Timotej Bistan: Modno oblikovanje je drag hobi, ki ga skušaš preoblikovati v poklic

Mična je tokrat klepetala z mladim modnim oblikovalcem, ki je svoje delo predstavil na nedavnem tednu mode. Timotej Bistan je pred kariero v svetu mode poskusil s študijem ekonomije, a kmalu ugotovil, da to ni zanj. V tem času je njegovo pozornost pritegnil domač šivalni stroj, ki ga je povsem prevzel. Sledilo je raziskovanja oblikovanja, nato sprejemni izpiti na Naravoslovnotehniški fakulteti in njegova kariera je bila začrtana.

Timotej je trenutno del oblikovalskega kolektiva Young@Squat, ki že nekaj sezon na modne brvi prinaša val svežine in drznih vizij. Poleg Timoteja v modnem kolektivu ustvarjajo še Barbara Krmelj, Maja Leskovšek in Sara Valenci.

Povejte mi več o Young@Squat. Kako kolektivno je vaše ustvarjanje?

Young@Squat je kolektiv mladih oblikovalcev in je super odskočna deska iz faksa do tega, da dejansko začneš samostojno ustvarjati. Delo v skupini je lažje, ker si lahko razporedimo naloge. Če si sam, se je težko raztegniti na pet različnih koncev in vse dokončati v roku. Pri oblikovanju resnično potrebuješ neko ekipo, zato je povezovanje v obliki Young@Squata res super zadeva.

Na primer, ko delamo za teden mode, je tako, da se usedemo in dorečemo grob koncept, kam bo šla kolekcija. Vsak prinese svoje ideje, jih predebatiramo in določimo skice. Vsak dela svoje, a si en drugemu svetujemo, dopolnjujemo detajle. Tudi pri barvah si puščamo dovolj prostora, a se na koncu vseeno nekoliko uskladimo.

Pri prejšnjih kolekcijah smo si razdelili celotne stajlinge. Na primer, če je bilo 12 izhodov, mi smo štirje, torej je vsak v celoti pripravil po 3 outfite. Na zadnjem fashion weeku pa smo naredili drugače – eden je pokril hlače, drug obleke, tretji plašče, četrti trenče in potem smo vse povezali, kar je izpadlo super.

Kako se je začela vaša zgodba pri kolektivu Young@Squat?

Začelo se je tako, da so me povabili k sodelovanju z obstoječim kolektivom, ko so videli, da imam nek potencial. Od tam naprej je šlo hitro. Takoj smo začeli z delom in zdaj smo tu.

Osredotočili ste se na žensko modo. Kako to?

V Young@Squat moške kolekcije ustvarjata Sara in Barbara, jaz in Maja pa delava žensko modo. Ženska moda mi je bila vedno nekoliko bližje od moške. Bolj mi je zanimiva za ustvarjanje, lažje kreiram za ženske kot moške.

Je med trenutnimi modnimi trendi kaj, kar bi "prepovedali"? 

Trenutno smo v neki poplavi trendov, kjer je pravzaprav vse dovoljeno. Ampak resnično nisem privrženec pajkic. Pajkice niso hlače!

Kaj v Sloveniji pravzaprav obsega delo modnega oblikovalca? Ali najemate zunanje izvajalce, ali ste "one man band"?

Pri nas imaš kot samostojni oblikovalec ogromno različnega dela. Najprej potrebuješ finančno podlago, da se sploh česarkoli lotiš. Potem moraš svoj navdih spraviti na papir, izbirat in kupit materiale, raziskovat forme, oblikovati prototip. Potem moraš to dejansko izdelat. Hkrati sam skrbiš še za marketing, ki je ena najpomembnejših stvari. Če si povsem sam, to zelo težko pokriješ. Fino je, da imaš za seboj ekipo, ki razbije delo.

Kako je s tem v primerjavi s tujino?

Neprimerljivo. Naš trg je resnično majhen, zunaj imajo modne hiše ogromno zaposlenih, posamezne sektorje, ki skrbijo za prodajo, marketing, karkoli že. To pri nas sploh ne obstaja, zato si večinoma kar sam in "deklica za vse", oziroma potrebuješ manjšo ekipo, ki pa jo moraš seveda prav tako plačevati. Ampak je z "majhnimi" oblikovalci na začetku najbrž zelo podobno, le da je zaradi višjih cen potreben večji vložek, vendar je v primerjavi s Slovenijo več možnosti in priložnosti, predvsem pa je zunaj večji trg.

Kakšen je kreativni proces? Kako nastanejo kreacije?

Lahko se namensko usedeš in delaš. A pogosto se zgodi, da imaš ravno takrat blokado. Modo pač spremljaš povsod, ne le na spletu, ki je sicer magično mesto za iskanje navdiha, ampak tudi na ulici ali v knjižnici. Ispiracijo je težko izsiliti, pride sama od sebe.

Moja delovna soba, ki je namenjena ustvarjanju, je večinoma tako razmetana, da tam ne ustvarjam. Včasih idejo dobim na kavi, si to napišem na telefon ali narišem v skicirko, če je ni pri roki, tudi na račun za kavo. Idejo potem doma v miru razvijam naprej.

Je v nastajanju kakšen nov projekt?

Trenutno se poskušam posvečati magisteriju. Sicer pa bo ob praznikih v Pentljo prišla božična kolekcija.

--> Preberite še: Drzna oblikovalka, ki je v Slovenijo prinesla mali modni raj

Na NTF-ju ste diplomirali iz oblikovanja tekstilij in oblačil, nadaljujete z magisterijem. Kako pomembna je izobrazba v tem poklicu?

