Barbara Murn Vrviščar: Dajmo besedo tistim, ki so svetili z notranjo lučjo, tudi ko je bilo najtemneje

Polnijo jih ustvarjalnost, raziskovanje in dejavnosti otrok in mladih na raznolikih kulturno-umetniških in jezikovno-kulturnih področjih. »Otroška energija je visoko nalezljiva,« pravi Barbara Murn Vrviščar, direktorica Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih. 

Pionirski dom že šest deset­letij spodbuja medsebojno sodelovanje ter ustvarjalnost otrok in mladih. Kljub častitljivim letom ostaja pisan in mlad, vloga Centra za kulturo mladih pa je vse širša, mar ne?

Drži. Otroška energija je visoko nalezljiva. Naša častitljiva stavba ima srečo, da se mladostni duh pretaka po vseh njenih kotičkih, pa ne pretiravam, če rečem, da tudi po naših žilah. Nekaj tako izpolnjujočega je v spoznanju, da si otroku predal znanje, ga naučil veščine, mu priljubil umetniško zvrst ali le prisluhnil, da se je lahko odprl. Bogatejši za novo spoznanje bo soustvarjal boljši jutri. Vplival bo na svojo okolico in kot zgled za seboj potegnil še vrstnike.

Tako se gradi zdrava družba. Zato se vloga »Pionirca« širi. Postali smo referenca na pod­ročju napredne pedagogike. Biti drugi dom, kot nam radi rečejo, zahteva celovit pristop do tečajnika. Tu smo, ko po­trebuje dodatno znanje. Z njim gremo, ko išče umetniško izražanje po svoji meri. Ne zatajimo, ko potrebuje mentorja. Navijamo zanj, ko mu ne uspe, ker bo prišel dan, ko mu bo.

V šestdesetih letih Pionirski dom nikoli ni zaprl vrat, v različne programe ustvarjan­ja in izobraževanja je bilo vključenih sto tisoč otrok in mladostnikov. Kaj menite, da je tisto, poleg nabora aktivnosti seveda, kar je prednost Pionirskega doma pred družbenimi omrežji in elektronskimi zasloni vseh vrst?

Tudi zasloni imajo svoj namen. Še nikoli v zgodovini nismo bili tako obveščeni. Včasih je bila informacija bogastvo, danes je dva klika stran. Tudi interakcija je rekordna. Poglejte denimo whatsapp, kilometri klepetov vsako sekundo. A to nam je naplavilo novo generacijo, katere slogan je: »Takoj hočem nekaj zase!« Potrpežljivost in trud sta izginila. Ju pa najdete pri nas. Skupaj z medsebojnim spoštovanjem, avtentičnostjo, inkluzivnostjo, prijateljstvom in goro ustvarjalnosti.

Zanimivo je, da mnogi otroci, ki se vpišejo k vam, ostanejo dolga leta in skupaj z vami odkrivajo svet, tudi svojega notranjega.

Odraščajočim ni nujno jasno, kako pomembni so usmerjen pogled vase, grajen­je trdnega značaja in iskanje avtentičnosti, namesto zlivan­ja v kalupe.

Zato velja še enkrat poudariti:

Povej mi in pozabil bom.
Uči me in zapomnil si bom.
Vključi me in naučil se bom.

Torej ne le podajanje znanja, ključno je sodelovanje. Ker v ranljivem obdobju odraščanja otroci in mladostniki hrepenijo po izražanju, pa včasih ne vedo, kako, jim mi ponujamo najrazličnejše tečaje. Včasih jih zamenjajo kar nekaj, preden najdejo sebi pisanega na kožo. Je vredno, ker zasijejo. Lepo je opazovati najstnika z dvignjeno glavo, pokončno držo in notranjim mirom.

Pa imate odgovor na vprašanje, kaj je pri vas tako drugače, da Pionirskemu domu tečajniki pravijo drugi dom?

Dom je tam, kjer lahko snameš vse maske. Ni se ti treba več ravnati po zapovedih družbenih omrežij, ampak si res lahko pristni ti.

Druga naša prednost je posluh za želje mladih. Veliko se govori o tem, da ne more biti vedno vse po njihovo. A pazljivo pri tem, kajti ne smejo biti preslišali. Imajo zanimive predloge, saj so po naravi vedoželjni. Mi jim pridemo naproti. Če bi pri tujem jeziku otroci raje govorili o hrani neke države kot o sklanjatvah, je vrlina pedagoga, da naredi jezikovno kulinarično uro. Vmes pa med pogovorom vple­te toliko sklanjatve, da tečajniki niti ne vedo, koliko novega znanja so zaužili.

