Jožica Frigelj, učiteljica leta: Če bomo otroke zamorili že v osnovni šoli, ne bo prihodnosti

Učiteljica razrednega pouka mag. Jožica Frigelj iz Osnovne šole Ketteja in Murna Ljubljana je učiteljica leta 2023. Tako so odločili glasovi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in javnosti.

Zadnja leta Jožica Frigelj večinoma poučuje angleščino v 4. in 5. raz­redu. Vso svojo kariero išče nove načine, prilagaja pristope in metode razvojni stopnji otrok. Hkrati pa je zelo aktivna pri ustvarjanju boljše šole.

Je članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, za zdaj je še članica delovne skupine za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Njena bibliografija obsega okoli 200 enot, je tudi soavtorica učbenikov. Dobila je že več nagrad, med drugim državno nagrado za življenjsko delo.

Kaj vam pomeni naziv učiteljica leta?

Vsako javno priznanje, vsaka nagrada je nekakšne vrste za­hvala. Zahvala za moj trud, za vse, kar sem naredila. Očitno tudi širša javnost prepoznava moje delo kot dobro, vredno priznanja in za to sem izjem­no počaščena.

Moja največja priznanja pa so vsekakor moji učenci, kako se v nadaljevanju razvijajo, so uspešni v življenju. Vsi pa radi slišimo »hvala, to si dobro naredil, to je super«.

Zdaj ste dobili že malodane vse nagrade, ki se jih v državi da dobiti.

Vsa moja prizadevanja so bila vselej usmerjena v razvoj šolstva. Da bi bilo to do učencev prijazno. Potem enostavno delaš veliko stvari. Učitelji smo navajeni delati 100-odstotno, navajeni smo delati dobro, nekaj »na približno« za nas ni dovolj dobro.

In zdaj na koncu moje kariere pridejo tudi priznanja. (Nasmeh.) Delo učitelja sicer ni delo, ki bi ga opravljal zaradi priznanj, zaradi najvišjih strokovnih izzivov, ampak je delo, ki ga opravljaš s srcem, vse drugo pride zraven.

Večkrat ste povedali, da prisegate na kredo in tablo, na podelitvi pa ste omenili tudi chatGPT. Ste ga že uporabljali?

Seveda. Po naravi sem strašno radovedna in moram vse preizkusiti. Ko sem preizkusila chatGPT, sem zaznala tudi pasti. Srčno si želim, da bi nastala neka državna regulativa. Bojim se, da bi ljudje že takoj pomislili, kako bi ga lahko zlorabili.

Otroci se radi postavljajo s svojim učiteljem. Ko sem jim povedala, kdaj bo razglasitev, so mi obljubili, da bodo držali pesti zame.

Za moje učence je chatGPT uporaben kot pripomoček, ki jim lahko skrajša delo. Lahko jim sicer napiše seminarsko nalogo, ampak ni poanta, da je seminarska naloga napisana. Bistveno je, da otrok to razume in zna predstaviti. To pa mora še vedno znati sam.

Kako so otroci sprejeli, da ste finalistka in zmagovalka?

Ko sem hodila iz razreda v razred, so mi govorili: »Učiteljica, mi smo tudi glasovali za vas, moja mami je tudi glasovala za vas …« Otroci se radi postavljajo s svojim učiteljem. Ko sem jim povedala, kdaj bo razglasitev, so mi obljubili, da bodo držali pesti zame.

Neki fantek pa je rekel: »Učiteljica, jaz pa ne bom.« Sem rekla, v redu, to je tvoja pravica. In je pojasnil: »Če boste učiteljica leta, potem boste gotovo šli na drugo šolo, jaz pa tega nočem.« Prisrčni so.

Kaj bo prvo, kar boste naredili kot učiteljica leta?

Najprej, neumno, objava na facebooku. (Smeh.) Resno pa promocija učiteljskega poklica. Mislim, da vse premalo delamo za to. Finalisti smo se na poslovnem zajtrku pogovarjali, da nam je tako okolje čisto tuje. Ne znajdemo se v poslovnih vodah, pa bi se morali. Morali bi se znati promovirati, promovirati učiteljski poklic, ki je najlepši poklic na svetu.

