Maja Šebenik Sheby: Ko sem izdala prvi komad, sem se počutila samo, danes pa ...

V tokratnem Mičninem intervjuju smo klepetali z Majo Šebenik, ki ustvarja pod umetniškim imenom Sheby. Ukvarja se z glasbo, piše svoja besedila, njene pesmi pa se žanrsko vrtijo med R&B-jem in hip hopom.

Je tudi ena redkih žensk, ki je zaplavala v new age valu slovenskih traperjev, ki burkajo domačo glasbeno sceno, letos pa bomo dočakali tudi njen prvi album. O njenih začetkih, swagu, trenirkah, videospotih, o tem, kako je zaradi glasbe skoraj pustila faks in o ženskem ljubosumju sva klepetali ob prvi pomladni kavi … 

Kako dolgo se že ukvarjate z glasbo, kdaj ste se se je lotili bolj resno?

Peti sem začela konec osnovne šole, nekako tako, da se ugotovila, da moj glas sploh ne zveni slabo (smeh). Začelo se je z nedolžnimi nastopi na šoli in pevskimi vajami, prvi večji projekt, povezan z glasbo, za katerega lahko rečem, da je pomenil nekaj več, je prišel leta 2012. Takrat sem nastopila na šovu X Factor, kar je bil tudi moj prvi nastop na odru, kjer me je nekdo dejansko ocenjeval.

Odskočna deska je bil torej X Factor. Ste na tej točki ugotovili, da se želite s tem ukvarjati profesionalno? 

Tako je. Ta izkušnja je bila res intenzivna in nekaj posebnega. Cele dneve smo preživeli na televiziji, imeli velike nastope in se spoznali s produkcijo. Bilo je naporno, a vsak del procesa mi je bil všeč. Takrat sem se odločila, da si želim tega še več. 

Prav na tem šovu ste nastopali kot del zasedbe S.W.A.G. Kaj je za vas tisti pravi "swag" in kako velik del vaše pojave je danes? 

Prijavile smo se vsaka zase, kot solistke, a so nas v šovu sestavili v skupino. Ime ni bilo ravno naša ideja (smeh). Raje kot swag imam besedo sauce, ki predstavlja isto stvar, čeprav je oba pojma malo težje pojasniti. Na primer, vsi se lahko oblečemo enako, a tvoj sauce je tisti, ki te bo delal drugačnega od ostalih. Se pravi tvoja osebnost v kombinaciji z videzom in tem, kako stvari nosiš.

Svojo glasbo pišete sami … Kaj vam ustvarjanje pomeni? 

Pisanje lastne glasbe je bilo zame na začetku neko povsem nedolžno ustvarjanje, potem pa sem ugotovila, da besedila pišem precej iz osebnih izkušenj. Glasba je postala moja terapija. To je sredstvo, prek katerega se najlažje izražam. Poleg tega je glasba precej široka, gre za celo podobo, kdo si kot osebnost in grajenje vsega tega okoli nje, mi je še toliko bolj zanimivo. 

Kako nastajajo vaša besedila, kakšen je ustvarjalni proces?

Zdaj, ko sem začela res veliko pisati za album, se mi dogaja, da začenjam živeti svoje tekste. Vedno jih imam v glavi. Ko se mi zgodi kakšna stvar, si jo zapišem. Lahko je to ideja samo za eno besedo, za katero se mi zdi, da se sliši dobro, ko jo zapojem. Lahko pa je to ideja za cel komad in spišem dva verza v trenutku. To je potem nek nabor idej in misli, ki jih šele potem, ko dobim instrumentalno osnovo, sestavim v zgodbo. Najprej postavim vokalno linijo, na to pa potem nizam besedilo. Redko pa se zgodi, da kakšna ideja ostane taka, kot je bila prvotno. Veliko je fleksibilnosti in piljenja.

Kako glasbenik v nastajanju sploh začne svojo kariero? Kako sploh veš, kaj in koga potrebuješ, na koga se obrniti in kako začeti ustvarjati?

