"Če se ne bi ukvarjala z glasbo, bi se nekako vseeno ukvarjala z glasbo"

Na Mičnin intervju pride s širokim nasmehom in naroči čaj. Njeni lasje imajo turkizne odtenke. Vsaj trenutno. Njen smeh je iskren in glasen, zato hitro pritegne še pozornost tistih, ki so spregledali turkizne lase. Pravzaprav se zdi povsem smiselno, da je oder njeno življenje.

Tamara Goričanec se z glasbo ukvarja že od šestega leta, pri sedemnajstih je na karaokah spoznala nekega glasbenika, s katerim je začela nastopati po Sloveniji in kmalu se je njen krog poznanstev v glasbenem svetu razširil. Pred desetimi leti je spoznala Vlada Piljo, z njim pela na porokah, rojstnih dnevih in zabavah, nabirala izkušnje in spoznavala nove glasbenike.

Tako je spoznala zasedbo Leni Kravac, ki je danes njen matični bend, s katerim jo letos čaka mini evropska turneja.

Za začetek opredeliva zasedbo Leni Kravac. Kaj ima z Lennyjem Kravitzom?

Za ime je kriv oče basista in ustanovitelja benda Matije Jašarova. Na televiziji je videl Lennyja Kravitza in mu rekel "Leni Kravić". Iz tega je nastal Leni Kravac, kar je bil najprej Matijev DJ projekt. Kasneje sta se mu pridružila še kitarist Giani Poposki in bobnar Gregor Koderman, našli so se v balkan in drum 'n' bass svetu in začeli skupaj preigravati. Potem se jim je pridružila še vokalistka Amela Agić. To je bila osnovna postavitev. Potem sta prišla še saksofonist, hamonikaš, Amela je odšla, prišla sem jaz, harmonikaš je odšel, prišel je še en pevec … Skratka, zdaj smo sedemčlanska zasedba z dvema vokaloma, saksofonom, trobento, basom, kitaro in bobni.

Smo zabavna zasedba, ki ustvarja avtorsko glasbo. Žanrsko smo se opredelili kot alternativni turbofolk, a to je le skrajšana različica. V bistvu smo fuzija elektronike, etno glasbe, jazza, hip hopa, klasike, metala …

Glasbo ustvarjate tudi s fužinskim princom Zlatkom. Od kod to sodelovanje?

Naš saksofonist pri Leni Kravac je hkrati tudi Zlatkov producent. Zlatko je iskal žensko vokalistko za duete in začela sva sodelovati na različnih koncertih, posnela pa sva tudi tri svoje komade.

Poleg omenjenih pa ustvarjate še drugje …

Poleg Kravacov imam še svojega pianista, s katerim igrava coverje po hotelih in kavarnah, to so classy akustični špili. Potem pa pojem še v dveh zasedbah, s katerima nastopamo na porokah in sta si žanrsko malo različni. V sodelovanju z Mirom Todosovskim ustvarjamo balkansko glasbo, z Rokom Bažiko pa prepevamo slovenske, hrvaške in tuje hite.

Glede na različna sodelovanja, vam je blizu precej različnih glasbenih žanrov. Kateri vam je najbolj domač?

Glede na to, da imam balkanske korenine, sta mi ex jugo rock in pop najbližje, s tem sem odraščala. Seveda mi je všeč tudi tuja glasba, pa soul in pop, a največ sem prepevala od Vardara pa do Triglava. Rada poslušam bende kot so Riblja Čorba, Parni Valjak, Prljavo Kazalište, Opća opasnost, všeč so mi pevke kot so Marija Šerifović, Nina Badrić, Aleksandra Radović, ker so kakovostne vokalistke, ki ustvarjajo glasbo, ki nikogar ne moti. Imaš jih pač rad, saj delajo kakovostno glasbo in imajo prijetne vokale, zato bi se – če bi se morala – uvrstila v žanr, ki ga ustvarjajo one.

Kaj pa pisanje avtorskih pesmi? Je v načrtu?

Mislim, da sem preveč samokritična. Napišem komad in ga vržem v smeti. Morda ga nekoč pri kakšni kanalizaciji kdo najde, reče: "to je to" in ga posname. Potem ga bom morala terjati za avtorske pravice. To je veliko bolj verjeten scenarij, kot ta, da bi bila kdaj zadovoljna s svojim komadom.

Je pri nas kdo, s komer bi zapeli, pa še niste?

