Poročila sem se brez prisotnosti svoje odtujene mame (resnična izpoved)

Sedela sem v čakalnici, ko sta mati in hči prišli iz garderobe in navdušeno klepetali. Mati me je pogledala in pokazala na belo vrečko za oblačila, obešeno čez moje naročje.

»Pomerjanje poročne obleke? « me je vprašala. Prikimala sem. »Čestitam,« je rekla z nasmehom, ko sta odšli skozi vrata. Ko sem opazovala mamo in hčerko, kako odhajata na parkirišče, si nisem mogla pomagati, da ne bi začutila kančka žalosti.

K meni je prišla šivilja in me pozdravila. »Ali se vam bo pridružil še kdo?« je vprašala, preden je za nama zaklenila vrata.

»Ne, samo jaz bom,« sem odgovorila in poskušala zveneti veselo.

Sledila sem ji do garderobe in hitro zagrnila zaveso. Globoko sem vdihnila. Ti trenutki so bili najtežji. Tisti del priprav na poroko, za katere nam družba pravi, da jih je treba opraviti z našimi materami.

Bila sem zaročena in odtujena od svoje mame, in za razliko od vseh drugih vidikov načrtovanja poroke ni bilo navodil za to.

Naša kultura nevestam pravi, da je to njihov dan, vendar imamo zelo ozek pogled na to, kako ta dan izgleda in kdo bi moral biti del poročnega dneva. Za tiste, ki nimamo tradicionalne družine, je zaradi teh pričakovanj ideja o poroki zastrašujoča.

Moje družinsko življenje je bilo vedno kaotično in zato si nikoli nisem predstavljala, da se bom želela poročiti. Toda pri 40 letih sem se po več letih psihoterapije znašla v srečnem, zdravem razmerju z moškim, ki sem ga ljubila, in zaročila sva se.

Moj zaročenec je bil iz Indije, kjer imajo družbeni običaji v zvezi z družino še večji pomen, zato so poroke prav tako povezane z družinami kot s parom.

»Povej mi nekaj o svoji družini,« je moja bodoča tašča vprašala le nekaj minut po tem, ko sva se spoznali. Resnica je bila, da nisem vedela, kaj naj ji rečem.

Tako moj biološki oče kot očim sta bila prisotna v mojem življenju, a sta tudi odšla iz njega. Moja mama je imela težave z duševnim zdravjem in je pred kratkim izginila iz mojega življenja, ko se je poročila, odselila iz hiše in spremenila telefonsko številko, ne da bi mi to povedala.

Leta pozneje sem ugotovila, da je imela manično epizodo in da to nima nobene zveze z mano, toda takrat sem bila uničena. Nisem poznala načina, da bi to razumela, kaj šele, da bi to razložila komu drugemu. Tisti, ki sem jim povedala, so me gledali s pomilovanjem; niso imeli pojma, kaj naj rečejo.

Pobrskala sem po spletu v upanju, da bom našla nasvet, kako se spoprijeti s situacijo, toda skoraj vse, kar je bilo napisano za »neveste brez matere«, se je nanašalo na ženske, katerih matere so umrle.

V neki kolumni z nasveti je avtor predlagal, da bodoča nevesta pobegne, namesto da bi imela poroko brez matere.

Toda zame izogibanje ni bil odgovor. Odločena sem bila, da bom imela poroko, tudi če mame ne bo zraven.

Odtujenost je tabu in govorjenje o tem marsikomu povzroči nelagodje. Poročiti se brez družinskega člana ali članov je mogoče, vendar zahteva radikalno sprejemanje - prakso, ki sem jo gojila v mesecih pred poroko.

»Morda moraš razmisliti o tem, da mame najbrž ne bo na tvoji poroki,« mi je predlagal moj brat kmalu po tem, ko sem se zaročila. Takrat se mi je misel na poroko brez nje zdela nepredstavljiva. Kmalu zatem, ko je bilo njeno stanje še slabše, sem spoznala, da je imel brat prav.

Moja mama je preživljala nekaj, zaradi česar je bila popolnoma nedosegljiva za odnos z mano, zato je bilo nemogoče, da bi prišla na mojo poroko.

Sprejemanje tega v začetni fazi načrtovanja poroke mi je omogočilo, da predelam svoja čustva glede najinega odnosa, ki je bil zame velik problem.