Pri meni je bilo veliko samoiniciativnosti. Na začetku sem pela na podlage znanih komadov, ki so mi bili všeč. Potem pa sem te coverje pošiljala ljudem, ki so delali glasbo. Tistih nekaj, ki sem jih pač poznala. Lahko rečem, da sem na tej točki končno našla ljudi, ki res razumejo moj zvok in kako hočem zveneti. V Sloveniji je res peščica producentov, ki to znajo. 

Pa vas glede na majhnost trga vleče tudi v tujino? 

Že zdaj imam napisanih par komadov v angleščini. Vleče me in kakorkoli obrnem, za ta žanr, v katerem ustvarjam, je naš prostor res majhen. Včasih imaš občutek, da delaš za nikogar. Stvari, ki so drugačne in kakovostne, a zanje še ni prostora, saj jih ceni in razume premajhen del publike. To je razlog, da me vleče ven. A vseeno želim najprej videti, kaj lahko naredim doma. Potem pa bomo videli za naprej. Za glasbo je verjetno Los Angeles najbolj idealen …

Velik del vaše poti je tudi moda. Kako se skozi njo izražate in kako se to dvoje povezuje? 

V drugem letniku študija modnega oblikovanja se mi je zgodilo to, da sem želela pustiti faks. Ker me je res potegnilo v glasbo. Faks sem imela rada, a nisem mogla biti povsod. Na koncu sem se vseeno odločila, da dokončam in v naslednjem letniku sem modo navezala na glasbo. Okoli svoje glasbe in imidža sem naredila kolekcijo oblačil, ki smo jih uporabili tudi v spotu. Takrat sem ugotovila, da je ta povezava močna in da mi za študij modnega oblikovanja nikoli ne sme biti žal, saj je precej dragoceno, da imam oboje. Res nisem hotela zasovražiti mode in ko sem jo navezala na glasbo, je imelo smisel. 

Vseeno pa je težko, da bi ustvarjala v obeh. Poleg tega imam vseeno še redno službo v povsem tretji branži in že za ustvarjanje glasbe imam precej stroškov. Če bi hotela še oblikovati, bi jih imela še s tem, kar je nemogoče. Primarno torej želim delati glasbo, vedno bo moda vpletena v mojo podobo. Še vedno si za videospot izdelam svoje kose, a vseeno gre najprej za glasbo.

V čem je trik, da je stajling z razvlečenim moškim puloverjem in trenirko še vedno ženstven? 

Leto 2018 (smeh)! Vse je odraz časa in trendi so smešna stvar. Če samo pomislimo, da smo pred leti vse nosile bolero. Kaj nam je bilo? Danes je tako, da ko neko stvar obleče hud in popularen človek, je to to. Primer je Rihanna. Ko ona nekaj obleče, to postane lepo. Tudi trenirke. To je moč trendsetterjev. Slišimo pa tudi feministično noto, uporniška ženska je lahko tudi v trenirki in mislim, da se ti trendi povezujejo tudi z družbenimi spremembami. 

Tudi v vaših videospotih vidimo "girl gang", kako pomembno je, da punce držimo skupaj in se podpiramo, namesto, da bi se gledale postrani? 

Mislim, da je to nagajanje malo zasejano v našo kulturo. Tekmovalnost med ženskami za pozornost moških … To je verjetno tudi stvar, ki jo dobiš in se je priučiš že od doma. Srečna sem, da takih čustev, torej ljubosumja do drugih žensk, nikoli nisem spoznala. Ampak mislim, da bi se morali bolj zavedati tega, da imamo ženske prosto izbiro. Če hočeš biti po nekem konvencionalnem kopitu žena, mama, gospodinja, s tem ni nič narobe. In obratno. Vsak naj se odloča po svoje, brez obsojanja. Ne gre za drugačnost, ampak za samosvojost, ki bi jo moral imeti vsak.

31. marca boste v ljubljanski Cvetličarni nastopili z ekipo najbolj vročih trap ustvarjalcev ta hip, a ta svet je pretežno moški. Kako se znajdete v njem?