Zato velika zahvala AmChamu, ki to dela. Izbor ni kar nekaj iz trte izvitega, ampak so konkretni kriteriji, celoten postopek je zelo strokoven in na visoki ravni. Bi si pa želela, da bi moje resorno ministrstvo tudi kaj naredilo v tej smeri, ne pa samo govorilo, da bo treba učiteljski poklic promovirati, da bo treba po­skrbeti za učitelje. Moja prva naloga bo vsekakor spodbosti ministrstvo, da tudi oni nekaj naredijo v tej smeri.

Po naravi sem strašno radovedna in moram vse preizkusiti. Ko sem preizkusila chatGPT, sem zaznala tudi pasti. Srčno si želim, da bi nastala neka državna regulativa. Bojim se, da bi ljudje že takoj pomislili, kako bi ga lahko zlorabili.

Ste članica delovne skupine, ki pripravlja nacionalni program vzgoje in izobraževan­ja. Prejšnji teden ste napovedali izstop, če ministrstvo ne bo umaknilo predloga zakona o osnovni šoli. Ste optimistka glede slovenskega šolstva?

Po naravi sem optimistka, pa tudi strahotno naivna. Še vedno. A menim, da če ne bi bila optimistka, ničesar od tega ne bi delala. Še vedno upam na najboljše. Še vedno upam, da se bodo zgodile prepotrebne spremembe, na katere opozarjamo predvsem praktiki.

Teorija in praksa morata z roko v roki, ne moremo drug brez drugega. Ampak želim si, da bi imeli vsi, ki se kakorkoli ukvarjamo z izobraževalnim sistemom, pred sabo največji cilj, to je otroka. Ne lastno promocijo, ne politično pripadnost, ne všečnost, ampak izključno in samo otroka. Imamo kup floskul, ki so pravzaprav resnične – otroci so naša prihodnost.

Brez otrok ne bomo nič. Če bomo otroke že v osnovni šoli zamorili, potem nimamo prihodnosti.

V svojem govoru po razglasitvi ste omenili pomanjkanje učiteljev. Kako bi jih pritegnili?

S promocijo. Trenutno se sloves gradi na slabih zgledih. Nekaj je objav o strašnih krivicah, ki se otroku zgodijo v šoli, in so vsi učitelji zanič. Z vso odgovornostjo trdim, da je 99,99 odstotka učiteljev zelo dobrih. Od tega jih je veliko odličnih. Problem pa je, da se učitelji nismo navajeni izpostavljati. Nastopam vsak dan v razredu in to ni problem. Javno pa nismo navajeni. Tega ne znamo.

Če bi nam to uspelo, mislim, da bi za mlade hitro postal poklic privlačen. In še ena pomembna stvar – vrednotenje poklica. To je pomembna postavka, sploh pri mladih, ki so malo bolj preračunljivi, kot smo bili mi.

Jaz sem vedno imela v glavi samo otroke, zdaj pa se vprašajo, ali bo plačilo omogočalo dostojno preživetje. Ali si bodo lahko kupili stanovanje, se bodo pri tem delu iztrošili in zakaj potem ne bi raje počeli česa lažjega?

Po Nini Jelen in Urošu Ocepku ste že tretja Zasavka z zmagovalnim nazivom. V čem je skrivnost, da ste Zasavci tako dobri učitelji?

Mislim, da je naša preteklost tista, ki je pustila nekaj v naših genih. V Zasavju so se morali ljudje vedno boriti za obstanek. Trdo knapovsko življenje je med njimi sprožilo neko solidarnost, povezanost, morali so biti tudi precej iznajdljivi.

To je v naših genih. Žal se večina sveta seli v Ljubljano in potem obrobna mesta ostajajo v ozadju, ampak imamo upanje. (Nasmeh.)

Preberite še: Leonida Mrgole: Permisivna vzgoja je povzročila največjo možno stisko na tem svetu

Morda vas zanima tudi: Desa Muck: Že 68 let se iščem, medtem pa me Google pozna do obisti