Zagotovo se vsak dan veliko naučim. Na magisteriju imaš profesorje, ki se na to področje dobro spoznajo. Njihov nasvet je vedno koristen, a tvoj uspeh je odvisen od tega, koliko dela boš v to vložil sam, v šoli in izven. Od tebe je odvisno, v kaj se boš usmeril, koliko energije boš vložil v to in koliko boš raziskoval še sam.

Vas je kdaj mikalo izobraževanje ali celo delo v tujini?

To možnost si potihem še puščam odprto. Vleče me ven, ker vem, da tam lahko dobim ogromno novega znanja, ampak načeloma je moja želja, da si nek temelj najprej zgradim v Sloveniji. Tu mi je noro všeč, ne glede na majhen trg, ki pa se počasi razvija. Tu imamo vse na dosegu roke, za material se odpelješ pol ure stran, šivilija je nekje v bližini, vse je dostopno. Slovenija je nek lep vzorčni načrt za naprej. Seveda me vleče tudi v tujino, ampak za zdaj sem tu.

Kaj šteje več, talent ali trdo delo?

Marketing.

Mreženje in dober marketing zagotovo pripomoreta k prepoznavnosti. Kakšno moč imajo pri tem družbena omrežja?

Družbena omrežja so nam v veliko pomoč, a je z njimi tudi ogromno dela. Če narediš en kos ali majhno kolekcijo, zanje ne boš naredil modne revije. Ker je drago. Zato kose raje fotografiraš, narediš video in lansiraš na Facebook. Tega ne vidijo samo tisti, ki bi sicer prišli na revijo, ampak vsi, Slovenci in tujci. Če te ni na internetu, te ni.

Kdo bi še lahko pripomogel k prepoznavanju mladih oblikovalcev?

Veliko bi prinesle modne revije. V medijih beremo o revijah tujih oblikovalcev, o naših pa le redko. Tu smo in trudimo se. Lahko bi bilo tudi več različnih projektov, kjer bi se oblikovalci lahko predstavljali.

Kako določite ceno svojih kreacij?

To je pravzaprav najtežji del. Moraš vedeti, kdo je tvoja ciljna skupina, kdo je ženska, ki bo kupila kos in zakaj ga bo kupila. Moraš vedeti, ali ciljaš na hitro modo, na visoko modo ali nekje vmes. Ceno določa več različnih stvari, od materiala, dela, načina dela – od ročnih detajlov. Večinoma pa je tako, da sebi in svojemu delu odžreš del cene, zato, da se bo artikel prodal. Hkrati pa, če imaš dober marketing, lahko postaviš tudi višjo ceno. Ko te ljudje poznajo, raje plačajo več že za ime.

Se vam zdi, da Slovenci dovolj cenimo domače oblikovanje?

Zdi se mi, da vedno bolj. Premikamo se naprej. Vedno več je ljudi, ki bi bili radi drugačni in se ne želijo oblačiti v teh nekaj trgovinah, ki jih imamo. S Pentljo so se nam odprla tudi ta vrata, a za vse je potreben čas. Še vedno slišiš koga, ki reče, da so naši izdelki dragi, a takšni se ne vprašajo, kaj vse stoji za takšnim izdelkom. Koliko dela je v njem, ki ni masovna proizvodnja. In če proizvodnja ni masovna, je logično dražja.

Trgovina s konceptom Pentlja, ki jo je pred letom dni odprla Goga Štiftar, je mladim oblikovalcem torej precej olajšala prodor na trg …

Gogi gredo pri tem resnično vse zahvale, saj daje priložnost vsakemu, ki pokaže nek potencial in voljo. Že to, da ti nekdo povrne stroške izdelave, je ogromno. Na faksu na primer delamo ogromno projektov, vanje vložimo veliko denarja, pa nam potem morda le visijo v omarah. V Pentlji imamo možnost, da prodamo zelo omejene serije oblačil. V tujini vsi večji kupci naročajo ogromne količine kosov, ki pa smo jih slovenski oblikovalci redko zmožni sploh toliko narediti – ne le finančno, ampak tudi tehnološko in časovno. Zato je Pentlja odlična priložnost za nas.

Tudi uveljavljeni slovenski modni oblikovalci imajo na našem trgu kdaj težave s prodajo svojih izdelkov. Se da s tem preživeti ali je še ena služba, ki vzdržuje prvo, nujna?

Ponavadi je tako, da moraš imeti zraven še eno službo, oziroma delati projekte, ki ti prinesejo toliko denarja, da lahko še oblikuješ. Oblikovanje je pravzaprav en drag hobi, ki ga skušaš preoblikovati v poklic. Redko kdo se v Sloveniji lahko preživlja izključno s tem, kar proda. Ena redkih je Zlata Zavašnik z blagovno znamko Sens. Našla je neko tržno nišo, za katero je vedno potreba – moške obleke, poročne in maturantske obleke. Ko najdeš nišo, za katero je povpraševanje, je lažje.

Kaj bi počeli, če ne bi bili v oblikovanju? Kaj je vaša druga strast?

Nimam pojma. Če bi se moral zdajle odločiti, da bi počel nekaj drugega … Ne vem. Bi moral resno razmisliti, kaj drugega me še tako navdušuje, kot je oblikovanje oblačil. Seveda me zanima še kup stvari, ampak to je moja glavna strast.

Besedilo in fotografije: Maja Fister