To je naš gang (smeh). Moram priznati, da sem kar malo ponosna, da sem ena redkih žensk med njimi. Večina njih, s katerimi bomo nastopili v Cvetličarni, so ljudje, s katerimi tudi sicer ustvarjam glasbo in smo prijatelji. Veseli me, da me spoštujejo, vseeno pa je čutiti določeno previdnost. Še vedno sem kot njihova varovanka, čeprav kdaj ne bi bilo treba. Zagotovo pa je to bolj moški svet in to povezovanje ti kot ustvarjalcu veliko pomeni. Čeprav sem samostojna pevka, potrebujem za seboj podporo ljudi, ki jih lahko vprašam, kaj si mislijo o komadu, ki ga ustvarjam. In v navezavi na prejšnje vprašanje lahko rečem, da je ta podpora med ženskami manjša kot med moškimi. Podpora med ženskami je manjša tudi v primerjavi s podporo, ki si jo namenjajo moški in ženske med seboj.

Katera pesem je trenutno na repeat?

Trenutno preposlušavam svoje komade, ki bodo na albumu, sicer pa Senidah – Slađana!

So tudi videospoti zasnovani po vaši ideji?

Delam z ekipo Primate, pridem s komadom in osnovno idejo, potem pa gradimo skupaj. Režija je vseeno njihova, jaz o tem nimam pojma (smeh). Pokažem jim, kaj bi imela in kaj bom oblekla, oni pa gradijo okoli tega. Večinoma vem, kaj hočem, ampak včasih je to težko razložiti, v moji glavi je plan super, ko pa ga skušam ubesediti, se zaplete (smeh). Vseeno so profesionalci, ki jim zaupam, zato se je včasih povsem okej tudi prepustiti. 

Na katerega od svojih projektov ste najbolj ponosni?

Mogoče ni ravno konkreten projekt, ampak najbolj sem ponosna na napredek. Lani aprila sem predstavila prvi videospot in komad, ki me res definirata. Vse, kar je bilo pred tem, je bilo tipanje. S čimer sicer ni nič narobe, a to niso bile stvari, ki bi jih danes dala na svoj album kot moj zvok in moje delo. To, kar delam zdaj, je precej drugačno od tistega, kar sem delala prej. Včasih sem si očitala, koliko časa potrebujem za en album, a v resnici sem vmes zaključila faks, diplomirala, začela z redno službo. In čeprav se mi vsakič zdi, da bi lahko naredila in ustvarila več, ko potegnem črto, ugotovim, da sem v resnici veliko napredovala. In da sem glasbo začela delati samoiniciativno, s svojo vizijo, ki sem jo s časom oblikovala. To je zdaj res moj projekt. In na to sem najbolj ponosna. Pa tudi na to, da sem vse komade, ki bodo na albumu, do zadnje besede napisala sama.

Torej je album že blizu izidu?

Z moje strani je skoraj končan, potem pa pride še piljenje, kar ni v mojih rokah. Dokler album ni nazaj pri meni in gre lahko ven, datuma še ne bom določala, a načeloma bo to pred poletjem. 

Album bo za vse nekakšno presenečenje. Zunaj imam tri komade, ki sicer že malo definirajo moj zvok, a album je širša slika. Začela sem pisati bolj sproščene komade, prvi trije so bili bolj težki, nosili so to težo osebne izpovedi. Tudi ostali so še vedno osebni, a malo bolj lahkotni.

Kaj ob albumu pripravljate v prihodnjih mesecih? 

Ko sem izdala prvi komad, sem se počutila samo, danes pa je drugače. Res me veseli, da smo se ustvarjalci tega žanra sestavili v nek gang. Sicer gre za podoben žanr, a smo si med seboj tako različni. Če me primerjate z AMN, Matter ali SBO (op. p. Smrt boga in otrok), oni so drug svet. Ampak vseeno lahko potegneš vzporednice med nami, gre za nekakšen new age val, ki smo ga zajadrali skupaj. To se je začelo graditi in povezovati in lahko sestavimo nastop, kjer smo vsi. Hajp se ustvarja okoli tega gibanja in ta novi val je postal gibanje! 

Ste torej vi ta nova svežina na domači glasbeni sceni?

Smo!

Besedilo in fotografije: Maja Fister