10.5.2023 ob 7:20 | Foto: Jože Suhadolnik/Delo
V brskalnik vnesem How to cope with the trauma of school shootings (Kako se spopasti s travmo zaradi streljanja v šolah, op. p.). 31.300.000 zadetkov. Preberem prvi članek. Grem skozi vse točke. Poskušam narediti »domačo nalogo«. Ne gre mi. Pokličem prijateljice.
Žalostna sem. Spregledali smo nekaj bistvenega. Otrokom smo pozabili dati varno zatočišče. Pristan, kjer bi lahko izrazili svoje stiske, strahove, bolečine, ne da bi se ob tem počutili, da so zgube. Kar je še huje, je, da večina odraslih, staršev o tem govori, niso pa pripravljeni na spremembe. Vsi čakajo, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe. In se spreminja. Tole v Srbiji se je zgodilo »samo od sebe«, ker smo odrasli izgubili notranji kompas.
Uh, živela sem v Beogradu. Grozno mi je, saj je tudi moje mesto. Še bolj grozno, da zdaj vsak dan beremo še o novih in novih tragedijah. Prihodnost se mi zdi strašljiva.
Srbija in Črna gora. Dobrih 39 kosov orožja na sto prebivalcev. Zakaj odrasli ljudje čutijo potrebo po zbiranju morilskega orodja? Komentar na eni od ameriških spletnih strani: »Tako zelo žal mi je, da je ameriška bolezen nalezljiva. Bodite boljši od nas.« Nič ne razumem. V šoku sem.
Milijon misli. Občutek obupa. Ko je bila moja hčerka še majhna, sva živeli v ZDA. V njenem vrtcu so imeli debate o prozornih nahrbtnikih, skozi katere bi lahko videli, ali je v njih orožje, urjenju učiteljev v ravnanju z orožjem, gradnji neprebojnih vrat – čisto zgrešeno. In potem, pazi to, so melodiji pesmice Twinkle twinkle little star pripeli besedilo »hiding in the closet and being very quiet«. Si predstavljaš? Beograd je prelomnica. Slovenci in Srbi smo si začeli zares predstavljati, da je otroka mogoče izgubiti na tak način. In potem izvem, da so na hčerkini šoli v Ljubljani pretepli 14-letnika. Medtem ko so ga brcali, so ga snemali in posnetek dali na youtube. Pištole ni bilo, a nasilje je enako.
Kako sem? Jočem z mamami, ki so tako kruto ostale brez otrok. Tisto trpljenje pogledam večkrat. Na pamet ga znam. Verjetno se testiram, kdaj bom postala ravnodušna. Da bom razumela tiste, ki jih tako trpljenje spodbuja h grozovitim dejanjem. Želim razumeti. Trpim s preživelimi. Jočem ob njihovem pogumu. Eto, zdajle spet jokam. Iščem odgovore v srbskih in ameriških člankih. Večkrat jih preberem. Najtežji je odgovor na zakaj. Tega ni. Potem pa zlagam skupaj kamenčke iz enega in drugega in petnajstega strokovnega članka. Učim se! Bojim se, da bodo sistemsko uzakonili še hujšo represijo … Iščem odstotke … Ne vem, kateri del bi to lahko pomirilo. Počutim se krivo. Ker od desetih ključnih opozorilnih znakov pri sebi odreagiram samo na tri. Med njimi sta orožje in mučenje živali. Je mogoče, da sem druge sprejela? Jezna sem! Močno se počutim samo v tem delu, da lahko spremenim sebe. V razmišljanju in v odnosu do svojega sina. Zato me verjetno ni strah. Ne vem.
Kljub vsemu v bolečini nisem sama. To me vsaj malo pomirja. Se mi zdi. A kako naprej? Ne vem. Ta hip še ne vem. Oprosti.
Preberite še: Dan Podjed: Nad človekom in družbo nikakor nisem obupal
Morda vas zanima tudi: Danaja Lorenčič: Zahodnih vrednot in družbe ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo to
oddajte komentar