Z Janom Plestenjakom! Resnično ga cenim kot glasbenika, čeprav sicer nisem tiste vrste oboževalka, ki bi znala vse njegove komade in si jih vrtela doma. Fascinantno mi je, da o nekomu, čigar fan nisi, veš vse. To pomeni, da si uspešen, saj presega vse meje. Poleg tega je vsako leto boljši, o njem ni nobenih slabih stvari, ekscesov ali škandalov, promovira se zgolj s svojim delom. To res spoštujem.

Glasbenim žanrom primerno se spreminja tudi vaš slog. Od pin-upa, rockerskega usnja do turkiznih las … Kako je s tem?

Glede na različne nastope se prilagodim le vokalno, saj vsak stil zahteva malo drugačne nastavke, kar se tiče pa mojega videza, ostajam zvesta svojemu slogu. Seveda se, če nastopam na poroki, ne oblečem v težko metalko – no, odvisno čigava poroka je – a načeloma bi rekla, da mi je všeč šik in seksi slog. Ko nastopam z bendom Leni Kravac, imam morda res malo močnejši mejkap in darkersko opravo.

Poleg glasbe se pravzaprav ukvarjate tudi z ličenjem …

Tako je, občasno tudi ličim in v tem resnično uživam. Ponavadi to počnem za kakšne maturantske plese ali fotoshootinge, zgodilo pa se je že, da sem na poroki najprej ličila nevesto, kasneje pa še pela.

Če ne bi živeli za glasbo, bi bili po poklicu torej umetnica ličenja?

Čeprav v tem uživam, bi to težko jemala kot stalno službo, s katero bi se ukvarjala vsak dan. Mislim, da se lahko izpoješ. Če se ne bi ukvarjala z glasbo, bi se nekako vseeno ukvarjala z glasbo (smeh). Glasba je moje življenje, brez tega ne gre. Ko se je pred leti kdaj zgodilo, da 2 tedna nisem imela špila – kar se danes hvala bogu ne dogaja več –, sem imela abstinenčno krizo. Manjkala je ta doza adrenalina in čustev.

Lani ste bili na ameriško-kanadski turneji. Kakšna izkušnja je bila to?

Na takšni turneji sem bila že drugič. Prvič smo jo izvedli leta 2012. Njen organizator je Tone Košmrlj, nekdanji član zasedbe Pop Design, ki ima zdaj narodnozabavno zasedbo Kolovrat. Leta 2012 smo z avtodomom potovali po Kanadi in Ameriki, naredili 10 tisoč kilometrov in nastopali večinoma za Američane, lani pa je bila naša turneja pretežno v Kanadi in nastopali smo za Slovence.

Je čez lužo veliko slovenskih izseljencev, ki so vas prišli poslušat?

Ogromno! Na desetih različnih lokacijah smo nastopali zgolj za Slovence in vedno je bil dogodek poln. Všeč mi je, kako jim ni težko narediti 100 kilometrov samo zato, ker jim toliko pomeni, da je prišel nastopat nekdo iz Slovenije in poje pesmi, ki jim prinesejo spomine na domovino.

Kakšni so pri nas pogoji za glasbenike, ki bi radi živeli zgolj od glasbe?

Naš trg je resnično majhen in se hitro izpoješ. Ravno zato cenim Jana Plestenjaka, on ima vedno posel. Prostor se najde tudi za glasbenike, ki so v narodno-zabavni glasbi, saj imamo veliko veselic in ljudje imajo radi pozitivno glasbo. A precej težje je glasbenikom, ki bi se radi osredotočili le na en žanr, saj ti hitro zmanjka krajev, kjer lahko nastopiš. Moraš biti priden, se vedno znova nadgrajevati, če ne te izpodrinejo drugi izvajalci. Teh je ogromno – za razliko od krajev, kjer lahko nastopajo.

Po drugi strani pa imamo veliko možnosti nastopov v sosednjih državah in se ta trg malo razširi. Leni Kravac imamo to prednost, da delamo pesmi v srbo-hrvaščini, tudi zvrst, ki jo ustvarjamo, se je razširila po vsem Balkanu in mislim, da bo ostala. Samo poglejmo Magnifica, ki je po vsem tem času še vedno na sceni.

Najboljši karierni nasvet, ki ste ga kdaj dobili?

Kot sem že omenila, me je o glasbi ogromno naučil Vlado Pilja. Sicer sledeč nasvet ni povsem to, kar je rekel, a bistvo ostaja enako – če že fušneš, fušni z jajci. To je načelo, ki se ga rada držim. Tudi, če gre na odru karkoli narobe, greš suvereno naprej. Če improviziraš, narediš veliko in to me pogosto rešuje. Če imaš močno prezenco, zasenčiš marsikateri kiks.

Besedilo in fotografije: Maja Fister