Večji problem kot to, da se počutim kot oseba, ki nikoli ni dovolj, je to (Piše: Nika Vistoropski)

Oni dan sem dobila v e-poštni predal podobo Rembrandtovega avtoportreta s pripisom: Zapomnite si – od vaših sanj vas ločijo le vaš videz, pomanjkanje talenta in vaša osebnost. Ja, in drastičen primanjkljaj ambicioznosti, sem se zakrohotala sama pri sebi.

Sodobni imperativi uspešnosti so se mi vedno zdeli histerično smešni. Komolčarstvo mi je tuje. Ne bom rekla, da zato, ker sem tako duhovno razvita, najbrž sem samo lena. Ali pa, da se sliši bolj prefinjeno, nezavedno že delujem kot članica novega »gibanja«, t. i. počasnega življenja. Ob vsaki stvari, s katero potencialno tvegam razjedo želodčne sluznice, se vprašam, ali je nujna. Če ni, citiram Melvillovega Bartlebyja: Raje bi, da ne.

Perfekcionizem se je namreč razlezel v vse pore družbe, zato se s svojo »lenobo« počutim malodane kot upornica. To ponotranjenje sistema, ki od tistih, ki želijo sodelovati v njem, zahteva vedno višje standarde, hkrati pa nam vsiljuje brezhibne – pogosto nemogoče – standarde, je skrita epidemija zahodnega sveta.

Perfekcionisti ljubijo pretiravanje; nagnjeni so k izgorelosti, ker se do poznih ur zadržujejo v »uresničevanju sanj«, zanemarjajo skrb zase ter se psihično in fizično preobremenjujejo. A vendarle nismo nemočni ob teh silnih tokovih.

Dobro je začeti prepoznavati družbene strukture, ki vplivajo na občutke osamljenosti, povezane s perfekcionizmom, in se z njimi soočiti. Dojeti, da so ti mnogo večji problem kot to, da se počutim kot oseba, ki nikoli ni dovolj.

Če se boste kdaj znašli pred vprašanjem, ali res želite aktivno sodelovati v igri neoliberalne ekonomije in ultrakonkurenčne, individualistične kulture, ki nas je zajela, predlagam – saj življenje je navsezadnje nepopolno – »revolucionarno« rešitev: dovolj dobro življenje.

Ko se prah poleže, imajo namreč perfekcionisti pogosto za svojo bolečino pokazati komaj kaj več od tistih, ki so do sebe bolj prizanesljivi.

Za svoje sanje moraš iti do konca, pesti obrusiti do krvi, da prebiješ barikade, stradati, garati, sploh nič spati!

Kaj pa vem, raje bi, da ne.

Preberite še: Dan Podjed: Nad človekom in družbo nikakor nisem obupal

Morda vas zanima tudi: Danaja Lorenčič: Zahodnih vrednot in družbe ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo to