INTERVJU, Mimi Antolović: Fotografinja, ki je ne boste zlahka ujeli v fotografski objektiv

Mimi Antolović je fotografinja, katere dela ni težko spregledati. A intervjujev z njo ne boste našli prav veliko. Raje kot pred njim, stoji za objektivom, njeno delo pa govori samo zase. Fotografinja s Ptuja, ki že več let deluje v prestolnici, se je v rani mladosti urila pri priznanem mojstru fotografije Stojanu Kerblerju, sanjala o vojnem poročanju, nato delala pri Diegu Andresu Gomezu, danes pa je ena najopaznejših ustvarjalk v lepotni in modni fotografiji. 

V Mičninem intervjuju nam je zaupala o svojih začetkih, pridobivanju znanja in šoli za življenje, pa o ključnih lastnostih dobrih portretov, Instagramu, (pre)dolgih delavnikih freelancerjev in še čem …

Na enega prvih fotografskih tečajev ste se prijavili že v osnovni šoli, a menda zato, ker ste si želeli postati novinarka? Kdaj je pisano besedo izpodrinila fotografija? 

Hotela sem biti poročevalka iz vojnih območij. Takrat sem še mislila, da lahko spremenim svet in bo končno pravičen. A sem se med razpadom Jugoslavije zavedla, da to ne gre kar tako. Na zagrebški postaji sem fotografirala begunce in ko sem videla vso to bolečino, sem dojela, da spremeniti sveta ne bo tako enostavno. 

Besede oziroma zgodbe sem tako začela postavljati v fotografije, za to pa je verjetno kriva temnica pri Stojanu Kerblerju, ki me je očarala. Fotografije so postale moj način izražanja, ki mi je bil tudi lažji od pisanja. Pri tem je imel veliko vlogo tudi moj oče, ki si je študij medicine financiral s fotografijo in ta me je vedno obdajala.

Kako so bili videti vaši fotografski začetki v kariernem smislu?

Ta pot se je odvila sama po sebi. Nikoli se nisem smatrala za nekega hudo talentiranega fotografa, ki bo od fotografije živel. Mislila sem, da bo to del mene, a ne tako pomemben del. Ker nisem bila najbolj pridna v šoli, si nisem obetala nekega hudega poklica. Ciljala sem na kakšen foto ali oblikovalski studio, vedno me je zanimalo tudi oglaševanje – že v osnovni šoli sem pisala esej za malo maturo na to temo. Nisem pa bila preveč ambiciozna, a zgodba se je odvila sama po sebi. 

Nato sem začela delati v Manjani, fotografskem ateljeju Diega Andresa Gomeza. Tam smo poskrbeli za vse možne časopise, kampanje, črno-bele, barvne, ročno narejene fotografije … Tam sem se učila in prišla v stik z raznimi velikimi fotografi, asistirala vsem mogočim in širila znanje. Nisem si niti drznila pomisliti, da bi kdaj fotografirala za Elle ali kakšen Vogue …

A post shared by Mimi Antolovic (@mimiantolovic) on Jul 5, 2017 at 2:00am PDT

Danes ni modnega in lepotnega navdušenca, ki ne bi že naletel na fotografijo s podpisom Mimi Antolović. Kaj vas je potegnilo v ta svet? 

V resnici sem bolj portetist, lepotni fotograf, ki zraven dela tudi modo. Moji začetki so bili sociološko-psihološki portreti, zanimal me je navaden človek – delavec, otrok, mama, sosed na balkonu in črno-bela fotografija … iz tega portreta sem šla v lepoto. Lepotni segment je torej kozmetika – Afrodita je eno mojih najljubših sodelovanj, moda pa mi predstavlja nek poligon za igranje, izživljanje in kreativnost. To je bonus nagrada pri poklicu. Sebe imam za lepotno fotografinjo, čeprav me ima večina za modno. Danes je to postal nek miks obojega in skoraj ni več neke stroge ločnice. 

Zdi se, da je to v današnjem svetu postal običaj na vseh področjih – vsi postajajo izvedenci za vse, specializiranih le za eno pa ostaja vedno manj …

Morda res. Ampak v svetu te proda specifika. Zame bi bil že beauty preširok. Prej si te zapomnijo, če v kozmetiki veliko delaš na primer z zelenjem ali pa z vodnimi splashi … skratka, da si v nečem specializiran. Če imaš to in delaš dobro, lahko v svetu držiš neko ceno. Mene zaenkrat še vedno mika preveč različnih stvari.

