Večina rakov prostate raste počasi

Rak prostate je drugi najpogostejši rak pri moških v razvitem svetu. Po podatkih Registra raka RS pri nas za rakom prostate zboli 1600 moških na leto. A vsekakor brez panike: gre za zelo raznoliko bolezen, ki ima pogosto benigen potek in ne potrebuje nikakršnega aktivnega zdravljenja.

Polovica moških, pri katerih s presejanjem odkrijejo raka prostate, ne bo razvila simptomov bolezni. Pri tistih, ki jih bodo, pa bo čas do njihovega pojava razmeroma dolg, to je od pet do deset let. Rake prostate delimo na nizke, srednje in visoko rizične bolezni, kar je pomembna usmeritev pri odločitvi glede načina zdravljenja.

Rak prostate je postal pri moških v razvitih državah, tudi pri nas, zelo pogost, saj se je v zadnjem desetletju njegovo število več kot podvojilo. To je posledica aktivnega iskan­ja raka prostate pri moških z določanjem označevalca PSA (To je za prostato specifični antigen; beljakovina, ki jo izločajo normalne celice prostate v semensko tekočino. Nekaj PSA iz prostate ob tem »uide« tudi v kri. V splošnem velja, da višja ko je vrednost PSA v krvi, večja je verjetnost za raka prostate. Mejne vrednosti, pri kateri bi raka prostate lahko absolutno izključili, ni, op. p.).

V zadnjih desetih letih incidenca raka prostate raste za približno tri odstotke letno. To pa, kot zapisano, ni posledica kakega novega nevarnostnega dejavnika, pač pa predvsem zelo razširjenega presejanja pri zdravih moških in odkrivanja velikega števila primerov, ki bi drugače ostali vse življenje prikriti. Podatki za zadnja leta sicer kažejo, da smo vrh incidence raka prostate najverjet­neje že dosegli.

Aktivno spremljanje

Najpomembnejša dejavnika tveganja za obolevanje za rakom prostate sta družinska obremenjenost in starost. Ker nanju ne moremo vplivati, ni možnosti primarnega preprečevanja. A tudi ob postavitvi diagnoze ni konec sveta. Z aktivnim spremljanjem nizko rizične bolezni lahko preprečimo čezmerno zdravljenje. Bolnikov z rakom prostate nizkega tveganja ni treba aktivno zdraviti, saj so študije dokazale, da takšna rakasta bolezen ne napreduje hitro.

Bolezen tako bolniku omogoča relativno normalno življenje. Potrebni pa so redni urološki pregledi. Bolniku z rakom prostate z nizkim tveganjem se priporoča aktivno sledenje bolezni, in sicer redne kontrole pri urologu vsakih šest mesecev. Vsakič se preveri PSA, opraviti je treba digitorektalni pregled prostate, enkrat letno pa tudi biopsijo prostate. Ob takem sledenju lahko napredovanje bolezni pravočasno prepoznamo in se pravočasno uvede tudi aktivno zdravljenje.

Najnovejši izsledki obsežne britanske študije, ki so bili nedavno objavljeni v reviji New England Journal of Medicine, podpirajo pomen aktivnega spremljanja. Raziskovalci so sledili več kot 1600 moških z lokaliziranim rakom prostate, ki so bili med letoma 1999 in 2009 deležni tako imenovanega aktivnega spremljanja, prostatektomije ali obsevanja s hormonsko terapijo.

V izjemno dolgem, povprečno 15-letnem obdobju spremljanja je zaradi raka na prostati umrlo manj kot tri odstotke moških, katerih povprečna starost ob postavitvi diagnoze je bila 62 let. Razlike med tremi skupinami zdravljenja niso bile statistično pomembne.

Večina jih raste zelo počasi

Čeprav je bila verjetnost metastaziranja raka v skupini z nadzorom večja, to ni povzročilo večje umrljivosti. Strokovnjaki so opozorili tudi, da moški, pri katerih so rezultati PSA in drugih testov pokazali na tumorje z večjim tveganjem ali pri katerih je bil v družinski zgodovini primer smrti zaradi raka prostate, spadajo v drugo kategorijo.

Večina rakov prostate raste tako počasi, če sploh raste, da se druge bolezni verjet­no ­prej izkažejo za smrtonosne, zlasti pri starejših moških. Med britansko študijo je vsak peti moški umrl zaradi drugih vzrokov, predvsem zaradi bolezni srca in ožilja ali dihal ter drugih vrst raka. Če živite dovolj dolgo, je rak prostate skoraj normalna značilnost staranja.

V sedemdesetih ali osemdesetih letih ima polovica moških v prostati nekaj rakavih celic. Večina teh tumorjev velja za »indolentne«, kar pomeni, da se ne širijo in ne povzročajo motečih simptomov.

Preberite še: Motnje erekcije: Naj vam ne bo nerodno

Morda vas zanima tudi: Prezgodnja menopavza (in kako se spoprijeti z njo)