biti potrpežljiv," pravi Hana, ki ji najboljši del ustvarjanja s keramiko predstavlja prav ciljna ravnina – "ko odpreš peč in vidiš končni izdelek".

Fotografije in besedilo: Maja Fister