Zala Đurić Ribič: Ljudje so polni predsodkov, ne vem, česa se tako bojijo

V sivem ljubljanskem jutru nasmejana zakoraka v enega svojih najljubših lokalov na Gallusovem nabrežju in naroči ekstra spenjeno kavo s sojinim mlekom. Čaka naju klepet o igri, glasbi in poeziji pa o New Yorku, nastopu na Emi in "opušteni" življenjski filozofiji. Zala že dolgo ni le hči igralcev Tanje Ribič in Branka Đurića - Đura, pri svojih rosnih letih namreč v svoj življenjepis lahko zapiše že marsikaj. Pa začnimo čez lužo.

Po končani gimnaziji ste se preselili v New York, kjer študirate igro. Kako to, da današnjo kavo pijeva v Ljubljani?

Za božič in novo leto sem prišla domov na obisk, pa na promocijo pesniške zbirke ter očijevo predstavo Đurologija, kjer pojem backvokale. Prišla sem torej na dopust in nekaj manjših decembrskih projektov, takoj po novem letu pa sem se nameravala vrniti v New York. Že novembra sem se malo za šalo malo za res prijavila na Emo in sredi decembra sem izvedela, da sem sprejeta. Nisem hotela biti malo tu in malo tam, zato sem ostala, takoj po Emi pa se vračam v New York.

Kakšen je način študija, da ga lahko prilagajate nenapovedanim projektom?

Šolo delaš po semestrih, tako da bom zdaj pač dlje študirala. En semester traja dobra dva meseca, na leto pa so štirje semestri. V tem letu bom tako naredila le tri semestre, prihodnje leto bom naredila štiri, potem pa še enega dodatnega, ki sem ga zdaj zamudila. Všeč mi je, da nam pustijo dovolj prostora, da se sami odkrivamo in razvijamo. Ne rečejo ti: "Do 14. v mesecu moraš znati igrati!"

Kaj je prineslo življenje čez lužo?

Mene! Res. Vsi me sprašujejo, če me je v New Yorku kaj strah. Tam imam še manj strahov kot tu. Čutim, da pašem tja. Edino, kar me tu res straši, je varnost. In fovšija ter zatiranje. Tukaj nas radi tlačijo v povprečje, tam pa so veseli vsakega, ki ustvarja in se je našel. 

In njegove slabosti?

Daleč sem. Včasih si zaželim, da bi šla v Piran na kavo. Pa ne gre. Zakaj je ocean tako velik?

Kako je bilo ob selitvi v Ameriko z iskanjem stanovanja in celim postopkom novega začetka?

Težko. Najtežje je najti stanovanje. Nikogar nisem poznala, imela sem enega znanca, a počasi sem začela spoznavati nove ljudi in se povezala, mreženje je pri tem zelo pomembno.

Kje ste torej zares doma? Tu ali v New Yorku?

To vprašanje me vedno zbode v srce, saj je nanj težko odgovoriti. Ko sem tam, me sprašujejo, kdaj se vrnem v Slovenijo. Ko sem tu, me sprašujejo, kdaj se vrnem v New York. Kam naj se vrnem? Jaz sem tu, kjer sem. Zato sem se odločila, da bo dom v meni, nosim ga s seboj. Vseeno pa se ob besedi dom najprej spomnim na svoj rojstni kraj. Čeprav sem si dom ustvarila tudi v New Yorku, kjer sem spletla nekaj super prijateljstev.

Pravite, da ste bolj sproščen tip človeka. Kako gre to s hektičnim Velikim jabolkom?

Moraš poiskati to ravnotežje. Moraš biti prizemljen, ampak znotraj tega si lahko "opušten". Tudi pri predstavi ti režiser predstavi navodila, a pot, ki jo boš do tja izbral, je odvisna od tebe. Mogoče si ne moremo vedno izbrati situacije, v kateri se bomo znašli, lahko pa si izbiramo načine, kako se bomo z njo spopadli.

S čim se najraje sproščate?

Gre za moj življenjski slog, moram se konstantno spominjat, da moram biti "opuštena". Vsako jutro delam jogo, to mi zelo pomaga. Včasih si ponavljam kakšne mantre, ki jih začutim. Sikirancija niža frekvenco, tega pa ne smemo pustiti. Zakaj bi, če imamo za razdeliti toliko ljubezni?

So se v betonski džungli odprla že kakšna nova filmska vrata? Ste se že med študijem udeležili kakšne avdicije?

Ker imam študentsko vizo, pravzaprav še ne smem delati. Ampak kakršna sem, sem vseeno hodila na avdicije, čeprav sem vedela, da v bistvu ne bom mogla delat. Zgodilo se je že, da so me sprejeli, a sem jih morala zavrniti, oziroma so jih moji papirji, ker nimam dokumentov. A štejejo že izkušnje, ki jih dobiš na avdiciji. Ampak ugotovila sem, da vse pride ob svojem času, trenutno študiram in se posvečam temu, ostalo še pride.

Poleg filma ljubite tudi glasbo. S pesmijo Lalalatino se boste predstavili na letošnji Emi. Od kod odločitev, da greste na Emo?