Kako pa je s tem pri nas? 

Ker je res majhen trg, merila niso ista. Zato se stvari obračajo malo drugače in so meje zabrisane.

A post shared by Mimi Antolovic (@mimiantolovic) on Apr 13, 2017 at 11:56pm PDT

Kakšen je torej dober portret? 

Tak, ki nekaj pove. Mora pritegnit. Mora ti prikazati tega človeka.

Torej ga mora fotograf najprej sploh spoznati? 

Lahko ga da v svoje okolje in v svojo zgodbo, ampak to ni osebni portret. Pri tem pa moraš s človekom komunicirati, ga včasih tudi provocirati, da pokaže kakšno emocijo in se izrazi. 

Je osebni portret lahko dober v prvih petih minutah fotografiranja, tudi če portretiranca prvič vidite? 

Lahko. Če ga znaš premaknit. Če ti zaupa. Tu zadaj je veliko psihologije. A rekla bi, da so ti portreti ponavadi boljši v drugo.

Tisti, ki so že stopili pred vaš objektiv, pravijo, da je pri delu z vami najboljši občutek domačnosti. Je delo fotografa, ob katerem portretiranci niso sproščeni, sploh lahko dobro? 

Sama sovražim biti pred objektivom, zato čisto razumem, da je to lahko za koga neprijetno. Zato poskusim čim bolj upoštevati to možnost in jim pomagati. Človeka moraš sprostiti, malo pomasirati in dati vedeti, da ne boš uporabil vseh fotk, ampak samo peščico najboljših. Že profesionalen model ni na vsaki fotografiji dober, mora se poklopit. Včasih se pač od mnogih posreči le ena fotografija. Pri nas editoriale na primer snemamo en dan. V tujini za Vogue to lahko delajo tudi en teden. Priprava, testni shot, obleke … Mi te možnosti nimamo in mislim, da smo dobro zverzirani, da lahko to vseeno speljemo na takšni ravni.

A post shared by Mimi Antolovic (@mimiantolovic) on May 2, 2017 at 12:13am PDT

Kakšno vlogo ima pri fotografiji uradna izobrazba? Sami niste študirali v tej smeri? 

Moj stik s fotografi, ki k meni pridejo asistirat iz šole, je ta, da zelo dobro poznajo pravila in idealne pogoje, a tega v resnici ni. Tudi pravilna osvetlitev za portret je že passe, to bi lahko v šolah že posodobili. Zlati rez ostane, ampak drugo pa …

Vseeno pa mi je žal, da v mladosti nisem dobila bitke s starši, da bi šla na srednjo fotografsko šolo. Čeprav je to po svoje mogoče čisto v redu, saj sem bila precej problematičen pubertetnik in kdo ve, kdaj bi bilo danes z mano (smeh). V prvem letniku sem poskušala namerno pasti letnik, da bi me starši prepisali na fotografsko. Bili so res strogi in ko gledam nazaj … res sta pretiravala. Ampak vprašanje je, če bi me še tako zanimalo, če bi popustila …

V prvi vrsti vas torej povezujemo z modno in lepotno fotografijo. Vam je kakšna druga smer še posebej pri srcu?  

Still life (op, p. tihožitja), torej kompozicije s parfumi, tega sem včasih delala ogromno. Ampak danes je izgubilo vrednost, ker to lepijo na neka ozadja in se retušira, ni več tako pomembno, da je dobra fotografija. Pa detajli, kakšne ustnice, hrana … Vse to in še mnogo drugega, ampak kakšnih stvari bolje, da se ne lotim. 

Vedno raje eksperimentiram s svetlobo, trenutno so ena od obsesij silhuete in delna osvetlitev. Igranje s svetlobo me bo vedno zanimalo!

A post shared by Mimi Antolovic (@mimiantolovic) on Dec 3, 2017 at 4:50am PST

Kako je na fotografijo in delo fotografov vplival vzpon družbenih omrežij, predvsem Instagrama, kjer je že vsakdo model in fotograf, če ne kar oboje v enem?

