Terapija za pare: zakaj vama ne pomaga

Ko se dva v zvezi znajdeta pred ovirami, ki jih nikakor ne moreta premagati sama, se, če želita rešiti intimen odnos, zatečeta k terapiji za pare. A včasih se zdi, da tudi ta nima pravega učinka in da preprosto ne deluje.

Psichology Today navaja, da so terapije za pare bolj zapletene od individualnih, saj sta vanje vključena dva posameznika s svojimi izkušnjami, pogledi in travmami kar pomeni, da je zadeva kompleksnejša, praviloma dolgotrajnejša in včasih tudi neuspešna. Kaj pa je največkrat krivo za neuspeh?

Težave posameznika nadvladajo ekipno delo

Stiske posameznika lahko ovirajo uspeh terapije za par. Če je denimo en od udeležencev žrtev depresije, tesnobnosti ali odvisnosti mora, preden nastopi skupinsko terapijo, te težave odpraviti.

Šele, ko so primerno obravnavane in odpravljene ali vsaj pod nadzorom, je realno pričakovati pozitivne rezultate na terapiji za pare.

V vsakem primeru se je torej pred odločitvijo za zakonsko terapijo treba vprašati, kaj partnerja v zvezi muči kot posameznika, nasloviti morebitne duševne ali druge stiske in jih primerno obravnavati, šele nato nastopi čas za reševaje zveze pri terapevtu.

Enemu se ne ljubi

Terapija za pare zahteva popolno predanost obeh partnerjev. Oba morata vse moči uperiti v to, da bi na koncu rešila zvezo oziroma premagala težave, zaradi katerih sta se odločila za obisk terapevta.

Če eden od udeležencev ni čisto prepričan, da si tega želi, se zato izogiba terapijam, na njih ni povsem odkrit in terapevtu ne zaupa, terapije obiskuje zgolj zaradi želje življenjskega sopotnika ali nanje gleda kot na zapravljanje časa, se zadeva žal ne bo obnesla.

Če torej ni napredka, se morata oba vprašati, ali ni razlog za to morda v tem, da eden od partnerjev zadeve ne jemlje tako resno, kot bi jo moral.

Nerealna pričakovanja

Še ena visoka ovira. Nerealna pričakovaje so največkrat tista, zaradi katerih par obupa, preden bi se pokazali rezultati. Nerealna pričakovanja zaobjemajo več postavk.

Ena od njih je, da bo terapevt rešil vse težave. A dejstvo je, da ta nima čarobne palice, da lahko le opozori na spolzka področja v zvezi in na neprimerno obnašanje ter predlaga rešitve, na paru pa je, ali bo to upošteval in sledil nasvetom, ali bo potem, ko bo zapustil ordinacijo, ravnal po starem.

Druga zapreka do uspeha je hitro pričakovaje pozitivnih rezultatov. Ti se ne pokažejo po dveh, treh obiskih, temveč šele po mesecih trdega dela. Prav zato, ker niso hitro opazni, mnogi pari prehitro vržejo puško v koruzo.

Tretja velika ovira pa je pričakovanje, da bo partner spoznal in priznal vse svoje zmote. To je v bistvu recept za katastrofo.

Terapevtsko okolje je prostor, kjer naj bi bila partnerja samosvoja, kjer naj bi zaupala vse, kar ju moti in teži, bi našla skupne točke, ki ju povezujejo in bi oblikovala kompromise, na katerih bi lahko gradila naprej.

Vsekakor pa ni prostor, kjer naj bi eden od udeležencev dokazoval svoj prav, drugi pa priznaval zmoto. Vstopanje v terapijo s tem pričakovanjem ne bo prineslo pravih rezultatov.

Za konec pa še

Vedno je vredno dati priložnost terapiji za pare, ki lahko pomaga zvezi, a če po nekaj srečanjih s terapevtom vidita, da se ne premakneta z mrtve točke, se vprašajta, kje tičijo razlogi za to, jih odpravita, šele nato pa nadaljujta z obiskom terapevta.

Sicer bo škoda časa in denarja.

Preberite še: Psihoterapevtka dr. Alja Fabjan: Partnerju moramo dati navodila za uporabo

Morda vas zanima tudi: Trije v razmerju: nič ljubosumja, skupne terapije in največja težava (resnična izpoved)