V Sloveniji se moraš nekako spromovirati, če želiš, da kdo opazi tvoje delo. Kot umetnik sicer resnično preziram glagol "promovirati". Nihče te ne bo kar odkril. Nisem ravno tip človeka, ki bi pošiljal naokrog linke do svojega komada, hkrati pa tudi nihče ne bo sam rekel, pošlji mi ga. Komad Lalalatino mi je res, res všeč. In ko sem ga napisala, sem ugotovila, da si resnično želim, da ga ljudje slišijo. Ko sem ga pokazala družini in ožjim prijateljem, je vsem pričaral nasmeh na obraz, že po prvih taktih so se jim kotički ust privihali navzgor. Škoda bi bilo, da se ne bi vrtel. Zato sem se prijavila na Emo in si rekla, bomo videli, kam me vesolje ponese. Če si ne odpreš opcij, te ne more nikamor ponesti.

Kaj torej lahko pričakujemo na odru Eme?

Nerada se poslužujem besede pričakovanja, če kaj pričakuješ, si vedno lahko razočaran. Obljubim pa lahko, da sem nastop sestavila iskreno, to sem jaz. Nisem se pustila prepričati v nič, kar ni bilo po mojih načelih. Koreografijo delata Anže Škrube in Matic Zadravec, Alan Hranitelj je naredil kostume, vse skupaj bo malo odštekano. Pesem je v angleščini in ima latino beate.

Pred kratkim ste predstavili tudi pesniški prvenec Zbrke poezije. Kakšen je občutek, ko svoje misli in kreativnost izliješ na papir in daš v vpogled kritični javnosti?

Počutila sem se tako samouresničeno. In se še vedno. Tega sem si že dolgo želela, čutila sem, da imam nekaj za povedati in misli so me že prav tiščale. Ko sem jih zlila na papir, mi je postalo kar toplo pri srcu. Kaj šele imeti možnost, da ljudje tvoje misli berejo in potem še dobiti tako čudovite odzive. To mi je tako lepo. Prav srečna sem.

Na predstavitvi zbirke ste pokazali tudi svoje kuharske sposobnosti …

Pri takšnih projektih rada pokažem 100 % sebe. Tudi na predstavitvi Zbrke sem rekla, bom čim več naredila sama, tudi prigrizke. V Zbrki govorim tudi o kavi in vinu. Piškote smo zato postregli ob kavi, pecivo pa z vinom. Morda tega ni opazilo veliko ljudi, ampak gre za to, da sem povezala vso zgodbo. Tudi za nastop na Emi vse delam sama. Od kupovanja materialov za obleke plesalcev, od predelovanja rekvizitov, do klicarjenja vseh ljudi …

Se vam pogosto dogaja, da ljudje vaš uspeh pripisujejo dejstvu, da sta vaša starša Branko Đurić - Đuro in Tanja Ribič? Kako se spopadate s takšnimi očitki?

Nekako sem to že prebolela. Takšni očitki bodo vedno prisotni, manj kot se z njimi obremenjujem, bolje je. Če je nekdo dober, se mora toliko bolj dokazovati. Čeprav se sama niti ne maram dokazovati nikomur, razen sami sebi. Še vedno kdaj slišim, da me opazijo le zato, ker sem od Tanje in Đura. Ampak to ponavadi pravijo ljudje, ki niso brali moje poezije, ki niso videli nobene moje vloge ali me slišali peti. Ljudje so polni predsodkov in to je tisto tlačenje ljudi v povprečje pri nas. Ne vem, česa se Slovenci tako bojimo. In ne verjamem v ta strah. 

In kam vas bo zaneslo, ko v New Yorku končate s študijem?

Kje je še to! Ne vem niti, kam me bo zaneslo po tej kavi. Rada se prepuščam intuiciji, ne vem, kaj se lahko zgodi v nekaj mesecih. Ampak v grobem si predstavljam, da bom ostala v svetu igralstva, glasbe, pesništva, kje bom, pa je odvisno od tega, kje bom dobila nek feedback, kje bom lahko nahranila ljudi in ohranila sebe, kje bom dajala ljubezen in kje jo bom našla zase. A zaenkrat še ne vem, ali bo to New York ali Piran …

8 kratkih

Če bi imela supermoč, bi to bil: Selektiven spomin.

Na večerjo bi šla najraje z: B.B. Kingom.

Naj svežina na slovenski glasbeni sceni: Dalaj Eegol, nekoč Ali En.

Komad, ki je trenutno na repeat: Albert King – I'll Play the Blues for You.

Naj lokal v Ljubljani: Tozd in Pritličje.

Naj kos garderobe: Gate! (smeh)

Če ne bi živela v Sloveniji, bi me našli: V New Yorku, mojem drugem domu!

Najboljši nasvet, ki sem ga kdaj dobila: Oči mi je enkrat rekel, da ne smem preveč analizirat življenja. Rekel je, da slikar lahko stoji pred platnom celo večnost, a dokler ne bo začel risati, ne bo vedel, kakšna slika bo nastala. Lahko sediš v avtu in bereš navodila za njegovo uporabo. Ampak dokler ne primeš krmila, ne veš, kaj se bo zgodilo. Primi krmilo in uživaj v vožnji!

Besedilo in fotografije: Maja Fister