Lora Klinc: S pisanjem knjige sem malo odprla ventile

Tu je zanj, da uresničuje svoje sanje. Ki niti niso več le njegove, so njune, njihove. So tudi sanje vseh slovenskih ljubiteljev kolesarstva, ki so lani tako ponosno pospremili zgodovinski mejnik na Vuelti s prvo zmago na tritedenskih dirkah. Na tej poti, pravem vrtiljaku čustev, je Lora Klinc uresničila tudi del svojih sanj, unovčila svoj dar, pisala in spisala knjigo, ki bo lahko večni spomenik velikega dosežka Primoža Rogliča.

Odkar se jima je lani pridružil sin Lev, je njihovo življenje, razpeto med štajerskimi hribi in francosko obalo, kjer so si uredili dom, toliko bolj pestro. A tako pač živimo, pravi magistra evropskih študij iz Hoč. »Ves čas smo malo tu malo tam. Prej, ko sva bila sama, sva bila ves čas naokoli. Zdaj je tega malo manj, ampak še vedno je to naš način življenja – nikjer nismo dolgo.«

Mali Lev je potem že vajen selitev in potovanj?

Navajen, kaj pa vem. Lahko rečem, da se dobro prilagaja. S spanjem imamo tako ali tako težave, kjerkoli smo in na to očitno ne moremo imeti vpliva, sicer pa je res hitro začel potovati, verjetno je tudi to pripomoglo. Ko je bil star 5 tednov, smo že šli z avtodomom naokrog in zaenkrat nima težav s privajanjem na novo okolje.

Zdaj, ko sta sama in je Primož na pripravah, vama je v tujini vseeno morda težje kot v Sloveniji?

Levu je povsod všeč, nekatere stvari imamo tu, pa jih nimamo v Sloveniji in obratno. Živimo ravno s pravo mešanico obojega. Je pa vseeno super, če dobim kakšno pomoč pri varstvu. Priznam, da sem si kar malo preveč stvari zadala, s knjigo in ostalimi stvari, ki jih počnem, ampak zdaj je najhujše že mimo. 

Najbrž je bil kar podvig, ob živahnem enoletniku napisati še knjigo?

Ja, saj mi je bilo velikokrat kar malo žal, da sem se sploh lotila. No, ampak mi je Primož veliko pomagal in bil zelo priden. Zdaj ga sicer spet ni in sva sama, v času karantene pa je bilo veliko doma in me pozitivno presenetil.

Odlično, potem ste dobro izkoristili ta premor med korono.

Seveda, koronavirus ni prinesel nič dobrega svetu, a pravzaprav za nas ni bilo nobene razlike. Tako ali tako se ne družimo veliko z drugimi. Sploh, če Primož trenira, je to skoraj nemogoče. Zato premora nisem čutila kot neke priložnosti oziroma bi se knjige verjetno lotila v vsakem primeru. Je pa res, da če bi bile dirke že na sporedu, je ne bi napisala v tako kratkem času. Prišlo mi je prav, da je bil Primož doma, sicer pa je ideja za knjigo padla že precej časa pred začetkom pandemije.

Povejte nam o knjigi, kako je nastajala. Tudi na podlagi vaših zapiskov z dirk, ki ste jih delali sproti?

Nekatere stvari, ja. Ampak to sem ugotovila šele sedaj. Očitno sem že kar nekaj časa imela v sebi idejo, ko sem na kup dajala vso to teorijo. Potem pa sem pisala, kjerkoli je bila kakšna luknja, na poti, v avtu, na telefonu. Ves čas, pravzaprav. Zelo veliko sem razmišljala o tem. Čeprav se je vmes izkazalo, da sem si naložila malo preveč, se je na koncu izšlo, preživela sem.

Če ne bi uživala v procesu, ne bi pisala, saj v tem je poanta.

Zdaj vam najbrž ni več žal, da ste se je lotili.

Ne, saj v nobenem primeru mi ne bi bilo. Če ne bi uživala v procesu, ne bi pisala, saj v tem je poanta. Tudi mi ne bi bilo treba delati nečesa, česar ne bi želela. Je pa res, da včasih želim vse preveč na hitro, to je ena od mojih lastnosti. Pokazalo se je, da včasih tudi ne gre. A zdaj je večinoma že vse za menoj in le še komaj čakam, da knjiga izide.

Kakšen bi bil vaš povzetek knjige?

