Uničujoče posledice zakonske zveze z moškim, ki mu mama nikdar ni rekla ne

Nekje sedi deklica, ki brezciljno brska po počitniških fotografijah svojih prijateljev na Instagramu, in posluša mamo, kako ji tarna na uho, medtem ko jo skuša ignorirati.

Nekje, morda ne preveč daleč stran od nje, je še eno dekle, ki ure in ure preživi na Twitterju. 

Obstaja še eno mlado dekle, ki svoji najboljši prijateljici na Facebooku posreduje slike fanta, ki ji je všeč, skupaj s srčki.

Eno od teh deklet se bo nekoč poročilo z mojim sinom. In katerokoli od teh deklet je lahko prva ljubezen vašega sina ali njegova naslednja punca, zato upam, da so ji povedali, kaj lahko pričakuje od svojega partnerja.

Kot mati najstnika in žena človeka, ki je svoje življenje živel zato, da bi drugim povzročal pekel, imam en starševski nasvet: recite svojim sinovom »ne«.

Mojega moža so namreč vzgajali starši, ki mu niso hoteli odreči ničesar, kar si je želel.

Njegova želja je bila njihov ukaz že zelo zgodaj. Kadar je rekel: »Skoči,« niso samo rekli, »Kako visoko?« ampak, »Bi rad, da izvedemo nekaj trikov v zraku, dragi moj sin?«

Moj mož nikoli ni poznal razočaranja, dokler nisem prišla jaz. Nikoli mu ni bilo rečeno, da ne more imeti točno tistega, kar si želi v danem trenutku, dokler ni srečal mene.

Nobenega razloga ni imel, da bi pričakoval, da ne bo prejel točno tega, kar je prosil, dokler ga nisem zavrnila. Enostavno mu nikoli niso rekli: »Ne.« Zato sem bila zanj trn v peti.

Že v začetku razmerja sva imela težave in zameril mi je, ker sem mu rekla: »Ne.«

Od vsega začetka je bil najin zakon prepojen s sovraštvom in čustvenim izsiljevanjem. Ker sem bila prva oseba, ki mu je karkoli odrekla, ni povsem vedel, kaj naj naredi z mano. Zelo težko je sprejel, ko sem ga prvič zavrnila; razlog za zavrnitev mu ni bil pomemben.

Pogosto mi je dajal občutek, da sem manjvredna.  

Pogosto mi je dajal občutek, da sem manjvredna.  Njegove želje so bile pomembnejše od mojih. Tako je bil namreč vzgojen.

Ko rečem, da mu starši nikoli niso rekli »Ne,« to resno mislim. Koncept zavrnitve mu je bil resnično tuj.

Da bi ženska v njegovem življenju dvomila o njegovih odločitvah ali mu nasprotovala, je bilo zanj nerazumljivo. Prvič, ko sem ga izzvala glede nakupa, je reagiral tako, da me je spravil v smeh.

Nikoli še nisem videla odrasle osebe, ki bi imela izbruh jeze v trgovine – a on se je obnašal kot triletni otrok, ki mu mama nečesa noče kupiti.

Tega nisem jemala resno, saj je bil navsezadnje star več kot dvajset let. Bilo je komično.

Toda sčasoma sem opazila vedno več dokazov o njegovi razvajenosti. Bil je sicer veliko prestar, da bi ga imela za razvajenega sinčka, vendar se je vedel natanko tako.

Če sem mu rekla: »Ne, mislim, da ne,« ali »Resnično raje ne bi nocoj,« se je name usul plaz žaljivk: »Ti si tako neumna. Kako lahko sploh živiš?« in: »Ne vem, zakaj se obremenjujem s tabo. Takšna potrata časa si.«

Vsi ti »udarci« so se pojavili zaradi manjših stvari, kot je moje iskanje najboljšega načina za prihranek denarja v družinskem mesečnem proračunu ali moj predlog, da bi poskusila novo restavracijo, ki je morda nekoliko izven njegove cone udobja.

Zelo mi je otežil življenje. 

Leta so minevala in nikoli se ni mogel znebiti potrebe po obvladovanju mojega življenja. Imel je glavno besedo pri vseh finančnih odločitvah, vzgoji najinega sina, izboljševanju gospodinjstva in intimnosti.

V desetletju najine zakonske zveze sem spoznala dvoje: on je moral zmagati v vseh prepirih, če nisem hotela, da me žali ali celo položi roko name. 

Nikdar ni mogel prekiniti škodljivih vzorcev, ki so ga pred leti povzročili njegovi starši, ko mu niso hoteli odreči ničesar, kar si je želel.

Najmanjši namig, da je bil zavrnjen ali izzvan, je bil sprejet z besom, zmerjanjem in, večkrat, z močnim stiskom mojega zapestja ali ramena.

Nekdo bi mu moral reči »ne« pred mano.

Imela sva otroka in z njegovim rojstvom sem vedela, da bom stvari počela drugače, kot so to počeli njegovi starši.

Poskrbela sem, da bo moj sin razumel, kaj pomeni doživeti neko vrsto razočaranja. Moj otrok se bo naučil sprejeti razočaranje. Ne bo odraščal v pričakovanju, da bo vse po njegovem.

Življenje ni sestavljeno iz naših ukazov in vsaka ženska, ki jo bo srečal, ne bo njegova služabnica. Hotela sem, da to ve - in da to sprejme. 

Ne trdim, da bom zlomila vse njegove otroške želje in da uživam v tem, da mu bom privzgojila idejo, da ne more imeti vsega, kar si želi.

Vendar sem prepričana, da s tem ravnam prav, saj se je treba naučiti spoprijeti z razočaranji in zavrnitvami. 

Izbruhov jeze nisem tolerirala. Ob vsaki zahtevi, ki sem jo zavrnila, sem mu pojasnila, zakaj sem to storila. 

Odločena sem bila, da bo moj sin znal prenesti poraz in se sprijaznil z zavrnitvijo. Toda vedela sem, zakaj to počnem – ker nisem hotela, da je moj sin takšen kot njegov oče. Reči »ne« je bilo zame pomembno.

Postala sem tako stroga, kot sta bila moja tašča in tast popustljiva.

Ko bo moj sin odrasel in bo svoji ženi rekel: »Ljubim te,« želim, da to resno misli - in ne da si misli: »Ljubim te, ko mi daš, kar hočem.«

Moj sin ni takšen, kot je bil njegov oče. In za to sem hvaležna. Ne, pravzaprav to presega hvaležnost. Kajti ne bi mogla živeti sama s sabo, če ne bi prekinila škodljivega vzorca. 

Moj sin bo pripravljen na življenje - ne glede na to, ali mu bo dalo, kar hoče.

Nekoč bo neko dekle njegova žena. Želim si, da jo bo osrečil. In upam, da sem naredila svoj del, ko sem sinu rekla »ne«.

Prirejeno po Your Tango.

Preberite še: Zakaj so nekateri srečni, drugi pa ne? Psiholog razkriva, od česa je sreča najbolj odvisna

Morda vas zanima tudi: Zakaj je laganje partnerju glede denarja slabše od varanja