Tudi denimo pri krožku Mladi raziskovalci je podobno. Vsi bi gledali v vesolje, kaj glasno razstrelili ali vsaj kaj zažgali. Zakaj pa ne, saj fizika deluje povsod. Z iznajdljivostjo pedagoga bodo usvojili logiko gravitacije, spoznali kemijo, agregatna stanja, centrifugalno silo in vse vmes. Predstavljamo jim tudi različne poklice, sodelujemo z zavodi znotraj Mestne občine Ljubljana, pa z Univerzo v Ljubljani in drugimi sorodnimi ustanovami.

Osrednje prireditve ob 60. obletnici delovanja Pio­nirskega doma se je udeležilo tudi nekaj nekdanjih tečajnikov, ki so med obujanjem spominov poudarili, da je bil izjemno pomemben pri oblikovanju njihove poklicne poti. »Mojim staršem so rekli: Vaša hči bo komaj naredila osnovno šolo, raje je ne vpišite v gim­nazijo, naj gre na kakšno poklicno šolo,« je povedala izjemna dramska in filmska igralka Saša Pavček. In tudi razkrila: »Pionirski dom mi je dvignil samopodobo. Veselila sem se, da bom po šoli šla na majhen oder, kjer bomo ustvarjali nekaj, česar še ni bilo. Ustvarili smo predstavo – igraje, smeje. Bolj ko smo bili razigrani, bolje je šlo. Jok in smeh sta bila dobrodošla. Kako drugače kot v navadni šoli. Kako osvobajajoče. Ljubezen do gledališkega ustvarjanja se je rodila tu, v Pionirskem domu. Prav tako radovednost do literature.« O čem ste premišljali ob njenih besedah?

Bom iskrena, spomnila sem se na svojega žal že pokojnega dedka. Med poletnimi počitnicami v Istri mi je v najboljši veri dejal, naj grem po končani osnovni šoli čim prej v službo. Brat pa je moral vsako dopoldne brati debelo knjigo Pika Nogavička. Jaz sem šla na plažo, brat je brusil možgane. Danes je izjemen znanstvenik, meni pa je vseeno uspelo diplomirati, ravnokar sem končala še študij MBA. Piko Nogavičko pa imam doma na polici. (Nasmešek.)

Dajmo besedo tistim, ki so svetili z notranjo lučjo, tudi ko je bilo najtemneje. Mladi potrebujejo vzornike, kot je Saša Pavček. Ponosni smo, da je Pionirski dom v njenem življenju odigral ključno vlogo. Veseli me, da so naši trenutni tečajniki bodoči vzorniki.

Saša Pavček, ki je dramski krožek obiskovala pri pedagoginji Dragi Ahačič, je pred polno Festivalno dvorano tudi povedala, kako ji je pomagala pri premagovanju disleksije. Podpora, roka, ki jo ponudite, ljubezen, pozornost, usmerjanje zanimanja, to, da dajete otrokom krila, je neprecenljivo.

Absolutno. V krhkem obdobju odraščanja je izbor pedagoga ključen, saj lahko vpliva na prihodnost otroka. In to je naša dodana vrednost, saj so sodelavci izjemni strokovnjaki z velikim srcem. Že od začetka delovanja je najvišji standard poučevanja naš imperativ. Pa naj bo to likovna vzgoja, gledališče, ples, glasba ali tuji jeziki.

Poučevali so priznani umetniki, izjemni pedagogi, predvsem pa ljudje z močno strastjo predajanja znanja mladim. Tako so navduševali s svojo persono, da se marsikateri bivši tečajniki niti ne spomnijo več imena krožka, le ime pedagoga in njegove modrosti so jim ostali v spominu. Pomagamo, svetujemo in usmerjamo vse pedagoge in profesorje, ki na naša vrata potrkajo z željo po drugačnih, sodobnih pristopih. Kajti razumeti dušo odraščajočega je precej drugače, kot je bila prak­sa pred trideset in več leti.

Vemo, in na to je v govoru spomnila tudi Saša Pavček, da so stiske otrok danes še večje, vendar so umetnost, ustvarjalnost, znanje jezikov in spoznavanje različnih kultur gotovo trdna in varna pot k oblikovanju plemenitega odraslega človeka. V Pionirskem domu je prostor prav za vsakogar, kajne?

Tako je, naš program je razvejan, naš pristop pa oseben. Ob raziskovanju in ustvarjanju otroci spoznavajo svet in svoja občutenja. Oblikujejo svoj kog­nitivni in emocionalni jaz, mi pa jim pri tem z usposobljenimi strokovnjaki pomagamo, da se lahko razvijejo v vsej svoji celoti.