Na začetku tega projekta sploh nisem želela poimenovati knjiga. Bolj nek priročnik za spremljanje kolesarstva, »kolesarstvo za telebane«, nekaj v tem smislu. Potem pa so se skozi čas do končnega razpleta Vuelte sestavile vse komponente zgodbe, ki jih mora vedeti nekdo, ki bi se rad nekaj naučil. Bili so kronometri, padci, veter, majice … Zgodilo se je skoraj vse, kar je mogoče na tritedenski dirki doživeti. Še boljše je bilo to, da sem bila tam, da imam neke okvirne zapiske s poti. In da je Primož  zmagal, kaj je lahko še boljše! Tako je knjiga nastala kot skupek treh komponent: ima poročevalski del, kot so mediji poročali z vsake etape, da lahko tudi tisti, ki ni gledal, ve, kako je šla zgodba. Glede na to, kar se je dogajalo, jaz potem »razlagam«, ali pa bolj »nakladam«, če hočete, zakaj je bilo tako in ne drugače. To je moje mnenje, to ves čas poudarjam. Nekaj so dejstva, drugo moje razmišljanje, ne gre za univerzalno resnico. Potem sledijo še ti moji spisi, moja razmišljanja in doživljanja dirke, občasno pa tudi Primožev komentar.

Kako je Primož pospremil to vaše doživljanje dirk? Sam je bil med dirko v nekem povsem drugem svetu.

Bil je navdušen, pravzaprav. Všeč mu je bilo, to kar je prebral. Za kakšno bolj poglobljeno debato pa še nisva imela priložnosti.

Črtal pa ni nič?

Ne. Saj sem se izogibala, da bi pisala v njegovem imenu. Pisala sem, kot sem stvari videla jaz, kaj sem razmišljala, doživljala, kaj se je nam zgodilo ob dirki. Tudi to, kako se je meni zdelo, da se je on v nekem trenutku počutil, čeprav včasih dejansko ni bilo čisto tako. A se Primož ni pritožil nad nobeno stvarjo, skozi knjigo je šel po poteh lepih spominov.

Ko druge ljudi gledaš na zmagovalnem odru, se ti zdi vse fascinantno, neverjetno. Potem pa naenkrat tam stoji tvoja oseba.

Zdaj, ko so ti spomini črno na belem, se morata kdaj uščipniti, da se je vse to res dogajalo?

Jaz sem bolj tista, ki se spominja, Primož tako vedno gleda samo naprej. Ja, bilo je res neverjetno. Ko druge ljudi gledaš na zmagovalnem odru, se ti zdi vse fascinantno, neverjetno. Potem pa naenkrat tam stoji tvoja oseba … Je drugače. Morda vsega skupaj včasih sploh ne vzameš z dovolj veliko žlico. Primož sploh, saj nikoli ne želi sedeti na lovorikah. Jaz pa se rada spominjam, s tem, ko sem vse zapisala, sem tudi malo odprla ventile. Ne da se ne zavedam veličine dogodka, ampak se mi enostavno zdi, da so to stvari, ki jih zares dojameš šele čez nekaj časa, morda nekoč, ko izstopiš iz tega sveta. Zdaj ne, gremo še vedno »ful gas« naprej, ni časa, da bi »zabremzal« in pogledal nazaj.

Bo pa lahko tudi skozi knjigo nazaj pogledal čez nekaj let, tako kot vsi ostali. Te občutke je treba zapisati zdaj, stvari se hitro pozabljajo.

Res je, stvari pozabiš, ker se toliko dogaja, eni spomini nadomestijo druge. Žal nimamo dovolj zmogljivega trdega diska.

Sicer pa je bilo verjetno vaše doživljanje Vuelte nekaj posebnega že zato, ker je bil z vami Lev, takrat le nekajmesečni dojenček. Kakšne odzive ste dobivali? Vsi novopečenim mamam tako radi delijo nasvete, kaj in kako je treba.

Če bi se obremenjevala z okolico, najbrž res ne bi šla. Zavedam se, da si je marsikdo mislil, kaj mi je treba riniti tja, a rekli so mi le redki. S Primožem sva se tako odločila, podprli so me tudi tisti, ki so bili z nama, moja družina, Primož in Špela (Čerin, op. p), na koncu še Primoževi starši, tako da zame ni bilo debate. Še največje dvoboje sem imela sama s seboj. Vseeno je to prvi otrok, mnogokrat ne veš, kaj in kako, bil je star dva meseca in par dni, ko smo odšli na pot. Sebe sprašuješ, ali je to prav. Vedno imaš v sebi tisti »kaj pa če«, seveda želiš vedno najboljše za svojega otroka. A potem, ko smo bili enkrat tam, dvomov ni bilo. Vseskozi sem imela pripravljen plan B, ni bilo dileme, kdo je bil na prvem mestu. Je pa res, da ni bilo vedno tako kot si sprva predstavljamo, sploh, ko je treba oditi na kakšen hrib. A moram reči, da se je Lev zelo dobro odrezal na svoji prvi dirki. Spraševala sem se, koliko ga bo motil ves hrup ob dirki, glasni zvočniki, helikopterji. Pa ga ni. Morda, ker je bil tega vajen že z Gira, ko je bil še v trebuhu.