Ljudje so mi ponujali nezaželene nasvete, kot so: »Samo povabi jo! Prišla bo,« ali »To je najpomembnejši dan v tvojem življenju; želela si boš svojo mamo tam.«

Čeprav so bili tovrstni komentarji dobronamerni, niso bili prav nič koristni. O situaciji so govorili s svojega zornega kota - tistega, ki ni imel nobene zveze z mojo resničnostjo.

Svojo mamo sem videla delati scene vse življenje, na praznikih in družinskih dogodkih, in nisem bila pripravljena tvegati najinega poročnega dneva, da bi se izognila nelagodju, ker je ni tam. Tako sem se naučila zaupati sebi in odločitvi, ki sem jo sprejela. Ko sem to storila, mi je bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o meni.

Prav tako sem se naučila opustiti družbena pričakovanja in se namesto tega osredotočiti na tisto, kar je bilo zame pomembno.

Pravijo nam, da je naš poročni dan najpomembnejši dan v našem življenju. Revije, televizijske oddaje in filmi nam sporočajo, kako bi morali izgledati ta dan, ustvarjajo pričakovanja glede tega, kaj si »zaslužimo«.

Seznami nevestine matere se berejo kot opisi delovnih mest z dolžnostmi, kot so pomoč pri izbiri obleke, pomoč pri seznamu gostov, podpora nevestinim odločitvam, reševanje »prepirov« družic.

Mamo se v revijah navaja kot »skalo za nevesto«, ker »je vrelec modrosti, dobrih nasvetov in čustvene podpore, njena največja naloga v celotnem procesu načrtovanja poroke pa je biti neverjetna mama, kakršna je bila vse življenje.«

Takšni seznami spominjajo na predpostavke in izmišljena pričakovanja, ki se uporabljajo za spodbujanje milijarde dolarjev vredne industrije, v katero so se pretvorile poroke.

Tradicionalna poroka nas sili, da svoje odnose postavimo na ogled. Pričakuje se, da imamo očeta, ki nas bo spremljal do oltarja, mamo, ki bo naša podpora, in družice, ki nas bodo spodbujale.

Kaj pa tisti, ki teh odnosov nimamo? Ali si ne zaslužimo lepe poroke?

Želela sem si, da bo moj poročni dan pristen in resničen, nekaj, česar ni mogoče najti na nobenem seznamu. Ko sva opustila pričakovanja in tradicije, ki so se osredotočale na družino, nama je to omogočilo, da sva ustvarjalna.

Želela sva se pokloniti kulturi mojega zaročenca, vendar bi indijski obred zahteval prisotnost nekaterih družinskih članov. Namesto tega sva se odločila za tradicionalno predporočno glasbeno praznovanje, ki nama je omogočilo vključitev indijske glasbe, hrane in tradicionalnih oblačil v noči pred slovesnostjo.

To, da družina ni bila postavljena v ospredje, je omogočilo tudi najinim prijateljem, da so se vključili na načine, ki si jih nisem predstavljala – dolgoletni prijatelj mojega zaročenca je pripravljal hrano in prijateljice  so mi pomagale pri pripravah, medtem ko smo pile mimozo.

Prevzela sta me spodbuda in navdušenje vseh udeleženih, čutila sem podporo in ljubezen na način, ki ga nisem pričakovala.

Ključnega pomena je bilo čutiti hvaležnost za tiste, ki so postali del najinega dneva, namesto objokovati odnos, ki ga nisem imela z mamo.

Seveda so bili trenutki, ko sem si želela, da bi bila mama z mano, kot tisti trenutek v garderobi. Potem pa sem pomislila, kako bi bil ta trenutek dejansko videti z mojo mamo. In takrat sem vedela, da hrepenim po nečem, kar ne obstaja. 

Minilo je sedem let od moje poroke in pred dvema letoma sva se z mamo ponovno srečali. Zdaj je veliko bolj zdrava in obe se lahko strinjava, da je bila modra odločitev, da je ni bilo na moji poroki.

Njena odsotnost v tistem obdobju mojega življenja mi je dala prostor za rast.

Svojo zgodbo delim v upanju, da bo pomagala drugim. Čeprav se pogosto zdi, da ste edini, nas je veliko v podobnih situacijah in čas je, da normaliziramo dialog o odtujenosti družinskih članov, da si olajšamo življenje. 

Prirejeno po Huffington Post

Preberite še: Tega vam o seksu po ločitvi (ali razhodu) ni povedal nihče!

Morda vas zanima tudi: Izboljšajte počutje, prilagodite življenje menstrualnemu ciklusu (kaj jesti in kako telovaditi v vsaki fazi)