Je pa zaradi spreminjajočega se sveta pristop do otrok drugačen. Programi, kot so inštrumenti, petje, slikanje, kiparstvo, gledališče, ples in tuji jeziki, ostajajo železni repertoar. To so klasike, veščine, če želite, ki jih bo človek vedno želel.

Oči pa imamo odprte za novosti, ki jih integriramo s klasiko. Spremljamo razvoj, smo v koraku z aktualnimi temami in tako smo otrokom vedno blizu. Skupaj raziskujemo, velikokrat pa učitelj po­stane učenec. Tega nas ni strah, podajanje znanja ne sme biti enosmerno.

Ali nam zaupate svoje spomine na Pionirski dom?

Kot deklica sem hodila na dramski krožek. Spomnim se Plečnikovih stopnic in tekan­ja. Saj veste, do najstništva otro­ci hoje ne poznajo. (Smeh.) Spomnim se gledališke sobe, danes poimenovane po našem legendarnem pedagogu, pisa­telju Lojzetu Kovačiču. Črn oder, črne zavese in razbijanje srca, preden sem stopila pod močne reflektorje. Pa je bila le vaja, ampak v moji glavi je bila vedno premiera. Lahko sem bila kdorkoli. Nikdar kritike, le spodbude: »Poskusi, izrazi se, drzni si!«

Ob obletnici sta obujala spomine tudi Igor E. Bergant, ki je v Pionirskem domu izpilil nemški jezik, in Aleš Valič, ugledni dramski igralec, profesor na AGRFT in dolgoletni član Drame, ki se je osemleten pridružil Pionirskemu domu takoj po ustanovitvi leta 1963. Med drugim je dejal, da se je naučil, da je treba slediti svojemu srcu. To je dragocena popotnica za življenje, kajne?

Popotnico najprej nam staršem: z dobrimi nameni svojemu otroku preradi vsilimo lastno »pot srca«. Pozabljamo, da že ima svojo, z njo je prišel na svet. Če ji ne sledi, mu jo je skozi življenje preusmeril neki drug dejavnik.

A še dobro, da je srce najmočnejša mišica v telesu. Ima moč, da nas pocuka vsakič, ko mu ne sledimo. Vendar potrebuje naš posluh. Pomembno se mi zdi, da mladostnike ozavestimo o senzibilnosti do sebe ter jih spodbujamo k empatiji do drugih.

Po mojem mnenju bi morali na nacionalni ravni več pozornosti nameniti mladostnikovi psihi. Vzgoja srca in duše je še pomembnejša od vzgoje za mizo.

A verjamem, da vas za prihodnost »vaše mladine« ne skrbi.

Le zakaj bi me, saj je naše poslanstvo ravno skrb za svetlo prihodnost »naše mladine«, kot ste dejali. Zato radi rečemo, da je vpis v Pionirski dom podpis za prihodnost.

Zavedamo pa se, da dandanes ni lahko biti otrok. Vsi bi radi pripadali. Vendar vedno bolj agresivna diskriminacija blokira vključevanje. Posledica je seveda slabo duševno zdravje otrok. V skrajnem primeru pa žal tudi strašljive novice v medijih, kot jih doživljamo zadnje čase. Med preventivo in kurativo izbere seveda vsak starš sam, a naša ekipa stavi na prvo. Nazaj k temeljnim vrednotam je korak naprej.

Menda zgradbo, znano tudi kot Baragovo semenišče, čaka prenova – za nova doživetja novih generacij? Lahko o novem kulturno-umetniškem in izobraževalnem središču Ljubljane poveste kaj več?

Kdaj se bo prenova začela in - še bolj zanimivo - kdaj končala, je odvisno od več dejavnikov, predvsem mnenj stroke, dovoljenj in druge dokumentacije. Kot članica ocenjevalne komisije za natečaj Baragovo semenišče pa vam lahko zaupam, da bo investitor Mestna občina Ljubljana z županom Zoranom Jankovićem na čelu prestolnico obogatil z izjemno kulturno-izobraževalno četrtjo.

Naj vas na koncu vprašam, ker so pred vrati šolske počitnice – kakšno bo poletje v Pionircu?

Naša poletja so kot mešanica filmov Sreča na vrvici in Poletje v školjki: glasba, ples, film, risanje, robotika, jeziki, znanost, šport, pa tudi cirkus. (Nasmeh.)

Preberite še: Jožica Frigelj, učiteljica leta: Če bomo otroke zamorili že v osnovni šoli, ne bo prihodnosti

Morda vas zanima tudi: Jonas Žnidaršič: V zadnjem letu sem mnogo pretrpel