Pa tudi geni so očitno naredili svoje.

Najbrž je res otrok tak, kakršen občutek dobi od starša. Če bi ga s seboj vzela z veliko negotovostjo in strahom, se zagotovo ne bi dobro počutil. Jaz pa sem mu želela le pokazati, kakšno bo njegovo življenje. In da ni treba, da ga je strah.

Zdaj ko je eno leto starejši, vse skupaj verjetno že dojema malo drugače? Bil je že na dirki državnega prvenstva, kako načrtujete, da vama bo šlo na Dirki po Franciji, ki se bliža?

Državno prvenstvo najbrž ni bilo pravi pokazatelj, kakšen izziv je iti na dirko z otrokom, saj sem imela številčno ekipo, ki je pomagala z varstvom. Tako da s Tourom tega ne bomo mogli primerjati. Mu je pa bilo na zmagovalnem odru všeč. Veliko se je dogajalo, bilo mu je zanimivo, zaspati pa tako ali tako noče nikoli.

Za Tour bomo še videli, kako bo. Vsi si želimo, da v osnovi sploh bo. Potem pa bo treba počakati, kakšne bodo omejitve za gledalce, govori se, da bi prepovedali avtodome, kar nam zagotovo močno oteži položaj. Seveda si želim iti, Lev pa bo šel z mano, saj mu drugega ne preostane.

Je bilo spremljanje Vuelte zaradi Leva morda celo lažje za vas ali se vam je kdaj že prižigala rdeča luč? Je bilo vseeno lažje kot na Giru, kjer ste bila še noseča?

Ja, to sta res dve povsem neprimerljivi dirki. Giro je bil zares težek. Za vse. Psihično. Grozno je bilo gledati. Morda sem bila res še malo bolj občutljiva takrat. Res gre za povsem dve različni zgodbi, pa niti ne toliko zaradi rezultata. Na Vuelti nisem nikdar trpela, če se lahko tako izrazim. Morda res prav zaradi tega, ker se z otrokom spremenijo prioritete. Vseeno je to samo dirka. Predvsem pa tudi zato, ker bil Primož v toliko boljšem stanju, toliko lepše ga je bilo gledati. Na Giru je umiral.

Pojavi se dvom, saj kolesarji pač nikdar po resnici ne povedo, kako zelo jih boli.

Bilo mi je hudo v 19. etapi Vuelte, ko so padli. Tako blizu si že cilju, upaš, da nimaš take nesreče, da se bo vse skupaj izjalovilo tako blizu. Pojavi se dvom, saj kolesarji pač nikdar po resnici ne povedo, kako zelo jih boli. Vedno malo olepšajo stvari. To te razžira, a sprejmeš stvari take kot so in še naprej le upaš na najboljše. Na srečo se je vse izšlo v našo korist. Lahko pa bi bilo seveda drugače. Cesta je dolga in toliko stvari se lahko zgodi, nikoli ni konec, dokler res ni konec.

Vaša prisotnost v Primoževi karieri je pravzaprav kar vaš poklic. Kako dojemate to vlogo? Mnogi podcenjujejo pomembnost podpore vrhunskega športnika v najožji družini. Verjetno pa se Primož dobro zaveda, da bi mu brez vaše podpore težko uspelo.

To je vprašanje bolj zanj. Je pa res, da sem imela v začetku, ko sem iskala svojo vlogo v kolesarskem svetu, nekaj težav s sprejemanjem tega. Kakšna je moja pot, je to res to, kar sem hotela početi v življenju? Tisočkrat sva se pogovarjala, kako se soočati s tem.  Okolica bo vedno, ne glede na to ali delaš vse prav ali narobe, imela kaj za povedati. Če bi se na to odzivala, bi se mi lahko zmešalo že v prvem letu in me ne bi bilo tu, kjer sem zdaj. To, da morda nimam svoje poti ali kariere, je stvar odločitve. Ko se odločiš, veš, kaj vse boš žrtvoval za to. Verjetno bi mi bilo marsikdaj lažje, če bi imela povsem drugo kariero. Velikokrat sva premlevala, kaj storiti, a vedno sva prišla do zaključka, da vsega pač ne moreš imeti. Če bi hodila v neko normalno službo, se tega ne bi mogli iti. Niti sam Primož se tega ne bi mogel lotiti na tak način kot zdaj.