Včasih smo imeli booke, danes moramo imeti to. Žal je to resnica. Ne govorim za naročnike od prej, ki te poznajo in vedo. Za nove bi pa moral narediti marsikaj, dobiti followerje, da lahko delaš, kar rad delaš, kar je absurdno. Da delo dobi nekdo z manj izkušenj in znanja, ampak z več sledilci, je hecno. Hecno je tudi, ko vidiš neke fotografske legende, ki imajo veliko manj sledilcev, kot nekdo, ki se pač znajde. Na koncu vedno zmagajo izkušnje in kvaliteta. Vsaj pri tistih projektih, naročnikih, ki jim je to pomembno. 

Vseeno pa so prav zaradi Instagrama ljudje začeli dobivati tisti estetski čut za dobre fotografije …  

Misliš? Predvsem za bolj manipulirane fotografije. Kar me skrbi. Ljudje naredijo in pogledajo veliko več fotografij kot kdajkoli prej, a hkrati ne znajo ločiti med dobro fotografijo in dobrimi filtrčki. To ni estetski čut.

Ko sva pri filtrih. Kako pa je z obdelavo fotografij? Ima večjo težo sama produkcija ali posprodukcija? 

Manipulacija fotografij je stara toliko, kot fotografija sama. Vedno se je izboljševalo, porihtalo kontrast, črnine, beline, risalo na negative, praskalo … retuša je prisotna od nekdaj. Tudi digitalno fotko je treba pokorigirati vsaj osnove. Ampak tisti sneg čez obraz, ki ga zmehča do neprepoznavnosti in da to uporabljajo stilisti, vizažisti in ljudje iz foha, ni prav. Mislim, da smo dolžni ljudi o tem izobraževat. Motila me je faza v 2000, ko so bile retuše tako plastične. Ne vem, zakaj se to ljudem dopade, nihče ni videti takšen!

A post shared by Mimi Antolovic (@mimiantolovic) on Sep 29, 2017 at 5:29am PDT

Kakšno ekipo zahteva dober lepotni editorial? 

Vizažist, frizer, če so oblačila, tudi stilist – takrat se stajling prilagaja vizažistu in frizuri, pri modnem editorialu pa obratno. Potem sta še retušer in asistent, model, fotograf, potrebuješ pa še studio. 

Posneli ste tudi kup naslovnic za revije kot so Modna, Elle in Cosmopolitan. Koliko manevrskega prostora pri teh ostane za kreativnost?

Naslovnice so žal postale podlage za besedilo. Ampak se da, če imaš dober odnos z urednikom in ekipo. 

O kakovosti vašega dela priča tudi nagrada za najboljšo modno fotografinja Elle Style Awards iz leta 2013. Kaj vam pomenijo takšna priznanja? 

Take stvari mi veliko pomenijo. Če kdo opazi tvoj trud, ceni tvoje deli in ti da nek naziv, pa četudi skupaj z njim ne pridejo milijonski posli, mi to res veliko pomeni in mi je dovolj.

Kaj pri fotografiji kot poslu vam gre najbolj na živce?

Da mi naročniki ne znajo točno povedati, kaj bi radi. Če ti nekaj poskušaš in testiraš, iz tega ne boš dobil kakovostega produkta, ampak zgolj skupek testov. 

Fotografom se pogosto dogaja, da so njihove fotografije objavljene brez navedbe avtorstva, kaj šele plačila. Kako se spopadate s tem? 

Nekaj časa se s tem ukvarjaš, potem pa to predaš svojemu agentu, ki to zelo hitro uredi po pravni poti. Potem ti ponudijo nek honorar za ukradene fotke ali pa jih umaknejo. Bolj me motijo namerne manipulacije, ko jim fotografije narediš za eno stvar, oni pa jih uporabijo še kje drugje.

A post shared by Mimi Antolovic (@mimiantolovic) on Oct 4, 2017 at 9:52am PDT

Imate v svojem portelju kakšno najljubšo fotografijo? Lahko izberete le eno? 

Ne. Pogled na fotke je stvar emocije, ki si jo imel na snemanju. Fino je, da to naredi nekdo drug, ker ima distanco, jaz je nimam. 

In koliko ur ima vaš delovni dan?  

Kaj je to delovnik? Ne vem, kaj je urnik, delo je delo. Zadnjič sem videla nek članek na Facebooku, da imamo s.p.-jevci na dan 10 minut časa zase. Nisem ga niti odprla, ker vem, da jih imam v resnici 5.

Avtor: Maja Fister

Foto: Mimi Antolović/Instagram