»Pri 56-ih sem prejela sporočilo od srednješolske ljubezni, ki mi je spremenilo življenje« (resnična zgodba)

»Na svetu vedno obstaja ena oseba, ki čaka na drugo, pa naj bo to sredi puščave ali sredi velikega mesta. In ko se takšni osebi srečata in se njuna pogleda dotakneta, vsa preteklost in vsa prihodnost izgubita pomen. Obstaja le tisti trenutek in tista neverjetna gotovost, da je vse stvari pod soncem napisala ista roka, tista roka, ki je za vsakega človeka ustvarila dušo dvojčico in ki je v njem prebudila ljubezen, brez katere nobene sanje človeštva ne bi imele smisla.«

To je eden od najbolj čustvenih citatov Paula Coelha, toda kaj se zgodi, ko se sorodni duši srečata in nato ločita? Prava ljubezen vedno najde pot od srca do srca.

Po japonski legendi obstaja rdeča nit, nevidna našim očem, ki skozi življenje povezuje dve srci in usojeno jima je, da bosta skupaj. Ne glede na to, koliko let mine, koliko kilometrov sta narazen, se ta dva človeka enkrat srečata.

Prav takšna je zgodba Mile, ki je pri 56 letih spet stopila v stik s svojo prvo ljubeznijo, njena izpoved pa potrjuje, da nikoli ni prepozno za ljubezen.

Aleksandra sem prvič videla skozi okno učilnice. Pomahal mi je in pomahala sem mu nazaj. Nato sva to večkrat ponovila v naslednjih dneh.

Stara sva bila 16 let in kmalu sva postala par.

Bil je šarmanten, samozavesten, zabaven in komunikativen. V vsakem trenutku je naredil vse, da bi se ob njem počutila posebno. Skupaj sva preživljala šolske dni in ustvarjala spomine.

Po šoli sva se dobivala in hodila k njegovi sestri, ki je bila takrat že poročena in je imela otroka, včasih sva odšla na igrišče in igrala košarko, jedla sva torte v sosednji slaščičarni in hodila na dolge sprehode. Bili sva srečna!

Po končanem šolanju je Aleksander prejel povabilo v vojsko. Srce se mi je zlomilo, ker sva se po toliko skupnih trenutkih morala ločiti drug od drugega, a sva si obljubila, da bova ostala v stiku.

Začela sem študirati in se odselila iz domačega kraja, občasno sva se pogovarjala, si pisala, njegovi starši pa so se preselili v kraj, kjer je on služil vojsko, nato pa sva pod bremenom obveznosti postopoma prenehala komunicirati drug z drugim.

Oddaljila sva se in izgubila stik.

Po študiju sem se poročila z drugim in se nato preselila v drugo državo. Kariero sem si ustvarila kot krajinska arhitektka, imela sem štiri otroke, bila uspešno zaposlena mama, a v zakonu nisem bila srečna.

Ločila sem se in ostala sama, otroci so počasi šli vsak svojo pot. Vrnila sem se v domovino, in kar zadeva ljubezen, sploh nisem več razmišljala o tem, da bom kdaj spoznala pravo osebo zame. To sem dala na stran, niti pomislila nisem, da bi se lahko spet zaljubila.

Toda februarja 2014 sem prejela sporočilo na Facebooku. Sporočilo je bilo od Aleksandra, ki me je vprašal – »Ali si ti Mila s te slike?« in mi poslal najino skupno fotografijo, ko sva bila najstnika.

Na tej fotografiji sva bila videti tako srečna, da so me preplavila čustva. Nisem mogla verjeti, da se je vrnil v moje življenje.

Začela sva si dopisovati, se pogovarjati o življenju, ki sva si ga medtem ustvarila. In potem sva se odločila, da se vidiva. Dogovorila sva se, da se dobiva v restavraciji.

Prišla sem prva in ​​skozi okno restavracije sem opazila, kako je prečkal ulico in se odpravil proti meni. Pomislila sem, kako dobro izgleda.

Takoj, ko je stopil skozi vrata, sva se objela in rekel mi je: »Ne spomnim se, da bi bila tako nizka!«

Takoj sva se počutila tako naravno drug ob drugem. Kasneje tistega dne sva šla v slaščičarno, kjer sva jedla torto, tako kot v dobrih starih časih. Bila sem nekoliko živčna, ker sem mislila, da morda ni človek, kot sem se ga spominjala, vendar sem se ob njem takoj počutila udobno kot nekoč.

Začela sva se pogosteje videvati in se spoznavati. Ugotovila sem, da se je naučil kuhati, razkrila sem mu nekaj svojih talentov in hobijev, ki sem jim posvečala svoj čas. Pogovori so bili prijetni in navdihujoči.

Šla sva celo v park in poustvarila najino fotografijo iz najstniških dni. Oba sva čutila, da čustva še niso zamrla in da sva si namenjena. Natanko leto dni po najinem srečanju sva se poročila in začela živeti skupaj.

Ni mi bilo žal, da naju je življenje ločilo za več desetletij, saj se zavedam, da imava sedaj priložnost preživeti skupaj najlepše obdobje najinega življenja.

Prirejeno po Sensa Srbija

Preberite še: Iskrena izpoved: »Prosim, nehajte komentirati moje telo zaradi 'zaskrbljenosti'«

Morda vas zanima tudi: Epidemija permisivnega starševstva: Kdo je pri vas doma 'glavni' - vi ali vaš otrok?