Kakorkoli obrneš, pa ne želim zveneti polna hvale, dodam nekaj zraven. Tisti, ki je kdaj kolesaril, ve, kako težak šport je to. In če mu ga kdaj lahko olajšam samo za trenutek, da ga počakam na vrhu kakšnega klanca, ali pa naredim kakšno stvar namesto njega, ki bi jo sicer moral sam, sploh te spletne stvari mu ne gredo najbolje od rok … Zakaj pa ne. Odločiti sva se morala na hitro. Pred petimi leti sem pustila službo, šla sva živeti v Španijo, da bi imel čez zimo najboljše razmere za trening. Imel je svoj cilj v prihodnosti, določene stvari je bilo treba zanj žrtvovati. Izkazalo se je, da stvar deluje.

Vse skupaj je šlo zelo hitro. Pred petimi leti je praktično Primož šele postal profesionalni kolesar, pa je že najboljši na svetu. Zadnja leta sta verjetno res živela zelo intenzivno življenje?

Ja, res se je vse skupaj zelo intenzivno odvijalo. Toliko se zgodi vmes, toliko stvari je dosegel v tako kratkem času, da se ti zdi pet let že zelo dolga doba. Lahko rečem, da me je osebno najbolj presenetil na prvem Giru, ko je kar v prvi etapi v kronometru le za las zgrešil roza majico. Takrat sem bila nazadnje zares v šoku. No, pustimo ob strani prvo zmago na Dirki po Franciji, prva je le prva. Sicer pa ima Primož to izjemno lastnost verovanja vase. Z leti je to prenesel tudi name. In ko se vse te stvari tudi dejansko zgodijo, se niti ne zdijo več tako tuje ali presenetljive. Na nek način se ves čas pripravljaš nanje, vse skupaj ni več tak šok. Ko si postavi te velike cilje, jim bo sledil, naredil vse, kar bo lahko, in potem lahko ob zmagi včasih rečeš samo: 'Evo, tukaj je'. Morda se čudno sliši, ampak zdi se ti, da je edino prav, logična posledica. Čakaš, da se bo zgodilo, si pomirjen, ne evforičen.

Pravi vrtiljak občutkov.

Ni tako lahko, kot morda izgleda. Tudi te občutke pravzaprav natreniraš. Si že prej predstavljaš, vizualiziraš to pot in kako bo na cilju. Gre za to verovanje, prepričanje, da bo cilj izpolnjen.

Ste Primožu najboljši psiholog? Z vami veliko premleva o teh stvareh ali raje to počne sam pri sebi in vas posledično tudi kdaj preseneti?

Oboje. Ne želim mu soliti pameti, če zadeve ne poznam preveč dobro, v določenem trenutku pa vem, da moram kaj reči, da potrebuje neko potrditev. Zdi se mi, da športniki včasih morajo slišati, da imajo neko varno zavetje, da bo ta oseba kljub neuspehu še vedno tam zanj. Konec koncev sva par, ne športna ekipa.

Kakšen nasvet bi sama sebi dali eno leto nazaj?

Tako kot vsaka mama se sprašujem, kaj sem sploh počela pred otrokom. Nasvet mi je dala soseda: Le naredi tako, da mama preživi. Otroci so naša ogledala, čutijo stvari. Najprej moraš poskrbeti zase, da lahko tudi za otroka.

Kakšen otrok je Lev?

Težko je oceniti, kakšen karakter bo, je pa res, da se ničesar ne boji in zelo je trmast. Je tudi zelo nežen in mil, hkrati pa »petarda«, ne more biti pri miru.

Ga že zanima kolo in vse kar se pri vas dogaja okoli koles?

Ne vem, če že dojema, je še premajhen. Sicer pa zelo rad stika po trenažerju in kaj »šraufa«, kolo mu je najljubša igrača.

--> Lora je pred tremi leti, ko je Primož dirkal po Franciji za Polet pisala kolumne, ki so bile rekordno brane. Njena prva je imela naslov Moj fant bo nastopil na Tour de France in preberete jo lahko na tej POVEZAVI. 

Preberite še: Marko Grilc - Ni je take živali, kot je moja Nina