Lea Mederal: »Takrat, bog ne daj, da se mi kdo približa«

Lea Mederal Gams na TV3 pripravlja in vodi oddajo Potep z Leo. S pohodniškimi sogovorniki raziskuje in odkriva slovenske naravne lepote ter hkrati z gledalkami in gledalci deli njihove osebne zgodbe. Voditeljica avtorske oddaje se vsakič znova izkaže z izredno kondicijo in pomirja, da ji idej za poti navkreber do slikovitih razgledov ne manjka.

S prvim marcem se je začela meteorološka pomlad. Gotovo ste že pripravili kakšen seznam za družinske pohodne izlete.

Uuuu, zame je, kar se pohodništva tiče, vedno pomlad. (Nasmeh.) Ni pavze. Oddaje Potep z Leo snemam v vseh letnih časih, je pa res, da pozimi ne rinem tako visoko kot spomladi, ko se sneg stopi. Spomladi bo, denimo, na vrsti Snežnik, saj tam še nisem bila, pa spet Golica, saj tam na pomlad zacvetijo prečudovite narcise, pa mogočni štirje slapovi na Bohorju ...

Potepanj se nikoli ne naveličate, kajne?

To pa drži! Vedno znova sem fascinirana nad novoodkritimi izletniškimi točkami. Zasvojena sem s hribi. In kadar mi kdo reče, joj, saj tebi bo pa kmalu zmanjkalo hribov, se samo namuznem in rečem, da je hribov in gora v Sloveniji toliko, da jih do smrti ne bom mogla vseh raziskati.

In najbolje se je vzpenjati v družbi.

Ja, se strinjam. Skoraj čisto vedno grem v hribe v dvoje. Družba mi tam paše. Sama se odpravim v naravo takrat, ko grem meditirat. Vsaj trikrat na teden grem za trideset minut ob Savo, kjer si najdem kak udoben, skrit kotiček ob reki in se poskušam odklopiti od ponorelega sveta. Takrat pa bog ne daj, da se mi kdo približa. (Smeh.)

Zaupajte nam iz prve roke, je pomembno, s kom se človek odpravi na pot?

To je pa zelo pomembno. Če je družba prava, se ti zdi, kot da pot, ki denimo traja dve uri, mine, kot da bi hodil pol ure. Pomembno je tudi, da drugi tako kot ti uživa v razgledu in prečudoviti naravi. Na živce mi gredo ljudje, ki jim razgled nič ne pomeni in samo tečejo na vrh in takoj dol. To ni družba zame.

Drži, da sta možem Miho obletnico poroke praznovala v hribih in si na koncu privoščila še savno?

Res je. Savno pa še večerjo za povrhu. (Nasmeh.) Kadar dobiva kakšen dan v mesecu zase, ga vedno izkoristiva za obisk hribov. Oba sva velika ljubitelja visokogorja, tako da sva obletnico res praznovala v višavah in se iz srca zahvaljujeva babici in dediju za varstvo sinčka.

Je sin Julijan kaj spremenil vaš pogled na telesno pripravljenost? Potek priprav in snemanje oddaj na različnih koncih Slovenije ste z materinstvom gotovo prilagodili.

Je spremenil. Zdaj še bolj cenim zdrav duh v zdravem telesu. Ker sem Julijana veliko prenosila, sem ugotovila, da je res pomembno, da imamo okrepljene hrbtne in trebušne mišice. Velik poudarek dajem temu, tako da mi je osebna trenerka prilagodila vadbo glede na moje potrebe. Tudi Julijana veliko spodbujam h gibanju. Skoraj vsak dan smo zunaj, vsak dan vozi svojega poganjalčka, tako da imam zdaj zraven še tekaški trening in je res luštno. Komaj čakam, da bomo skupaj hodili v hribe. Zdaj smo na točki, da je pretežek, da bi ga s partnerjem nosila v nosilki, je pa še premajhen, da bi sam hodil denimo na Šmarno goro. Bomo morali počakati še kakšno leto, do takrat bomo pa šibali bolj po ravnini in skupaj hodili na telovadbo. Midva vsak posebej na fitnes in skupaj še na njegovo vadbo za malčke. Mnenja sem, da se po športni aktivnosti človek vedno počuti boljše, sproščajo se hormoni sreče, tako da vsakomur priporočam vsaj kratek sprehod na dan po službi za boljše počutje.

Sicer so jota ali ajdovi žganci pa štruklji tudi odlična motivacija, da vzamemo pot pod noge.

Seveda, dobra planinska koča je definitivno zelo dober razlog, da se splača prilesti do vrha. (Nasmeh.)

Na poteh z vašimi pohodniškimi gosti ste gledalkam in gledalcem ponudili že ogromno idej, kam na izlet čez vikend ali za sprostitev med delovnim tednom. In če vas vprašam za tri najlepše razglede v Sloveniji, ne boste v zadregi, ali pač?

To vprašanje je vedno težko. Res je več razglednih točk, ki bi jih priporočala. Samo treh ne morem izpostaviti. Jih bom šest, če lahko: Mangart, Mrežce, Golica, Stol, Uršlja gora, Sončnica (Reber).

V hribih mi paše družba. Sama se odpravim v naravo takrat, ko grem meditirat. Vsaj trikrat na teden grem za trideset minut ob Savo, kjer si najdem kak udoben, skrit kotiček ob reki in se poskušam odklopiti od ponorelega sveta. Takrat pa bog ne daj, da se mi kdo približa.

V katerem letnem času je najlepše v hribih?

Hmm ... Meni osebno spomladi in jeseni. Mogoče mi je še lepše jeseni, ko so tako lepo obarvana drevesa. Poleti je malo vroče, pozimi pa nevarno zaradi snega.

Kako še skrbite zase, da ostajate v formi in zdravi?

Dvakrat na teden treniram s svojo osebno trenerko v fitnesu.

Si s čim posebnim razvajate telo in dušo, kadar si lahko vzamete minute v dnevu čisto zase?

Kadar je le mogoče, si privoščim meditacijo v naravi. Najraje meditiram ob Savi, kot sem že omenila. Najdem skrit kotiček, sedem na bundo in na youtubu priklopim meditacijo dr. Joeja Dispenze. Zelo mi je všeč njegova vodena meditacija.

Znate tudi samo počivati, denimo na kavču, če čutite, da vaše telo potrebuje premor?

Uuuu, definitivno znam samo ležati. Ampak kadar imam zvečer kaj časa, ne gledam televizije na kavču, raje vzamem v roko kakšno dobro knjigo, pa tudi če preberem samo tri strani, preden zaspim.

Preberite še: Zanimiv poskus: En dvojček je bil vegan, drugi je jedel meso in zgodilo se je tole

Morda vas zanima tudi: Aubrey Plaza: Od čudakinje, ki jo je Hollywood zavrnil, do trenutno najbolj vroče zvezde