2.4.2023 ob 9:20 | Foto: Gettyimages | Avtor: M. FL.
"Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik tudi potem, ko nekdo odraste," je nekoč dejal Pablo Picasso.
Prav kreativnost, ki je nedvomno pogoj za umetniško ustvarjanje, je lastnost, ki bi jo morali razvijati, negovati in gojiti. Zlasti v času digitalizacije vseh kotičkov življenja, ko z napredkom in razvojem sodobne tehnologije inovativne rešitve postajajo vse bolj nepogrešljive ter so gonilo razvoja in je zato kreativnost nepogrešljiva lastnost.
Na njen razvoj pri malčkih vpliva več dejavnikov, en od njih je model vzgoje, po katerem jih starši vzgajajo. Proučevaje tega vpliva in dognanja, ki izhajajo iz teh raziskav, so ključne za razvoj družbe in za njen tehnološki napredek.
Modele vzgoje ali starševske sloge bi lahko na grobo razdelili v štiri kategorije, ki temeljijo na dveh osnovnih dimenzijah: odzivnosti (toplini in podpori) ter zahtevnosti (nadzorom in pričakovanji). S prepletanjem teh dveh dimenzij se tvorijo različni starševski slogi oziroma stili vzgoje:
Visoka stopnja odzivnosti in visoka stopnja zahtevnosti. Ta način vzgoje označuje dobro razmerje med toplino, podporo ter na drugi strani jasno izraženimi pričakovanji in postavljenimi mejami.
Avtoritarni starši spodbujajo odprto komunikacijo z otrokom in mu dopuščajo zdravo mero avtonomije, kar pomeni, da ga nadzorujejo, vendar ne omejujejo in s pozitivnimi vzgojnimi prijemi ohranjajo avtoriteto.
Zanjo je značilna nizka stopnja odzivnosti in visoka stopnja zahtevnosti.
Starši so strogi, poudarek njihove vzgoje je na nadzoru, imajo visoka pričakovanja in jih uveljavljajo ne glede na želje otroka, ne odzivajo se na njegove potrebe in ob neupoštevanju pravil uvajajo ostre kazni.
Gre za kombinacijo visoke odzivnosti in nizke zahtevnosti.
Permisivni starši so topli, otroku nudijo vso podporo, vendar ne znajo postavljati pravih mej in malčkom skušajo vedno ugajati ter jih kaznujejo le, ko res zaidejo v skrajnosti.
Permisivna vzgoja v središče postavlja otrokove zahteve in pričakovanja, ki jih starši nekritično izpolnjujejo.
Gre za kombinacijo nizke stopnje zahtevnosti in prav takšne odzivnosti.
Nevključeni starši se z vzgojo ne obremenjujejo, praviloma so odsotni tudi, kadar so fizično prisotni, do otrok ne gojijo nikakršnih zahtev in ne pričakovanj, prav tako se ne menijo za njihove želje in potrebe. Otroci imajo svobodo, lahko delajo, kar želijo, saj staršem preprosto ni mar.
Več raziskav je pokazalo, da je ta stil vzgoje najboljši za razvoj otrokove kreativnosti. Avtoritarni starši ustvarijo okolje, kjer lahko otrok izživlja svojo domišljijo, ga pri tem spodbujajo, a ga znajo, kadar zaide na stran pota, tudi ustaviti.
Otroci, vzgajani po tem modelu, so samostojni, razvijajo kreativno mišljenje, se od malega učijo sami reševati težave, so prilagodljivi, imajo priložnost potešiti radovednost, so svobodomiselni, vse to jim nudi odlične pogoje, da nekoč zrastejo v domiselne in kreativne posameznike, ki znajo svoje zamisli in dosežke tudi primerno predstaviti in jih uveljaviti v praksi.
V nasprotju s po modelu avtoritarne vzgoje vzgajanimi otroki, tisti, ki rastejo ob avtoritativnih starših, nimajo pravih pogojev za razvoj kreativnega mišljenja.
Avtoritativni starši za vsako ceno uveljavljajo svoja pravila, ne dopuščajo odstopanj in ne dovolijo ugovorov, ne upoštevajo želja bližnjih, ne spodbujajo raziskovanja in ne dopuščajo kritičnega mišljenja, s tem so praktično uničeni pogoji za razmišljanje izven okvirjev ter za razvoj kreativnosti.
Ob tem je treba upoštevati še, da strah pred kaznovanjem, ki je pogosto prisoten pri tem modelu vzgoje, niža motivacijo za iskanje kreativnih rešitev v vsakodnevnem življenju in, v odrasli dobi, tudi v poslovnem okolju.
Povezava med permisivnim starševstvom in kreativnostjo ni tako jasna kot pri prvih dveh modelih. Na eni strani permisivni starši spodbujajo izražanje in raziskovanje otrok, kar govori kreativnosti v korist, na drugi strani pa pomanjkanje meja, konsistentnosti in odsotnost pričakovanj do otroka ovira razvoj samodiscipline in vztrajnosti, kar ne govori kreativnosti v prid.
Tudi raziskave s tega področje si niso enotne: medtem ko nekatere namigujejo, da lahko permisivna vzgoja pozitivno vpliva na otrokovo kreativnost, druge ne izpostavljajo pomembnejše povezave med tema dvema dejavnikoma in bodo za natančne zaključke potrebne še nadaljnje študije v to smer.
Ta oblika starševstva je načeloma povezana z nižjimi razvojnimi uspehi otrok, tudi z nižjo stopnjo kreativnosti.
Otroci, vzgojeni v takšni družini praviloma nimajo prave čustvene in kognitivne podpore ter spodbude, da bi lahko razvijali kreativnost. Odsotnost starševskega lika v njih vzbuja negotovost, tesnobo, niža stopnjo motivacije, kar pomeni, da je oviran razvoj kreativne žilice.
Ob tem odstotni starši otroku ne zagotavljajo in ne omogočajo bogatih izkušenj in ne priložnosti za raziskovanje okolja, kar dodatno ovira njihov kreativni razvoj.
"Kreativni odrasel je otrok, ki je preživel," je dejala znana ameriška pisateljica Ursula K. Le Guin.
Odnos med načinom vzgoje in razvojem kreativnosti otroka je kompleksen, je pa med načini vzgoje za kreativnost najboljši avtoritarni pristop, ki združuje toplino, razumevanje ter tudi pričakovanja in meje, spodbuja avtonomijo, raziskovanje, kritično razmišljanje in uvaja zdravo mero avtoritete.
Prav avtoritarni stil namreč otroku dopušča, da je tisto, kar je, a je pravilno voden, da lahko razvija za življenje pomembne kvalitete in jih ohrani tudi v odrasli dobi.
Povzeto po portalu Psychology today
Preberite še: Psihiater Gorazd V. Mrevlje: Patološkega narcisizma ne moremo zdraviti, sploh po adolescenci
Morda vas zanima tudi: Ne popolnih, takšne starše potrebujejo najstniki
oddajte komentar